14. maj 2018

Križna gora (680 m) iz naselja Praprotno (390 m)


Ko smo se polhograjski planinci že večkrat peljali od Škofje Loke naprej po Selški dolini proti izhodiščem za različne planinske ture, smo v vasi Praprotno vedno rekli: »Iz te vasi pa izhaja večina fantov (5), ki so do nedavnega peli pri enem od najbolj znanih in najboljših Slovenskih narodno zabavnih ansamblov pri nas.« Mi smo se tokrat odločili, da se ne bomo peljali kar mimo, ampak bomo tukaj parkirali in od tod odšli na Križno goro.

Križna gora se dviga na razglednem slemenu nad zahodnim robom Sorškega polja. Ime je dobila po nekdanji kapelici sv. Križa, ki so jo pozneje prezidali v cerkev. Bogato poslikano svetišče, ki je bilo pred leti razglašeno za kulturni spomenik lokalnega pomena, stoji zunaj vasi pod dobrih petdeset metrov višjim, vendar nezanimivim vrhom Soteske. Križna gora je priljubljena in v vseh letnih časih zelo obiskana izletniška točka. Kratek dostop in imeniten razgled sta privlačna dvojica, ki se ji je težko upreti.


Čeprav pripelje na Križno goro lepa asfaltna cesta, se skoraj ne spodobi, da bi se med izletom k cerkvi sv. Križa izognili križu, ki ga prinaša pešačenje iz doline. Še zlasti, ker ta križ ni preveč težak in prinaša veliko koristi – od dobrega telesnega počutja do zadovoljstva nad prehojeno potjo.


Pot iz Praprotna je sicer kratka (1 ura hoje) in delno označena, je pa vseskozi zelo strma, zato nas ni čudilo, da na poti gor in nazaj nismo srečali niti enega pohodnika. 


Zato pa je bilo pri lovski koči toliko bolj živahno in polno pohodnikov, ki so prišli s strani Škofje loke in Crngroba.


Čeprav so klopi na prisojni strani cerkve tako mamljivo tople, nas je privlačen razgled naposled zvabil tudi na hladnejšo severno stran.

Tam so pred nami kot na razstavi še vedno delno zasneženi vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp od Tolstega vrha in Storžiča do Kočne, Grintovca, Kalškega grebena, Krvavca in Velike planine. Proti vzhodu se med Kranjem na severu in Škofjo Loko na jugu razprostira Sorško polje z razdrobljenimi travniki in njivami. Na jugovzhodu se kaže dvoglava Šmarna gora, na jugu vidimo Polhograjsko hribovje z Osolnikom in Toščem, na zahodu pa je najmogočnejši Ratitovec s Triglavom ob strani.


Na pohodu smo bili  res samo štirje, smo pa bili veseli, da sta se nam na koncu pridružili še dve planinki, pa čeprav samo za kosilo v zelo dobri gostilni v Medvodah.






»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar

06. maj 2018

Kačji rob 1520m


V nedeljo 6. maja smo se odpravili skozi Selško dolino proti Soriški planini.
Naše izhodišče je bilo malo nižje v Zgornjih Danjah.


Od tu naprej pa smo se odpravili po dokaj strmi stezi, v prijetni senci, do prve planine Spodnji Jirn. Ker je ta planina velika in ravna, bi lahko igrali tudi nogomet. 



Nobena pot ni tako strma, da nebi mogli splezati še više
Od tu pa smo nadaljevali pohod po nemarkirani stezi na planino Zgornji Jirn. Do vrha Kačjega roba smo porabili še dobrih deset minut.




Tu smo si privoščili počitek in malico. Imeli smo lep pogled na Porezen, Blegoš, in še na nekaj nižjih vrhov.




Sledil je povratek proti Soriški planini oziroma Bohinjskemu sedlu. Ker pa je bila letošnja zima obilna s snegom, smo se spopadli tudi s tem. Imeli smo kar nekaj mladine, ki so znali izkoristiti sneg tudi za kepanje.



Med časom, ko smo si pohodniki privoščili obisk Litostrojske koče, so šoferji odšli po prevozna sredstva.

Uživanje  pri Litostrojski koči

Organizacija in vodenje pohoda: Igor Dolenc


30. april 2018

Srečanje planincev MDO Notranjske

Vabilo

Vabimo vas na srečanje planincev notranjskega MDO-ja v Polhov Gradec dne 20,maja 2018.
Zbor planincev bo v Polhograjski graščini ob 8,30h. Sledi pohod po Polhograjskem hribovju.
Ob 13h bo kratek pozdrav pohodnikov ter druženje.
Parkiranje je  pri "Konstrukcije Schwarzmann" ob 8.0h.
Prijave obvezne do četrtka, 17.maja. 

Veselimo se srečanja z vami.

Planinski pozdrav                             UO PD Blagajana
                                                          Stane Dvanajščak

29. april 2018

Grančišče in koča v Krnici


Nedelja je. 29. April. V planinskem koledarju piše Creta di Colineti v karnijskih alpah. A ker je vrh 2200m visoko, je na njem še kar nekaj snega in sem moral izbrati rezervni cilj. Izbral sem si Grančišče nad Mojstrano. Nanj vodita dve ferati, modra in rdeča, ter ena nezahtevna pot.  A ker je ta vrh premalo za nas izkušene pohodnike, smo pred tem obiskali še kočo v Krnici. Na obeh mestih je bilo čudovito. Tudi zaradi vremena, ki je bil za april čudovit. Kako smo se imeli, pa je razvidno iz spodnjih slik.



 








 



Zapisal vodnik Uroš Malovrh, Setnik 29.4.2018

22. april 2018

Mrzli vrh – zeleni griči v našem sosedstvu


V nedeljo 22. aprila smo se planinci iz Planinskega društva Blagajana Polhov Gradec namenili v našo soseščino, na žirovsko stran, kjer je pred tremi leti žirovsko planinsko društvo postavilo novo kočo na Mrzlem vrhu. Nekdaj je na tem mestu stala obmejna stražnica, zdaj pa koča vabi na gorenjsko, primorsko in notranjsko stran hiteče izletnike, ki si želijo sproščene varne hoje skozi gozdove in številne domačije med njimi.



S tega parkirišča za mostom na Ledinici pri Žireh vodi h koči na Mrzliku več poti. Ena od njih gre mimo cerkve sv. Ane in naprej po grebenu do planotastega vrha, kjer po položnih poteh dosežemo kočo. Večina tokratnih pohodnikov jo je ubrala po tej smeri. Pri izbiri si lahko izletniki pomagajo z zemljevidom, kdor pa želi, pa lahko občuduje tudi raznovrstne gozdne oblike.



Gozdovi so žal tudi na žirovskem koncu zredčeni zaradi žleda 2014. leta in poznejših napadov lubadarja. Tele suhe smreke gotovo ne bodo več dolgo zrle v nebo. Vetrovne vihre ali pa človeške roke bodo izčistile gozd. A upajmo, da je narava zadosti trdoživa, da bodo prazne gozdne zaplate v doglednem času spet polne zelenečega drevja.



Steza se vije večinoma po gozdu in je pri vzponu dajala senco na kar vroč pomladni dan.


Do koče na Mrzliku, kot se uradno imenuje griček, kjer tiči, je precejšen klanec, ki kar upeha človeka, bolj položna steza pa vodi po lepem gozdičku in doseže cilj še ob sprotnih lepih razgledih proti poljanskih hribom.



Pogled od daleč na kočo, ki je bila cilj izleta, razkriva tipično slovensko pokrajino z gozdovi, kozolcem, ki je slovenska posebnost, a izgublja svojo vlogo pri spravilu sena, in gorami v ozadju. Osamljenih domačij je veliko na Žirovskem, tako kot tudi na Polhograjskem in sploh v predalpskem hribovju.



Med zelenimi travniki se je skrival regrat. Gotovo bi ga tukaj na višini okrog 1000 metrov upravičeno imenovali bio. Nekaterim je bilo žal, da nimajo s seboj vseh »priprav« za nabiranje.



Del tokratne odprave je zaradi njenih izrednih razmer dosegel kočo po drugi poti in je glavnino veselo pričakal na razglednem balkončku koče.



Pogled nazaj na Erjavcovo domačijo in s Sivko v ozadju, kot se imenuje vrh Mrzlega vrha, je izkazoval pravo pomladno lepoto. Šopi gozda na vrhu dajejo planotastemu hribu poseben čar in je njegovo prepoznavno znamenje iz Žirovske kotline. Tu čez je pred drug svetovno vojno potekala meja med Italijo in Jugoslavijo in Žirovcem dajala možnosti za kontrabantanje, kot so tedaj imenovali tihotapstvo.



Gasilska slika nam ne sme umanjkati. Prijazna gostiteljica je svojo pripravljenost na naše ovekovečenje izrazila v pristni žirovski govorici. Stik z domačini v njihovi govorici je na naših izletih vselej zanimiv in živo dokazuje, da ima slovenščina veliko narečij, kar je naše dragoceno jezikovno bogastvo.


Kratko predavanje na Ledinici je dopolnjeval predavateljičin mož, a po mnenju obeh so ga prisotni z zanimanjem poslušali. Po drugi strani pa je bilo prijetno sedeti v hladni senčici na klopci med zelenečimi drevesi.



Ob povratku smo si ogledali še žirovsko znamenitost – Mršotno jamo, ki je dokaz tukajšnjega kraškega sveta in buri žirovsko domišljijo. Na koncu jame vas namreč čaka skrinja zlata in če boste odgnali zelenega psa, ki varuje zaklad, bo ta vaš. Malce bolj oprijemljivo dejstvo pa je to, da vodi podzemeljski rov do oltarja v cerkvi sv. Ane, ki je v bližini. In tudi to, da je v jami pred stoletji živela Šinkovcova Maruša, nekoliko uboga ženska, in se je njeno ime oklestilo v današnjo Mršotno jamo.

Milka Bokal

Organizacija in vodenje pohoda: Tone in Ani Kavčič

21. april 2018

Spoznavni pohod in začetek planinskega krožka na O.Š.Dobrova

Dne 21.aprila 2018 se je pri Dobnikarju na Topolu zbralo večje število otrok osnovne šole Dobrova. Bil je to spoznavni dan za bodoče planinske radovedneže. Spoznali smo se, otroci so dobili napotke kaj in kako v nahrbtnik, kako se obnašamo na pohodih. Nato smo se odpravili proti Grmadi. Vmes so bili postanki in malica.
Na Grmadi so si udeleženci odtisnili žige ter se odpravili do planinskega doma na Ravneku.
Planinsko društvo Blagajana je vsem pohodnikom posladkalo zaključek pohoda s palačinkami in čajem.
Zahvaljujemo se ravnatelju  O.Š.Dobrova g.Viliju Kovačiču ter ga. Valeriji Božič za pomoč pri organizaciji spoznavnega pohoda.

Stane Dvanajščak

15. april 2018

Po sledeh dinozavrskih stopinj v naravnem parku Kamenjak pri Puli

Kamenjak je zaščiteni naravni park na skrajnem koncu polotoka Istra blizu Premanture pri Puli. Tja smo se planinci Planinskega društva Blagajana iz Polhovega Gradca namenili sredi aprila. Lahkotna steza se vije ob morju skozi borove gozdiče, kjer pomladno zelena trava še ni bila izsušena od poletnega žara. Obala, pred katero so raztreseni otočki, je razjedena od morskih valov in ponuja tudi taka presenečenja, kot je pogled skozi tla v kristalno čisto morje. Otroci se ne morejo načuditi odtisom dinozavrskih stopinj iz sive davnine. Tudi sicer so ob stezah postavljene obvestilne table, ki v več jezikih bolj znanja željnim sporočajo strokovne podatke o rastlinstvu in favni tega območja. Ta dan je bilo mirno, tako rekoč brez sprehajalcev. Čez poletje pa ti kraji postanejo pisano človeško mravljišče. Bližina morja pa je že zdaj budila želje po kopanju v čisti mirni vodi.


Višinske metre bi tokrat lahko zmerili na prste nekaj rok, uradno je bila višinska razlika le okrog 40 metrov. Tale fotografija »vzpona« pa kaže še lepo zložene zemeljske plasti, ki jih na več mestih ponuja razčlenjena obala, pa pisano druščino planincev seveda. Da je bil to kljub pičli nadmorski višini pravi planinski izlet, pa kaže varovalna vrv na vrhu slike;  ob stezi obali je namreč kar nekaj prepadov.


Saj ni treba vse dokazovati z znanstveno natančnostjo; včasih lahko zadošča že obris dinozavrskih stopinj na skalah pa si človek domišlja, kako velike so bile živali v davni preteklosti in kako poln neodkritih skrivnosti je še današnji svet. Za popestritev otroški domišljiji pa so ob poti postavljene tudi slikovite podobe teh izumrlih plazilcev.


Tako rekoč nikjer človeka. Le ladjice so zametek poletnega vrveža, zadaj pa borov gozdič, pred njim mirno morje. Tu se človek odpočije.


Smaragdno čista voda, belina skal, zeleno vejevje borov, pomirjujoč blag pogled na skladnost žive in nežive narave. Kar tu bi ostali.


Tri gracije na lesenih konjičih v Safari baru. Pa naj dekletom, ki mogoče še ne vedo, kaj pomeni beseda gracija, za razumevanje prikličemo pomoč iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Gracije so bile v rimski mitologiji tri boginje lepote, ljubkosti, miline.


A ne samo gracije, tudi drugi otroci so hitro našli pripravne pripomočke, da so lahko ustregli svojim željam po gibanju in veseli družbi svojih vrstnikov.


Tako čiste morske vode človek zlepa ne najde! Skladi skal in razčlenjena obala pa kažejo na čisto svojevrstno kamenino (mogoče je to kakšne posebne vrste apnenec), ki jo morska voda skozi stoletja po svoje oblikuje.


Čisto natančno nismo vedeli za ime te rože. Lepa se je zdela pa vsem. Pa iz kakšnih skal jo je vzbudila pomladna sila življenja! Mogoče v bližini kukajo na dan tudi poganjki špargljev, ki so prav okusno sveži in primerni za zaužitje »kar tako«, kar je povedala ena od pohodnic.


Pa še ena gasilska. Nekateri sicer manjkajo. Spredaj mladina, na levi pa med drugimi pohodniki tudi tokratni vodja Rajko, ki je skupaj z Jerco organiziral izlet. Gotovo se je med več pohodniki kdaj porodila misel, da tako množico ljudi ni tako preprosto premikati po poteh, ki so bile na nekaterih mestih tudi malce nevarne. Zadaj pa je svetilnik, postavljen v bližino najjužnejšega dela istrskega polotoka.  


Na poti proti izhodišču nam je nasproti prišla velika čreda ovc. Med samicami so skakali ljubki črni in beli mladički pa tudi kakšen oven. Ko so nas zagledale, so skrenile na stransko obhodno pot. »Pametnejši odneha,« se je zaslišalo iz družbe planincev.


Premantura je bila končni cilj lepega in veselega pomladnega sprehoda. Tu nas je počakal avtobus. Še malce okrepčila v bližnjem bifeju in čez približno dve uri so nas spet pozdravili domači kraji. Spomini na lepo obmorsko pokrajino, ko je še vsa zelena, in prijetno družbo pa še dolgo ne bodo zbledeli.
Milka Bokal

Organizacija in vodenje pohoda: Rajko Škrlj