16. september 2018

Hlam 461m, Diviška 471m - otok Krk

Na otok Krk tokrat nismo šli prvič. Vendar vsakokrat znova pohodnike pritegne divja, siva, kamnita pokrajina in na koncu pohoda uživanje v kristalno čistem morju.


Sprva asfaltirana cesta nas je popeljala do pokopališča in cerkve sv.Ivana

Pismenka glagolice.  Srečujemo jih v okolici Baške
Tukaj nam je Rajko opisal pot, ki nas čaka
Pogled na Baško
Po lepo urejeni poti proti Mesečevem platoju
Klopce so za to, da se jih izkoristi....

Naprej proti Hlamu


Pot je vedno bolj podobna lunini površini


Na vrhu Hlama.

A na Lunu tudi srčke rišejo???

Lokev na poti iz Hlama na Diviško


Takle pa je pogled na vrh Diviške


Pa smo osvojili še drugi vrh. Vročina nas je močno zdelela. Na poti smo imeli žal tudi nesrečo, ko je pohodnica padla in si zlomila roko. Korajžno je prenesla poškodbo in brez komplikacij sama prišla v dolino.

Pogled iz Diviške na celino


Slikovita lokev Diviška služi ovcam in divjadi za napajališče. Lokev je slatkovodna, z redko in ogroženo vodno favno. Posebna je po tem, da se v njej stikajo kilometrski suho zidani zidovi - gromače, ki delijo planoto na pastirska področja


Ob poti nazaj smo šli mimo dobro ohranjenega mrgara. Mrgari so večprostorne ovčje staje v obliki cveta, značilne za otok Krk.
Iz Diviške v dolino nas je kar vleklo, kljub vročini, saj smo vsi čakali samo še na skok v morje.

Organizatorja pohoda se zahvaljujeva vsem, ki so med potjo pomagali reševati teževe pohodnikom zaradi vročine, pa tudi tistim, ki so z dobro voljo prispevali k dobremu vzdušju na pohodu in med vožnjo z avtobusom.

Organizacija in vodenje pohoda: Rajko in Jerca Škrlj

09. september 2018

Krniška glavica 1889m (Jof do Somdogna)

Krniška glavica je lep razgledni vrh nad Kugyjevo dolino ali dolino Zajzera, med prvo svetovno vojno pa razgledna utrdba, ki je še danes spomenik neke ne tako davne človeške norosti.


S hojo smo pričeli na parkirišču, ki je vstopna točka za vzpon na okoliške vršace in se mimo kapelice začeli vzpenjati proti našemu cilju.


Po uri hoje smo že osvojili naš prvi cilj kočo Rifugio Grego



Od koče je pot sprva nekoliko položnejša, potem pa samo še navzgor, pa navzgor.... 


Tole pa je naš cilj, vendar vzpon do vrha ne popusti in ni tako blizu, kot se vidi.


Ostanki vojaških objektov


Z vrha so lepi razgledi na Višarje, Kamnitega lovca, Veliki Nabojs, Viš, Montaž, Poldašnjo špico, videlo pa se je tudi do Jalovca, Mangarta in celo Triglava.
Kljub veliki višini, ki smo jo premagali, so naši mladi planinci vso pot vodili našo kolono pohodnikov in bili prvi na vrhu. (Kot vedno, seveda....) 


Po počitku smo se po krožni poti v smeri bivaka Stuparich vračali v dolino Zajzera.


Ostenje Montaža, ker se vidi obraz mladenke....tako pravijo
Naša četica koraka.....čez snežišče
Po strugi hudournika...

Še nekaj metrov, pa smo zašpilili "klobaso".

Organizacija in vodenje pohoda: Tone in Ani Kavčič





14. avgust 2018

Ogradi (2087 m)

Gora Ogradi, ta razglednik miru in tišine, se dviguje nad tremi Fužinskimi planinami - Planino v Lazu, Krstenico in opustelo Planino Jezerce.
Mi smo se proti temu cilju odpravili v nedeljo že ob petih zjutraj, zato smo na parkirišču na Planini Blato tudi hitro dobili prostor za parkiranje. 




Naš prvi cilj je bila Planina v Lazu.



Pred časom je to območje zajel vetrolom, zato smo hodili malo pod podrtimi drevesi



malo nad podrtimi drevesi



večinoma pa brez večjih težav.



Približno na pol poti proti Planini v Lazu nas je začela dohitevati četica pohodnikov iz pobratenega MDO Cerknica. Njihov vodnik Miro Mlinar je našemu Hermanu v svojem značilnem slogu že od daleč oponesel : »A vi pa kar tkole pred nami, kot pravi ona pjesma – S kljunčkom mi bo pot kazaala….«



Od tu naprej  jim poti nismo več kazali mi, saj je bila njihova precej daljša in zahtevnejša – s Planine v Lazu proti Debelemu vrhu, Kanjavcu in Prehodavcem, zato so hitro odbrzeli naprej.


Nas pa je pot od Planine v Lazu vodila pod Ogradi najprej strmo, potem pa v okljukih mimo barvite skalne stene.


Le od česa v sami suhi skalni razpoki živi ta znana rožica? Kot je razvidno iz zgornjega desnega kota slike, jo po očeh, nosu in ustih sodeč skrbno čuva dobri duh.


Nad ruševinami nekdanjega planšarskega stana se je steza pričela vzpenjati prečno po travnatem pobočju.


Dišeče cvetoča travnata preproga je kar nekaj udeležencev pohoda zvabila, da so tukaj svoj pohod proti vrhu tudi zaključili. Seveda pa trava po njihovem daljšem počitku ni več stala tako pokonci, ampak si bo pa kmalu opomogla. Dve udeleženki pa sva pot nadaljevali proti vrhu.



Pod predvrhom Ogradov se je na pobočju večje kotanje pasla čreda koz. Misel na to, da bi jih slikali malo od bližje je bila opuščena takoj ob pogledu na markantnega kozla, ki je z vso resnostjo nakazoval, da v njegovo kraljestvo, kjer je obdan s svojimi lepoticami, že ne bo nihče posegal.


V nobeni še tako razkošni hiši, vrtu ali vazi ne bi bile te travniške rože tako lepe. Ravno nasprotno, tam bi ves svoj čar in lepoto celo izgubile.


Bolj ko se bližamo vrhu gore, več je cvetja, med njimi seveda ne manjka kraljica našega visokogorja.


Končno na vrhu. Bilo je malo naporno, ampak lepo.


Našega očaka se z Vrha Ogradov sicer zaradi megle ni videlo, zato pa je bil toliko lepši pogled na Adama in Evo v ospredju, v ozadju pa na Tosc in Vernar ter v sredini na Vodnikovo kočo na Velem polju.


Pogled proti Debelemu vrhu je razkrival, da se tudi naši Cerkničani ravno vzpenjajo proti vrhu – žal se na sliki tega ne vidi. 

Po spustu se je malo pred Planino v Lazu naša ekipa spet združila. Na tej planini smo se založili s skuto in sirom, da so bili naši nahrbtniki ja še malo težji.



Da se na planini ostankov od predelave mleka ter ostalih ostankov iz kuhinje ne zavrže, poskrbijo tale vedno lačna usta. Samooskrbni tok planine se tako zaokroži.


Pot na Planino pri Jezeru se je pa že kar malo vlekla.



Kmalu po prihodu na planino smo opazili, da v jezeru nekdo plava. Pa menda ja ni to eden od naših. Voda je bila baje čisto pretopla – »da se še ohladit ne moreš«. Je bila pa pijača res hladna in osvežujoča.


Še poslovitev od oskrbnika Iva in njegovega osebja potem pa v dolino in proti domu.




»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar