23. oktober 2019

10.pohod po Pavletovi spominski poti


Dokaj lepo jesensko vreme je privabilo veliko število pohodnikov, ki so se podali od osnovne šole Polhov Gradec do Pavletove domačije in naprej do cerkve svete Uršule.







Pohod pripravil: Stane Dvanajščak, 
vodil: Igor Dolenc

20.10.2019

16. oktober 2019

Izlet v neznano 2019


Slovenska tehniška dediščina – Muzej hidroelektrarne Fala in podzemna jama Pekel

Letošnji izlet v neznano je bil nazorna dopolnitev predavanja o slovenski elektroenergetiki, ki ga je imel mag. Drago Bokal sredi septembra v planinski koči na Ravneku. Ogledali smo si namreč Muzej hidroelektrarne Fala. Elektrarna Fala je najstarejša hidroelektrarna na Dravi, saj je začela obratovati pred sto leti, 1918. leta, in še zmeraj obratuje, seveda posodobljena z energetsko najbolj učinkovitimi turbinami in drugo opremo.


Panoramski pogled na elektrarno Fala. Obdajajo jo lepi gozdovi, rahel nadih jesenskih barv se je že ujel v njihove krošnje, sonce jih je pa še dodatno pozlatilo.


Tu je prikazan eden od poskusov v hiši eksperimentov. Tako se električna energija pretvarja v mehansko. Tole Kolumbovo jajce je krožilo po obodu transformatorja, a z njega ni padlo. Nikola Tesla pa seveda ne sme manjkati v takem muzeju.


Tole je osrednji del muzeja; prostor starega dela elektrarne s sedmimi generatorji je ohranjen v prvotni obliki. Ti ogromni stroji so se ustavili leta 1991; od takrat je v tem prostoru mir, iz sosednjega se je pa slišalo enakomerno brnenje njihovih sodobnih naslednikov. Arhitektura prostora je lepa, skladno delujejo svetila, loki stropa in mogočni tehnični velikani.


Tole je eden od posnetkov z vodnikom, ki nam je nazorno pripovedoval o  skrivnostih nastajanja elektrike. Vsega nismo razumeli, a da je to za normalno delovanje vsakdanjega življenja pomembna zadeva pa le ni šlo mimo nas. Pogledi nekaterih so uprti v tla, drugi segajo v višine, kakšne fizikalne zakonitostih se vse dogajajo v notranjosti teh polkrogel pa vedo le izbranci.


Posnetek prikazuje vodilnik in gonilnik turbine. Naloga vodilnika je, da usmerja vodo na gonilnik, ki ga v gibanje poganja kinetična energija vode. V ozadju je pa shematski prikaz delovanja elektrarne, vsega, kar je bilo pred nami v otipljivi obliki. (Tole mi narekuje sosed ob najbližji pisalni mizi.)


Pogled v globino je razkril, kje voda priteka na turbine in kje izteka. Lepo so vidni tudi stebri; hidroelektrarna Fala je prva elektrarna v stebrni izvedbi. Veliko odgovornost prevzemajo vsi ti tehnični strokovnjaki, da vse usklajeno deluje.


Jama Pekel pri Žalcu je bila druga osrednja postaja tokratnega izleta. Ne kaže se s komercialnim bliščem, zato je pa toliko lepša v svoji naravni ohranjenosti. Obdaja jo zelenje, v senci dreves je mogoče mirno posedeti in si ogledovati vhod v temačni podzemni svet, ki resnično ni najbolj usklajenih oblik. Ime Pekel prednamci niso brez vzroka dali temu delu kraškega sveta.


Tale posnetek je pa izbran po liniji najmanjšega odpora. Dokazuje, da domačini najboljše opisujejo domači svet. Pa še netopirček se tako ljubko smeji. Včasih so jim rekli tudi polmišpolptič, kar ni ravno prijazno ime. Dandanašnji so pa bolj prikljubleni. Tudi ti naseljujejo jamo, pred nami pa so se skrili.


Vhod v jamo Pekel od blizu. Oblike so res kar strašljive in ni čudno, da se je ob njih sprostila človeška domišljija. Telo je oprto na dve mogočni nogi; ta peklenšček torej straži jamo.


Vse besedje o jami je med seboj usklajeno, kot se spodobi za slovenščino. Če je jama Pekel, mora biti pač voda Peklenščica. Velik del pohoda po jami nas je spremljala. Pa še nekaj je opazno na posnetku. Dobro je bilo, da smo sklonili glave pred to slikovitostjo naravnih oblik, sicer bi narava hitro pokazala svojo moč. Stropi so bili na nekaterih mestih prav nizki.


Jama slovi tudi po podzemnem slapu, ki je edini podzemni slap v Sloveniji. Visok je štiri metre in vode mu nikoli ne zmanjka. 


Če je jama podzemna, kapnikov ne sme manjkati; vseh vrst so, stalagmiti, stalaktiti in stebri. Na posnetku je pa lepo vidna tudi vsa raznovrstnost oblik in barv. Od vrste rudnine je odvisna barva kapnika, kar je še bolj opazno na naslednjem posnetku.


Čisto prava meduza se je prilepila na strop. Pod njo pa pravi srebrni biserčki lebdijo na koncu pahljačastih podzemnih mojstrovin.


Tu pa toliko sladoledov! In naši otroci niso dobili nobenega. Nezaslišano! Ti podzemni škrati pa res ne razumejo otroških želja. 


Tole je pa pravi plet, z njim bi se gospe lahko ogrnile in polepšale svojo zunanjo pojavo. In na koncu nekaterih resic kapljica vode! Ne smemo se jih dotakniti, sicer narava ne bi več pletla tega ogrinjala. Tako je povedal vodnik. Človekovi civilizacijski »delčki« na prstih bi to preprečili.


Tole so pa elegantno speljane oblike. Tudi v podzemni bratovščini je pestro, eni so bolj urejeni, kot je na posnetku, drugi pa skuštrani, zmršeni in škrbinasti, robati in celo odkrušeni. Tako je življenje tudi v neživem svetu. Ali se lahko potem temu še reče življenje?  Lahko: v prenesenem pomenu, pravijo jezikoslovci.


Za konec pa še tale kapniški steber, ki dodatno dokazuje vse, kar je pripisano pod prejšnjim posnetkom. A še nekaj! Pa ne, da je zapadlo nekaj snega v tem peklu! Saj bi vendar moralo biti vroče. Ali še pekli dandanes niso več taki, kot bi morali biti! Res se vse spreminja!! Najboljše jo je po stopnicah ucvreti na beli dan!

Prispevek: Milka Bokal
Vodenje in organizacija izleta: Stane Dvanajščak in mag.Drago Bokal





13. oktober 2019

Petek v planinski koči

Aktivni večer v koči.

Najprej teorija


Nato praksa






Tudi najmlajši je prišel do vrha ( z malo pomoči)


30. september 2019

Veliki vrh 2088m, Kofce gora 967m

Veliko planincev se nas je zbralo, da se odpravimo proti Podljubelju do kmetije Matizovec. Pričakalo nas ni nič kaj prijetno vreme( megla, rahel dež), vendar smo se kljub razmeram odpravili na pot proti Kofcam in naprej proti našemu cilju.




Ene del pohodnikov je ostal pri koči, ostali smo se odpravili proti vrhu.



 In povratek na kočo Kofce na zaslužene štruklje.


 
 
 Izlet pripravil in vodil Igor Dolenc

22. september 2019

Čepa, soteska v avstrijskem delu Karavank

Čepa, tudi Kepa je najglobja soteska v avstrijskem delu Karavank in velja za eno najbolj obiskanih koroških naravnih znamenitosti. Nahaja se pod cesto, ki pelje iz prelaza Ljubelj proti Borovljam.
Že na vhodu v sotesko nas je sprejel zmaj - malo strašljiv, a k sreči nepremičen, ki čuva zlati izvir.


Takoj za njim nas je pozdravil predstavnik gozdarjev in nam zaželel srečno pot - tako smo si mi prevedli njegov navihani izraz na obrazu


In že smo bili v pravi soteski, polni brzic, slapov, mostičkov, galerij







Po dobri uri hoje smo prišli preko zanimivega stopnišča do najatraktivnejše točke, do Hudičevega mostu (Teufelsbruecke) in do slapu Šum (Tschauko), 







Od Hudičevega mostu smo se po isti poti vrnili nazaj do križišča, kjer smo zavili v sotesko, po kateri se pride v Loibtal do Deutscher Petra, kjer se je naša pot končala



Prehodili smo prelepo sotesko, nekateri ne prvič, verjetno tudi ne zadnjič. 

Organizacija in vodenje pohoda: Ana Kavčič
Pomoč pri vodenju: Rajko Škrlj