23. junij 2020

Planina Korošica 1554m

Kljub slabi vremenski napovedi, se nas je 18 pohodnikov odpravilo na planino Korošico. Pohod smo pričeli pri ostankih koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem in v dveh urah prispeli do koče.



V koči so nas prijazno sprejeli. Ko smo se posedli, je začelo deževati. Po uri prebiti v koči je dež ponehal in odpravili smo se v dolino.






Po krožni poti mimo Vrančka smo zaključili pohod.

Vodenje pohoda: Ana in Tone Kavčič

15. junij 2020

Brana ( 2253 m.n.v)

V soboto 13. 6. 2020 smo se malo mlajši planinci krenili proti Kamniku in Kamniški Bistrici.

Z  avtom smo se podali do Jermance, bilo je že skoraj vse 
zaparkirano, pa vendar smo s težavo našli tri parkirna mesta.


Pogled proti vrhovom in našemu cilju je bil čudovit.
Po dobri uri hoje smo se ustavili pri pastircih, si privoščili krajši počitek in kaj hitro krenili proti Kamniškemu sedlu.





Za trenutek nas je pogled proti vrhu prestrašil, vendar je ta strah veter hitro odpihnil stran. Ob prihodu na vrh je bilo čudovito brez oblačka, z lepim razgledom, a ne za dolgo.




Sledil je povratek v dolino, pohoda se je udeležilo 15 pohodnikov.

Pohod vodil in pripravil Igor Dolenc s pomočjo pomočnika Uroša Malovrh.
Polhov Gradec , 13.6.2020
 



10. junij 2020

Srečanje na Grmadi


08. junij 2020

Žusem (669 m n.v.) in Svetina (772 m n.v.)

V soboto, 30. in nedeljo 31. maja smo se mudili na Štajerskem v okolici Šentjurja. Prvi dan smo se povzpeli na Žusem, naslednji dan pa na Svetino.
Prvi dan smo pohod pričeli pred kmetijo Žurej. Nekateri smo pred štirimi leti s PD Blagajana tukaj že bili in smo bili presenečeni, kako lepo so domačo hišo v tem času lepo obnovili.



Kratek sprehod po lepi javorski dolini, kjer so bile včasih njive in so po ljudskem izročilu sadili prvi krompir v Sloveniji, ki ga je zapovedala Marija Terezija, smo prišli v gozd, kjer smo se vzpenjali po poti, prepredeni s koreninami.


Oh, kako lep lonček na koritu. Poleti v vročini bo dobrodošel.


Po dobre pol ure hoje smo dospeli do Kurčevega hriba, sprašujoč se, zakaj ima ta hrib tako nenavadno ime. »Mogoče zaradi tega, ker se je pot kar enkrat postavila pokonci?«


Pogled na to bukev, ki ima čisto poseben izrastek, nam je razjasnil vse. Moški najbrž ob tem pogledu pomislijo: » A v takem stanju, dan in noč, noč in dan, – saj to je za znoret - je pa že bolje tako, kot je«


Silva in Inge se občudovanju pač nista mogli upreti. Ne vem pa, ali sta potem hodili lažje ali težje.


Po nadaljnjem strmem vzponu smo prišli do lepo nadelanih stopnic.


Vstopili smo v zahtevnejši del poti, varovan z jeklenicami, ki pa je sedaj zelo kratek -  mogoče 5 m. Pred kratkim so namreč spet obnovili dela v kamnolomu, planinsko društvo pa je pot posledično speljalo precej bolj desno in je sedaj precej lažja. 



Tale brhka lepotica nam je dala še več zagona in kmalu smo prispeli na vrh, kjer nas je pozdravil stolp s prelepim imenom. Nekateri so se povzpeli prav do vrha, nekateri smo na sredini obupali – no, prav vsi nismo prišli do vrha.




Panoramska pot mimo kmetije Užmah, ki je vodila nazaj proti našemu izhodišču, je bila polna lepih pogledov in občudovanj, ki smo jih samo v neokrnjeni naravi v hribih že vajeni :  






Pozno popoldne pa okusno kosilo na  Silvini Vrtački, kjer sta nas pričakali naši vdani kuharici. Ja, res je, goveja juha je še kako sedla, da o drugih, še bolj mastnih dobrotah, ne izgubljamo besed.


Ja, malo smo pa še vedno tudi otročji.


V nedeljo smo se, kakor je bilo slišati, vsi prvič v življenju podali na Svetino. Ta vas je znana po tem, da je bila po oceni Turistične zveze Slovenije že nekajkrat razglašena za najlepšo gorsko vasico v Sloveniji. Pa je res lepa tale vasica, ki po legi obeh cerkva močno spominja na našo vas Dvor.


Obiskali smo tudi Almin dom na Svetini, ki stoji na razgledni vzpetini tik nad vasjo Svetina.



»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar


17. februar 2020

Socerb - Slavnik - Skadanščina




Tretjo nedeljo v februarju smo nadaljevali lansko leto začeto turo po slovenski planinski poti, ki smo jo končali na Socerbu. Tako smo se ob 8h zbrali na AP v Polhovem Gradcu ter kmalu po 9h uri dopoldne krenili iz Socerba proti vasi Skadanščina, ki je onkraj primorskega Triglava - Slavnika.  Najprej smo 2h obirali kraška polja, da smo prispeli do vasi Prešnica, kjer se je začel nekoliko bolj strm vzpon da Tumove koče na Slavniku, do katere smo potrebovali še  2h. Ker je bila pot do vrha predloga, smo si nekje na polovici vzeli čas za malico. Vrh je bil sicer sončen in topel, a je veter pokvaril idilično vzdušje, zato smo se kar hitro podali proti cilju do vasi Skadanščina, kjer je voznike že čakal "taksi", da jih je zapeljal do izhodišča po avtomobile.  Izlet smo zaključili z analizo ob štirih popoldne pred lovsko kočo.


Podrobnosti pa povejo slike.

















Zapisal vodnik Uroš Malovrh. 16.2.2020

08. februar 2020

Lavričeva koča na Gradišču (510 m n.v.)

Lep in topel zimski dan smo v nedeljo 02.02.2020 izkoristili za hojo po delu dolenjskega hribovja – iz Ivančne Gorice do Lavričeve koče na Gradišču. Pohod smo pričeli pri Šolskem centru v Ivančni Gorici.


Skozi vas Vir pri Stični smo prispeli do Cistercijanskega samostana v Stični, ki je najstarejši samostan na današnjem slovenskem ozemlju in hkrati edini Cistercijanski samostan, ki pri nas še deluje.




Predno smo prišli v gozd, smo ob poti videli veliko domačih živali, ki so zaradi mile zime letos  ostale kar na prostem.




Pot po gozdu je bila pa kar strma.


Da je letos zima izredno mila in spominja že skoraj na pomlad, kaže tudi teloh, ki bo na nekaterih mestih kmalu že odcvetel.


Tudi leska, tale stoji sicer čisto na samem ob neki domačiji, je bila že v polnem razcvetu. Malo stran od nje stoji lesena skulptura, kot spomin na nam še dobro znane čase. Gospodar je povedal, da jo je dal postaviti v spomin na strica, ki je med drugo svetovno vojno v brigadi padel.



Mi vsi smo bili tukaj prvič, zato nas je pogled na prelepo kočo, ki je na več mestih okrašena z lesenimi skulpturami, fasada pa je narejena kar iz raznovrstnih kamnov in kot taka tako lepo vpeta v naravo, res lepo presenetil.



Čudovit se nam je zdel tale izsek iz fasade koče, kjer je obložena s samimi preluknjanimi skalami. Nekatere imajo že same po sebi posebno obliko. Kar sama po sebi se je porodila slika iz preteklosti, ko smo se v šoli učili o »Ćeli kuli« v Nišu, ki je bila v 18. stoletju zgrajena kot opomin na poraz Srbov proti Turkom, v fasado pa so bile na žalost vzidane drugačne »skale«. Na našo srečo pa je Lavričeva koča obložena samo s pravimi kamni.


Tudi okolica koče je lepo urejena, ob njej so razna igrala za otroke, veliko je miz in klopi, izdelanih iz razpolovljenih hlodov, nad kočo je tudi park, povsod pa še veliko takšnih in drugačnih lepo naravno oblikovanih skal.




Za povratek smo ubrali drugo pot, na katero so nas usmerili domačini. Ob panjih lepega čebelnjaka je brenčalo veliko število čebelic – je to prezgodnja pomlad? – verjetno se bodo letošnjo zimo v panje morale še vrniti.




»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar

24. januar 2020

Praproče – »Antonov dan«


Na Prapročah v zadnjih letih prav na poseben način častijo patrona iz stranskega oltarja - Antona puščavnika. Vsako leto januarja pripravijo Antonovo mašo z blagoslovom mesnin, letos je bila že 21. leto zapored. Njihovega praznovanja smo se udeležili že večkrat, naše izhodišče je bilo do sedaj večinoma Polhovem Gradcu.
Letos pa smo se zapeljali skozi Zalog in od tu levo v »Škandrov Graben«, kjer je bila rojena in je svoje otroštvo in mladost preživela ena od naših udeleženk. Razen nje in še ene planinke, so bili vsi drugi tukaj prvič.
Kar takoj smo iz grabna prišli v gozd. Pot je bila ravno toliko strma in pobeljena s snegom, da je bila hoja zelo prijetna.


Mimo kmetije »Pri Mlakarju« smo po dobre pol ure hoje prispeli na   nekoč mogočno kmetijo »Grampovče«. Kako lepa hiša je to včasih bila.



Če samo pomislimo, da se je tukaj rodilo šest otrok (po mojem spominu), če ne še kakšen več, pa ni niti enega naslednika, ki bi to kmetijo peljal naprej. Nekaj sinov je padlo v vojni, ena hčerka se je sicer poročila in živela v Gabršah, ampak ni imela otrok. Vsi ostali pa so bili samski do konca svojega življenja.


Znamenje, postavljeno v čast padlim Grampovčnikovim fantom.


Po še dobre pol ure hoje smo prispeli iz gozda ven na »Hudo njivo«.


Od tu se nam je odprl lep pogled na »Veliko travo« in »Vidmarico«, Sv. Lovrenc pa se skriva za njima.


Pa še pogled na Zalog in Črni vrh


Planinske smerne table »pri Hrastniku« so pa res na čudovitem podstavku.


V šotoru nas je pozdravil prijeten vonj po raznih suhih mesninah. Le kako bi se človek lahko uprl, da jih ne bi poizkusil, pa še za domov nekaj kupil.




 »Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar