26. junij 2019

Kum Kum, le pogum ali Kdor ne riskira, ne profitira

 
V nedeljo, 23. junija, je bilo napovedano spremenljivo oblačno vreme z občasnimi padavinami. A to vnetosti planincev PD Blagajana ni odvrnilo od napovedanega izleta na Nebeško goro (960 m), najvišji hrib v občini Radeče, in na Kum (1220 m), najvišji vrh Zasavskega hribovja,  upravičeno mu rečejo tudi Zasavski Triglav. Tako smo se odpeljali proti Zasavju, kjer je pa vremenska napoved popolnoma odpovedala, saj nas je spremljajo le deževje, deževje in še enkrat deževje. Občasnost v vremenski napovedi se je pa bolj nanašala na veter, ki je pometal z deževnimi curki. A vsaj iz kombija si poglejmo izhodišče našega izleta, saj smo lepo na suhem, je bil sklep pohodnikov. Tako nas je Ani kar iz kombija seznanila, kje sta s Tonetom v veliko lepšem vremenu raziskovala hrib daleč od našega doma in s tako privlačnim imenom. V sončnem  vremenu mora biti v teh krajih zares lepo, sicer si ta gora ne bi nadela imena po samih nebesih. Marjan se je pozanimal pri domačinih in tako je Tone po njegovih zanesljivih napotkih spretno nadaljeval vožnjo po dokaj ostrih ovinkih nad dolino Spodnje Save skozi občasne meglene zavese. Najbrž si je še iz časa otroštva dajal korajžo s tisto otroško pesmico: Kum, K/k/um le pogum … in nas srečno pripeljal prav na vrh Kuma. Planinski dom je čisto blizu parkirišča in oskrbniki so nas bili zelo veseli. Še posebej zato, ker je čez nekaj časa v organizaciji Turistično informativnega centra Hrastnik in Prosvetnega društva Čeče v njihovem domu potekala pravcata ljudska burka izpred nekaj desetletij, ko še ni bilo pralnih strojev in so si perice ob pranju perila pri mrzlih potokih olajšale dušo z odkritimi pogovori o zakonskem in vaškem življenju. Njihovo povabilo na ogled smo seveda sprejeli.
No, tokrat je bila pa v ospredju kultura in ne hoja, smo rekli, sedeč za mizo. To pa tudi pride prav za nas Kranjce, saj pravijo, da nas je kultura združila kot narod in nato v državo. Kdor riskira, pa kulturno profitira, je bil soglasen sklep tega izleta.
Celotna pesmica Kum K/k/um namiguje na žabjo mlako, kjer žabe težko čakajo deževja, mi smo pa težko čakali, da bi prenehalo. Gre pa tako:
Kum kum, le pogum,
sliši se od juga šum,
kvak kvak glej oblak,
glej oblakov sivih vlak.

Spodaj pa še nekaj fotografskih utrinkov:

Tale fotografija je nastala v prav lepem vremenu in dokazuje, da so vsi podatki zgoraj resnični. 


Na poti k vrhu Kuma nas je pozdravila množica palčkov, velikih in malih, nasmejanih in v delovnem zanosu. Pravcata paša za oči, tudi iz kombija lepo vidna. 



Oddajnik in cerkev sv. Neže: Oddajnik je bil komaj viden, velika cerkev sv. Neže pa se je prav tako skrivala v meglenem vodenem ozračju pa smo bili čisto blizu. 


Plakat za vaško burko z uprizoritvijo pranja perila na starem ribežnu je bil pa toliko bolj jasen in je obetal veliko.


Tem gospem smo se prav po domače smejali ob prizorih iz vsakdanjega življenja; zraven je pa voditeljica, ki je na koncu organizirala celo žrebanje srečnežev, ki so dobili majico. Jerca je bila ena od njih.

Prispevek: Milka Bokal
Organizacija in vodenje: Ana in Tone Kavčič

15. junij 2019

Pristovški Storžič







 





Organizacija in vodenje pohoda: Uroš Malovrh

13. maj 2019

Debeli hrib (540 m n.v.)


Za nedeljo, ko smo imeli predviden pohod na Vremščico je bilo napovedano deževno vreme, na ta dan pa naš vodnik pohoda zaradi drugih obveznosti tudi ne bi mogel izpeljati, zato smo se odločili za nadomestno varianto. V soboto, 11. maja 2019 smo se udeležili pohoda po krožni poti okoli Brezoviškega hriba s ciljem Debeli hrib (Žaba), ki ga je že tretje leto zapored organizirala Občina Brezovica. Za našo odločitev nam seveda ni bilo žal, mogoče še posebno zato, ker je našo pot še dodatno polepšal mali otrok.
Zjutraj smo se zbrali v Radni na prostoru njihovega balinarskega društva, kjer so pohodnike zelo lepo sprejeli.



Že o prihodu smo opazili zelo lepe usmerjevalne table iz borovega lesa, prav enake smo potem opažali ob celotni poti.


Pot, ki se je začela pred vrtcem, je krožna in nas je vodila po Brezovškem hribu proti vrhu. Nekaj časa smo bili še nekje v sredini kolone, bolj ko smo se bližali vrhu, bolj zadaj smo ostajali. Da nismo bili ravno hitri, kaže spodnja slika, na kateri nas je mladi pohodnik v trenutku prehitel.


Malo pod vrhom smo srečali mlado družinico, ki se je že spuščala proti dolini, med njimi dobri dve leti star fantek, bil je še v pleničkah. Ko so se nam približali, je mali nadebudnež pristopil k prvemu v naši vrsti – Ivanu in mu strumno podal roko. Roko je potem podal še vsem nam ostalim. Tega trenutka žal ne moremo prikazati na posnetku, saj fantiča zaradi njegove nedotakljivosti seveda nismo slikali. Pa saj ga tudi ni bilo potrebno, ker nam bo vsem skupaj njegova mala pojava in drobna ročica ostala v spominu do konca življenja.
Končno smo tudi mi prišli na cilj, kjer sta nas pričakala samo žaba in lisica, saj so ostali pohodniki že odhiteli proti dolini.



Čisto sami pa na vrhu le nismo bili, saj sta z nami kot zadnjimi ves čas hodila dva domačina, eden od njih je markacist Roman, ki ima veliko zaslug da je pot označena tako lepo kot je. Za njegovo vodenje in družbo se mu na tem mestu lepo zahvaljujemo.


Od tu nas je pot po strmem spustu pripeljala do prve postojanke Javke in v nadaljevanju še do druge postojanke Fajtov breg.


Ime Fajtov breg izhaja od kmetije Fajt, nad katero se do roba gozda dviga strm travnik, na katerem vsako leto zakurijo prvomajski kres, nekaj kasneje pa priredijo tudi tekmovanje v ročni košnji trave.


»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar

06. maj 2019

EU Projekti

Medeni zakladi

Nosilec projekta: Občina Dobrova-Polhov Gradec
Partnerji v projektu: Turistično društvo Polhov Gradec, Prostovoljno gasilsko društvo Polhov Gradec, Božnar čebelarstvo d.o.o., Planinsko društvo Blagajana
Vrednost celotnega projekta: 35.478,44 EUR
Višina sofinanciranja: 22.113,98 EUR Trajanje projekta: 1.12.2017 - 28.2.2019
Povzetek projekta: Ureditev parka in prireditvenega prostora pri Pograjskem domu, ki je namenjen prireditvam, rekreaciji, kulturnim programom ipd. Operacija vključuje ponovno zasaditev dreves in grmovnic, ki so bila uničena zaradi žledu in podlubnikov v letih 2014 do 2016. Izbrane so vrste, ki izhajajo iz okolja (tudi medonosne).Nakup montažnega odra, namenjen prireditvam in dogodkom, ki jih organizirajo društva na prireditvenem prostoru. Oder se bo uporabljal tudi na drugih prireditvah na območju občine. Projekt bo spodbujal ciljne skupine (občinska društva, lokalno prebivalstvo, družine z otroki, otroci, upokojenci, pohodniki) k aktivnemu in družabnemu preživljanju prostega časa.
Cilji:
• izboljšanje kakovosti bivanja
• ohranjanje narave in kulturne krajine
• okrepiti socialni kapital območja in socialno integracijo med prebivalci
Aktivnosti:
• izdelava zasaditvenega načrta ob Pograjskem domu ter ponovna zasaditev dreves in grmovnic
• nakup montažnega odra namenjen prireditvam in dogodkom, ki jih organizirajo društva na prireditvenem prostoru
Rezultati:
• urejena zunanja površina
• vsaj en ohranjen naravni vir
• na novo vključene osebe vsaj dveh različnih ranljivih skupin


28. april 2019

Po Rimski cesti nad dolino Krke

Tokrat smo se odpravili v Suho krajino na Dolenjskem po nekdanji Rimski cesti, ki pelje od Ivančne gorice do vasi Dvor pri Žužemberku. Celotna trasa poti meri 25 km, to je toliko, kot so v starih časih rimski trgovci, vojaki, pridigarji, igralci, gladiatorji ali izletniki prepešačili v enem dnevu. Za nas bi bila taka pot predolga, zato smo jo skrajšali že v začetnem delu in pohod pričeli na Kitnem vrhu, zaključili pa v Šmihelu na Dolenjskem. Za organizacijo in vodenje pohoda je tokrat v celoti poskrbel naš Ivan, za kar smo mu zelo hvaležni. To pokrajino res dobro pozna, saj je iz teh krajev doma.


Ko smo na Kitnem vrhu šele dobro stopili iz avtomobila, si kar nismo mogli napasti oči nad urejenostjo kraja in dobrovoljnostjo domačinov. Sredi vasi stoji domačija «Andrejkatovi«. Komaj nas je gospodar zagledal, je skupaj s svojo ženo nemudoma prinesel tekoče okrepčilo, rekoč: »da vam bo pot po naših krajih lažja in prijetnejša!«



Ko smo pri sosednji hiši in še pri naslednji vprašali, če dovolijo slikati njihove lepo urejene vrtičke za objavo na naši spletni strani, smo dobili jasen odgovor: »Vi kar slikajte in objavite – pa čim več objavite, da bodo ljudje videli, kako lepi kraji so tukaj in da nismo mi eni zahojenci«. Škoda, da na slikah ne moremo prikazati tudi njihove prvinske dobrosrčnosti. Ja, tukaj čas res drugače teče, tako je tudi prav.



Tudi za etnološko dediščino so poskrbeli.


Dokaj hitro smo ugotovili, da bomo ob tako intenzivnem prejemanju njihovega gostoljubja pohod končali veliko prej kot smo načrtovali. V nadaljevanju smo resno vzeli pot pod noge in mimo vasi Bojanji vrh, Kobiljek in še nekaterih prispeli v Valično vas. Tukaj stoji velikanska lipa iz 14. stoletja. Le kdo, če ne Inge, je pod njo našla prijeten kotiček za počitek in malico.



Da je Ivan v teh krajih zelo priljubljen, smo lahko videli v vsaki vasi. Z gospo, ki je stala pred neko hišo, sta kaj hitro ugotovila, da v žlahti sicer nista, sta pa bila njena mama in on včasih skoraj soseda.


Pot smo nadaljevali proti vasi Sveta Marjeta. Kar nismo se mogli nagledati valovite zelene pokrajine, tako značilne za Dolenjsko. Tudi nekateri travniki so tukaj še taki, kot smo jih bili vajeni nekoč.



Purana pa prej res že dolgo nismo videli.


»A me boš ti sam božala, al mi boš dala tud kej za jest?«


Če smo na celotni poti hodili nad dolino Krke, smo se na koncu spustili do nje in pohod zaključili v vasi Šmihel na Dolenjskem v gostilni ob reki Krki, kjer je bil nekoč mlin.


Pred odhodom domov smo stopili še do brega naše lepe, v sodobnem času imenovane »Reke ljubezni«.


Ime Suha krajina je kar malo zavajajoče. Ko smo se zjutraj peljali v te kraje smo si predstavljali, da bomo hodili po nekoliko pustih in neobljudenih poteh. Mogoče je za tako mišljenje kriva ne tako davna zgodovina, ki jih je zaradi napačne usmerjenosti prebivalcev teh vasi med vojno, v kasnejšem (povojnem) času pri napredku namenoma zapostavljala. Še dobro, da kleni Suhokranjci niso klonili pod pritiskom napačne politike in so njihovi kraji danes takšni kot so:  napredni, urejeni - enostavno taki, da jih je za pogledat. 

»Vesele planinke«
Vodenje pohoda: Ivan Struna
Besedilo in slike: Mimi Mlinar 

26. april 2019

Mladi planinci na aprilskem izletu


Začetek aprila je bil muhast in deževen, kot se seveda za april spodobi. A po deževnem tednu je končno prišla vremensko bolj ugodna sobota, 13. 4. 2019. Ta dan smo imeli planinci rezerviran za izlet z vlakom, zato smo se lepšega vremena zelo razveselili.


Zbrali smo se vsi: otroci iz Vrtca pri OŠ Polhov Gradec z mentorico Petro, učenci iz OŠ Polhov Gradec z mentoricama Barbaro in Lucijo, starši in nekateri stari starši otrok planincev ter vodnik Stane iz Planinskega društva Blagajana. Skupno 56 planincev se je dobilo ob 7.15 na železniški postaji v Ljubljani. Z vlakom smo se odpeljali v slabo uro oddaljeno Ivančno Gorico. Nekateri so se z vlakom peljali prvič. Ti so se izleta najbolj veselili. Z železniške postaje v Ivančni Gorici smo se peš odpravili do Lavričeve koče na Gradišču. Posebno doživetje je bila precej blatna pot skozi gozd, ki je bila še posebej všeč otrokom. Pri planinski koči smo imeli postanek za malico, druženje in igro na lesenih igralih. Otroci so si z veseljem odtisnili žig v svoje planinske knjižice. Ob povratku smo se v Ivančni Gorici posladkali še z odličnim sladoledom in se nato z vlakom odpeljali nazaj proti Ljubljani.

Organizatorji izleta smo bili veseli vseh pohodnikov in se vam za dobro voljo zahvaljujemo.  Veselimo se vseh nadaljnjih podvigov.


Lucija Peklaj







16. april 2019

Dolina Glinščice

V nedeljo smo se odpravili na pohod po dolini Glinščice. Kar lepo število se nas je zbralo.
Skupina starejših se je odpravila po lažji, ˝penzionistični˝ poti, mlajši pa so si zaželeli plezanja.

Ferata,katere so se lotili naši planinci je speljana pod kraškim robom in ponuja različne teževnostne stopnje plezanja.
Po navodilih vodnika Uroša so si vsi nadeli plezalno opremo ter previdno, korak po koraku preplezali zahtevno steno.







Pa še skok do slapu, katerega seveda ne smeš zamuditi. 




Starejši smo pričeli s pohodom v Boljuncu in se po poti na levem bregu Glinščice sprehodili do Botača. Med potjo smo občudovali kanjon, ki ga je naredila rečica.





Med potjo smo se povzpeli do cervice Sv.Marije na Pečeh iz 16.stol.


V kanjonu je več slapov, največji pa je slap Supet, višine 36m. Mi smo ga opazovali od zgoraj.



Vas Botač in meja med Slovenijo in Italijo. Nihče ni od nas zahteval dokumentov.

Iz vasi Botač smo se povzpeli na desni breg Glinščice na pot, ki poteka po trasi nekdanje ozkotirne železnice Trst-Hrpelje iz leta 1959, zdaj urejene kot pešpot in kolesarska po. Od tu pa počasi  proti izhodišču v Boljuncu.




Pogled čez dolino na cerkvico, ki smo jo obiskali na poti navzgor.

luč na koncu tunela....😉
Morje je že blizu... 
Še zadnji pogled iz razgledišča na kanjon Glinščice..

Prijetno snidenje obeh skupin je bilo pri planinski koči v Boljuncu, od koder smo se veseli, da smo zopet preživeli lep dan, odpravili proti domu.

Vodenje starejših: Ana in Tone Kavčič
Vodenje plezalcev: Uroš Malovrh in Igor Dolenc