08. julij 2018

Lanževica

Lanževica je 2003m visok vrh nad Bogatinskim sedlom. Z vrha je lep razgled na Julijske Alpe, vidi pa se tja do Jadranskega morja. Na vrhu so še ostanki Rapalske meje.
Mi smo si vzeli dva dni časa, da ne hitimo, zato smo že do koče na Komni naredili kar nekaj ovinkov, pa ne tistih oštevilčenih.
Od doma Pri Savici smo odšli pod Komarčo in že na prvem odcepu levo proti elektrarni Savica. Naslednji odcep levo nas je pripeljal nad slap. Potem pa strmo naprej do Črnega jezera.

Počitek pri Črnem jezeru
 

Od tu naprej nas je pot vodila proti Komni. Med potjo so se nam odpirali lepi pogledi na Bohinjsko jezero.


Prespali smo na Komni. Bili smo veseli prijaznosti osebja v koči in po vrnitvi iz Lanževice smo kočo na Komni še enkrat obiskali in si nabrali moči za v dolino.
Drugi dan smo že zgodaj odšli proti našemu clju Lanževica. 


Pot skozi dolino Lepa Komna nas je očarala. Levo in desno samo cvetje vseh barv. Nobena fotografija ne more pokazati lepote, ki smo jo doživljali med potjo.


Pogled nazaj na kočo Pod Bogatinom

Te rožice so  nam pa znane iz Polhograjske Grmade





 Od vrha nad Gracijo naprej pa tole....


Na vrhu Lanževice


 

Dan se je začel prevešati v popodne in morali smo proti domu. Vračali smo se preko Bogatinskega sedla, mimo Komne do doline.


Dišeči klinčki  so nas spremljali do Komne
Po prelepem dnevu tudi serpentine v dolino niso bile tako ubijajoče kot običajno. Hvala udeležencem za dva prelepa dneva v naravi.

Organizacija in vodenje pohoda: Rajko Škrlj

01. julij 2018

Srednji vrh – zeleni vrh nad izvirom Završnice


V nedeljo 1. julija je bilo za poletje nenavadno hladno vreme, zato nas je ogrela šele hoja, ko smo se začeli dvigati od parkirišča na Ljubelju. Namenili smo se na Srednji vrh, za katerega na spletu piše, da nanj vodi lahka označena pot. O tem smo se prepričali, zato je zlasti ženski del planinske druščine ob povratku z veseljem dopolnil pohodniško dejavnost z nabiranjem zelišč, dišeče materine dušice, plahtice, ranjaka, le za šentjanževko je bilo previsoko, smo slišali iz neke družbe po dejavnosti podobnih namenov. To je pa tudi nekaj in se ne dogodi na vsakem izletu. Dokazuje, da se skrb pohodnikov za zdravje širi tudi na tiste, ki ostanejo doma. Zelene planinske trate na Zelenici in pri Koči ob izviru Završnice so namreč tako lepe in pripravne in to nedeljo so bile prav prelestno cvetoče. Pa naša skupina ni bila edina, ki se je »pasla« po njih.


Zadnja leta je nepogrešljiva družba polhograjskih planincev skupinica otrok. Tako je prav. Skrbeti je treba za našo prihodnost, kot se v preneseni rabi reče mladini, še posebej, če je hitra in poskočna, kdo bi rekel – nerazvajena. Kot po navadi so se postavili na čelo pohodnikov. 


Drugi smo bili malce bolj zmerni. Hlodi so prišli prav, da smo počili na kamniti poti, ki pelje proti Zelenici.


Od Koče na Zelenici se kmalu pokazal Srednji vrh. Zemljepisnih imen s pridevnikom srednji je v Sloveniji veliko. Tudi Srednji vrh ima dvojnika. Eden od njih je Srednji Vrh nad Gozdom Martuljkom. Za razliko od našega Srednjega vrha je to zaselek, od koder je lep razgled na Špikovo skupino. Pa ne smemo pozabiti na našo ljubo Srednjo vas v Polhograjski dolini, še posebej tisti, ki imamo tu svoj dom.


Pod Vrtačo se je pot vila tudi po ožji stezi. Blaž in Rok sta bila na čelu otroške ženske druščine, kateremu je sledila preostala pohodniška skupina. Tako se spodobi. Bosta sledila očetu vodniku? Upajmo.  


Na vrhu pa malica, saj jo je po prehojenem vzponu človek kar potreben. Pa to ni običajna malica. Malce vznesenega občutja je vselej zraven, ko se oziraš okrog in si dvignjen nad dolino, ki je globoko pod teboj. Grižljaji imajo večjo slast.


Tabla na vrhu z imenom jasno označuje goro. Kdo bi sicer sitno dodal, da zraven številke 1796 manjka oznaka »m« (metri), a to za planince ni niti tako pomembno, saj vsak ve, da se nadmorska višina meri v metrih. 


Povratek v dolino je bil hiter, zato je skupini na sliki ostalo še veliko moči za plezanje po zavarovani plezalni poti, kot se z domačo besedo nadomesti tujka ferata. Spodnji plot ji je ime. Preizkus plezalnih spretnosti je bil opravljen z oceno odlično. To so dokazovali veseli obrazi skupine in tudi tistih, ki smo jih pričakali ob koči. Nika je nadomestila »zamujen« Srednji vrh, zato je imela vso pravico, da se je postavila čisto na vrh.


Pa še skupinska slika pri obnovljeni koči na Zelenici, povratek po senčni mehki stezi v dolino in lep izlet se bo pridružil številnim pohodom s Planinskim društvom Blagajana Polhov Gradec. Vodil ga je vodnik Igor Dolenc.

Prispevek: Milka Bokal

24. junij 2018

Celjska koča skozi Hudičev graben

Za konec junija je bila planirana planinska tura po brezpotju na Mokrico. Zaradi nestanovitnega junjiskega vremena sem izbral rezervni cilj na Celjsko kočo.
Zaradi atraktivnosti smo vzpon naredili po zahtevni poti skozi Hudičev graben. Pot je res polna jeklenic in klinov a zaradi nizke višine ni pretirano nevarna.








V zadovoljstvo vseh smo hitro osvojili cilj, kjer smo se mlajši udeleženci preizkusili v poletnem sankališču. 




Po malici iz nahrbtnika je sledil še spust mimo Pečovniške koče nazaj na izhodišče v vas Zagrad.
Analizo izleta smo naredili na poti nazaj, ko smo se ustavili v pivski fontani Žalec.


Zapisal vodnik Uroš Malovrh

17. junij 2018

Krvava peč (720 m)


V nedeljo 17. Junija 2018 smo se v jutranjih urah pripeljali v vas Škrilje nad Igom, kjer nas je lepo sprejela družina Klobasa: Igor z ženo in otrokoma ter njegova starša, pridružila pa se nam je tudi Igorjeva svakinja Alenka.


Od tod smo se s kombijem odpeljali proti našemu izhodišču za Krvavo peč.  A že po nekaj kilometrih prevožene poti s kombijem smo naleteli na oviro – dobra dva metra nad cesto je v loku ležala podrta smreka z vejami, odrezanimi na dolžino, da bi šlo osebno vozilo zlahka pod njo. Približno polovica dolžine kombija je še šla pod to oviro, potem pa je tistih nekaj centimetrov do varnega prehoda zmanjkalo. Problem smo rešili tako, da se nas je nekaj pohodnikov natlačilo v prtljažnik in pod tako »kilažo« se je višina zadnjega dela kombija v trenutku znižala do te mere, da smo bili kmalu mimo ovire, mi pa smo se tolažili z dejstvom, da so tisti naši odvečni kilogrami za nekaj minut pa le nečemu koristili.



Po slabi uri hoje od izhodišča smo prispeli v vas, ki se je pred davnimi leti imenovala Rožna dolina, danes pa se imenuje Krvava peč. Leži med  gozdovi Mokrca in Mačkovca, nad njo pa se dviga cerkev Sv. Lenarta.



Iz vasi smo se podali na pečino Krvava peč. To je navpična skala, ki kot samorastnik raste iz stene nad dolino Iščice. Stena nad lščico, iz katere raste Krvava peč,  je dolga več kot 100 metrov, pogled v globino pa je kar malo grozljiv. Po legendi je ime vasi nastalo, ko so Turki prodirali na Slovensko, so prišli tudi do vasi Rožna dolina. Oropali so vas in hoteli odpeljati vsa mlada dekleta. Ta so jim pobegnila in tekla proti skali nad Iščico, Turki pa za njimi. Dekleta so se umaknila na skalo in upala, da se ne bodo upali do njih. Toda zmotila so se. Ko so videla, da Turki prihajajo na skalo, so se raje, kot da bi jih odpeljali v suženjstvo, pognale s skale v smrt. Skala je bila rdeča od njihove krvi in od tedaj se imenuje to skalovje, vas in vsa okolica - Krvava peč.





Že drugo leto zapored nas je presenetilo gostoljubje družine Klobasa, za kar se jim res lepo zahvaljujemo. Ena od Igorjevih dobrih lastnosti je tudi ta, da zna svoje pridobljeno znanje podati na zelo sprejemljiv in všečen način. Mi smo ga seveda poslušali, večino tega pa tudi sproti pozabili, zato nam je obljubil, da se ob letu osorej znova vidimo in znanje obnovimo.


»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Slike: Andreja Pečar
Besedilo: Mimi Mlinar

16. junij 2018

Rogla in Lovrenška jezera 1520m

V soboto smo se udeležili srečanja na Rogli "Dan planinskih doživetij".  Poln avtobus nas je bilo, tokrat smo se združili starejši planinci in planinski krožek osnovne šole. Prav prijeten živ žav je bil na avtobusu. Še posebno na poti domov, ko so se otroci razživeli.
Na Rogli smo se razdelili v več skupin. Skupina starejših se je odpravila do Lovrenških jezer in tam občudovala lepote visokega barja.

Pot nas je vodila preko cvetočih travnikov...

skozi smrekov gozd...

do razglednega stolpa, od koder je lep pogled na jezerca ter urejenih potk do njih








Udeležili smo se tudi uradnega dela srečanja, kjer smo z aplavzom pozdravili mimohod praporščakov približno 60-ih planinskih društev. Med njimi je bil tudi naš praporščak Tone. Sledili so govori, ki pa jih žal nismo slišali zaradi slabega ozvočenja ter živahnosti udeležencev. Po končanem uradnem delu smo imeli še toliko časa, da smo se nekateri odpravili še do 30m visokega razglednega stolpa na Rogli in se povzpeli nanj.


Na poti domov so nam krajšali čas naši razposajeni mladi planinci.

In kaj so počeli mladi planinci?



 
"visoko nad oblaki..."
"daleč spodaj..."

"na obisku pri škratih..."


Organizacija pohoda :Stane Dvanajščak
Vodenje skupine starejših : Rajko Škrlj