16. avgust 2017

Poludnik 1999m

Zopet smo se odpravili pokukati čez mejo. Peljali smo se mimo Kranjske gore, Trbiža v Avstrijo, ter mimo Vorderberga do Kočiške planine in še malo naprej do parkirišča.
Od tu naprej je vožnja z avtomobili prepovedana, zato smo se peš odpravili na začetku po makadamski cesti nato pa po peš poti najprej do planine Dellacher Alm.





Od tu smo nadaljevali pot proti planini Poludinger Alm. Tu so se nam odprli lepi razgledi na okoliške vrhove. Občudovali smo lepo naselje planšarskih hišic, ki pa so večinoma spremenjene v počitniške hišice.





Čakal nas je še zadnji del poti. Najprej čez travnata pobočja, nato skozi macesnov gozd in že smo bili na vršnem travnatem grebenu in kmalu tudi na vrhu.



Na vrhu smo uživali v razgledih na Julijske in Karnijske alpe, Ziljsko dolino, Dobrač....

 

 

Na poti navzdol smo skoraj iz ptičje perspektive občudovali planine, mimo katerih smo se povzpeli na vrh Poludnika.

Organizacija in vodenje pohoda: Ani in Tone Kavčič

02. avgust 2017

Orožnova koča na Planini za Liscem

Orožnova koča na Planini za Liscem stoji na višini 1338 m. Na tem mestu je nekoč stala naša prva slovenska planinska koča, ki pa je bila kasneje v celoti požgana. Pred nekaj leti je bila pozidana nova. Nahaja se v spodnjih bohinjskih gorah ob poti iz Bohinjske Bistrice proti Črni prsti. Tukaj se že mešata mediteransko in celinsko podnebje, zaradi česar so na planini, tako kot na Črni prsti,  izjemni pogoji za rast planinskega cvetja.
S hojo smo pričeli pri bivši »Koči dr. Janeza Mencingerja«, ki pa je sedaj privatna hiša.


Glede na to, da je bil zelo vroč julijski dan, smo bili izredno zadovoljni, da je pot od začetka do cilja potekala po gozdu.



Malin, ki jih je bilo ob poti na pretek, smo se do sitega najedli.


Smerokaz nas je usmerjal po poti »Po Drči« ali po »Snežni konti«.


Odločili smo se za pot Po Drči, pa nam je bilo kar malo žal, ker je res strma in kamnita, zato smo ob povratku izbrali drugo pot.


Planina za Liscem s Črno prstjo v ozadju


je vsa zakrasela s planinskim cvetjem




Zadovoljni pohodniki pred Orožnovo kočo.


»Vesele planinke«
Besedilo in slike: Mimi Mlinar 

24. julij 2017

Češka koča – Vratca

Češka koča (1542 m) je priljubljena pohodniška točka nad Jezerskim. Veliko pohodnikov se je predzadnjo julijsko nedeljo, ko je bila v dolini napovedana »toplotna obremenitev«, napotilo k njej. Med njimi je tudi kar 29 pohodnikov našega društva iskalo hlad v strminah pod njo. A tudi višje, Vratca so bila namreč končni cilj tistih, ki so želeli preizkusiti svoje pohodniške moči še nekoliko bolj temeljito.


Zbrani pohodniki poslušajo zadnja navodila. Češko kočo je mogoče doseči po lažji in zahtevnejši poti. Pohodniki pa po teh besedah brž v premislek: večina se je odločila za težjo smer, ki se pridruži stezi z Ledin.







 Pot se je vila pod steno, na nekaterih mestih je bila zavarovana z jeklenicami, a to ni motilo. Saj gre, čeprav je treba narediti malo daljši korak ali se pa povzpeti.


V daljavi se je pa že videl cilj, uradno imenovan Češka koča na Spodnjih ravneh.
Kočica, znana po gorniški družini Karničarjev, resnično stoji na ravnici. Okrog se razprostira zeleno ruševje, nad njo pa prepadne stene poleg drugih gora še vseh treh Kočen, Jezerske, Kranjske in Kokrske. Sicer zmeraj občudujem poimenovalno pestrost naših gora, a tu je našim prednikom le zmanjkalo domišljije, saj so imenom »kočna« dodali le pristavke po nekaterih bližjih krajih.



To je pa res podvig! Prostora na vrhu ni prav veliko. Še dobro, da ni vseh 29 pohodnikov sililo na tisti oster vršiček. Kaj se pa vidi za vratci? Vratca namreč odpirajo poglede naprej. Del drugih slovenskih gora, mar ne?


Tole je pa za družinski album. Pravo medgeneracijsko sožitje! Obrazi kažejo, da so veseli.



Le kaj premišljuje Tone?  Gleda, kam je peljal svoje planinske kolege? Ali pa že premišljuje o naslednji turi. Ozadje pa v sproščenem klepetu, tudi z modernimi pripomočki za »videti in slišati«.


Svete osebe, imenovane na tabli, so v preteklosti zagotovo  živele v miselnosti Karničarjev. Nekateri so nosili njihova imena, med njimi je tudi nekdanji oskrbnik koče Andrej Karničar.

Lepo je v gorah, med hojo, ko si ogledujemo vrhove, rože, lepo je pa tudi, ko po prehojeni poti posediš v dolini, gledaš, kje si bil, in poklepetaš. Tako je bilo tudi tokrat ob našem postanku pri Planšarskem jezeru. 

Prispevek:Milka Bokal

Organizacija in vodenje pohoda: Tone in Ani Kavčič

19. julij 2017

Triglav 2017

Poletje. In s tem čas za obisk najvišjih vršacev. Tako smo v predvidenem terminu izvedli dvodnevno turo na našega očaka. Turo smo začeli in končali na koncu ceste na Pokljuki, vmes pa je bilo s počitki vred za 20ur hoje, sicer pa za ene 16,17 ur aktivne hoje.




Vremenska napoved se je cel teden pred tem kar bistveno spreminjala, a po zagotovilih dežurnega prognostika naj bi bil vikend zelo primeren za visokogorje. In res je bilo skoraj tako. Razen nekaj kapelj dežja v soboto popoldne, je bilo vreme suho, po večini jasno, res pa se je poznal prehod hladne fronte in s tem kar močnega vetra v nedeljo zjutraj. Ob 4stC in vetru je bil res kar preklemano mrzlo. Smo bili čisto zimsko oblečeni. Brez kape, rokavic, dvojih dolgih rokavov.... bi bil vzpon na vrh misija nemogoče. A mi hribovci smo to imeli. 

In če gremo lepo po vrsti. Začeli smo na koncu ceste na Pokljuki, se hitro povzpeli do planine Konjščica, kjer smo dobili jutranje okrepčilo in rezervirali mlečne izdelke, ki jih bomo kupili ob povratku.


Kmalu smo nadaljevali in čez nekaj trenutkov smo že bili na Jezercih.


Škoda ker nismo imeli nogometne žoge..., smo pa imeli prigirzke in pijačo. Ob pogledu na Studorski preval nas je malo stisnilo, a ne preveč, saj smo ga dosegli prej kot v pol ure. 
In sledil je najbolj monotoni del poti do Vodnikovega doma ( ki se bo ponovil jutri). Res pa smo videli kar veliko gorskega cvetja, med drugim tudi planike in murke. Čudovite rožice.



Po malici iz nahrbtnika na Vodnikovem domu smo krenili preko konjskega sedla do Kredarice,









kamor smo prispeli okrog pol štirih popoldne. Kot rečeno, nas pa je na poti ujela tudi manjša ploha. Po toplem obroku v koči smo se prepustili razvajanju naših oči s prelepimi pogledi na bližnje in daljne vrhove.





Zaradi ugodne vremenske napovedi smo v nedeljo vstali pred sončnim vzhodom, in ni nam bilo žal. Res fenomenalne pogled na ožarjeno ostenje našega očaka.



Do sedmih zjutraj smo se porihtali, in obleki, tako da smo nekaj trenutkov zatem že krenili proti 2864m visokemu vrhu.




Zaradi kar velike gneče, in tudi zaradi sorazmerno velike skupine otrok, se je pot do vrha nekoliko podaljšala od predvidene, a nič za to. Ob veselju, sreči in ganjenosti, ko vidiš vse te otroke in ostale, ki so prvič na vrhu pozabiš na ves čas in trud, ki je bil za to potreben. Nepozabno. Se ne spomnim, če sem še kje do sedaj občutil tako veselje in ganjenost.






















A čakala nas je še pot dolga pot na izhodišče. Po malem okrepčilu, krstu in fotografiranju smo se vrnili nazaj na mali Triglav ter potem do koče na Planiki, kamor smo prispeli že krepko čez poldne. Napolnili smo naše želodce z vsebino iz nahrbtnika, jih segreli z toplim čajem in že smo nekaj pred tretjo popoldne krenili proti Vodnikovem domu in naprej do izhodišča.












In na tej poti  (med Vodnikovim domom in Studorskim prevalom ) so nas prav lepo pozdravili tudi gorski čuvaji - svizci. Lepo jih je bilo videti. Za trenutek smo se ustavili še na planini Konjščica, kjer smo se razkužili z dohtarjem in napolnili prazne rukzake z siri in že smo hiteli proti avtomobilom, kamor smo prispeli nekaj minut pred osmo uro zvečer. 

In za konec - nepozabno. Tako glede vzdušja, čudovitega vremena ( vetra se na sliki ne vidi :) ) in tudi mojih pomočnikov - Rajkota in Toneta ki sta opravila ogromno delo pri samem vzponu na Triglav in spustu do Planike. Hvala.


Zapisal vodnik Uroš Malovrh
Setnik, 18.7.2017

p.s.: Ostale moje slike in verjetno tudi nekaj slik od Igorja Dolenc so na voljo na spodnji povezavi: