24. december 2007

Srečno 2008

Planinsko društvo Blagajana
Polhov Gradec
želi vsem članom društva
in drugim občanom
obilo zdravja ter sreče v letu 2008,
vsem pohodnikom pa varen korak.



Novoletno srečanje na Lovrencu

Vse planince PD Blagajana Polhov Gradec vabimo na srečanje 1.1.2008 ob 12uri na Lovrencu, kjer bomo skupaj nazdravili Novemu letu. Druženje bomo potem nadaljevali na "parceli".

Se vidimo!!

PD Blagajana

09. december 2007

Smokuški vrh 1122m

Do sobote zvečer so padala vprašanja. Bo dež? Bo sneg? Bomo šli?
Od domačina iz Sela pri Žirovnici smo izvedeli, da snega do višine cca 1100m ni, od vremenarjev pa, da bo dež šele popoldan. Torej gremo. Vseh 10 pohodnikov nas je imelo za seboj težko soboto, zato smo nujno rabili sprostitev v hribih.
Zapeljali smo se do pregrade na akomulacijskem jezeru Završnica,

potem pa veselo v hrib. Najprej smo se povzpeli do Malega vrha 863m, nato preko celotnega grebena dolgega približno 3 km do Smokuškega vrha 1122m. Greben je podoben desetgrbi kameli.

Ko prideš na en vrh, se nekoliko spustiš, tako da je vzpon na drugi vrh nekoliko višji, in spet na tretjega.....

korenine bukev so spletle pravi makrame

z živo zelenim mahom prekrita tla na začetku grebena so pot omehčala

a smo doma, al kaj

Vendar greben ni ves čas tako položen. Večkrat se pot postavi prav pokonci.

Za nekatere še premalo. Smo Hermana komaj sneli s stene, in ga spravili na nekoliko položnejšo pot.

pogled nazaj na že prehojeno pot

.....bor....

Pot do vrha je na nekaterih mestih precej strma, nekoliko izpostavljena, tako da je bilo potrebno kar nekaj previdnosti in plezane sposobnosti. Nekoliko pred vrhom je postavljena klopca in vpisna knjiga.

Od tu je lep razgled na Gornje Savsko dolino, na drugi strani pa se vidi dolina Završnice,

nad katero se mogočno dviga Stol.

Iz vrha smo se spustili v dolino Završnice

in zašpilili klobaso pod tem borovcem


08. december 2007

Martinovanje – 11. listopad 2007

Planinci PD Blagajana smo znani ljubitelji narave, vseh njenih lepot, živali in rastlin ter naravnih zakonitosti, zato smo pustili živeti življenje purmanom in gosem in se odločili za martinovanje brez pečene goske, rdečega zelja, kostanjevega in krompirjevega pireja in mlincev, za martinovanje malo drugače.

Veliko naših planincev in drugih pohodnikov pozna izlet v februarju, imenovan Pohod med Vrhpoljskimi vinogradi , še bolj pa poznajo zaključek tega pohoda.

O, kako hitro mine čas od svečana do jeseni in kaj vse stori ta čudežna rastlina – TRTA v tem kratkem času. Najprej počaka do Valentina, ki ima ključ od korenin, potem hiti in hiti, nato ozeleni in dokaj neugledno cveti in nazadnje obrodi to čudovito GROZDJE.

Sonce, ki na te griče greje močno in dolgo, ga osladka, burja, ki je znana v teh krajih, mu da značilno kislost in aromo. Mmmm, kako je okusno! In že je tu trgatev. Pridne roke vrhpoljskih vinogradnikov so letos trgale kar dobre tri tedne prej kot običajno. Sledi prešanje in nenazadnje mošt. Bluk, bluk – bluk, bluk se sliši v kleteh iz polnih sodov, ko nastopi žlahtno vretje.

In končno pride ta znani patron, ki ga Slovenija praznuje in časti najbolj med vsemi vinogradniškimi deželami. Krščansko izročilo je tako hvalo kot sv. Martinu pelo le še sv. Antonu puščavniku in sv. Miklavžu dobrotniku.

Naj pobrskam po spominu in vam opišem, kdo je bil ta dobrotnik sv. Martin.

Ne, dragi prijatelji, to ni bil Martin s Svete trojice, ki je rešil Dunaj, niti ni Martin Keber, o katerem prepeva ljudska pesem, češ da je rad pil, kadil (zdaj bi moral tako ali drugače zunaj) in počenjal še druge prijetne stvari.

Ne, ne – to je bil Martin, ki se je rodil v Sabariji v Panoniji (današnji Szaombathely – Madžarska) okoli leta 316, če se dobro spominjam. Starša nista bila Kristjana, a fant se je že 10-letni odločil za vstop v katehumenat (uvajanje v krščanstvo), saj si je želel postati puščavnik. Oče je bil častnik rimske vojske in se z Martinovo odločitvijo ni strinajal. Priskrbel mu je vojaško službo, zato se je pridružil rimski vojski, ki je odhajala v Galijo (današnja Francija). Na tem pohodu je v mrzlih zimskih dneh pred mestnimi vrati Samarobrira (danes Amiens – severno od Pariza) srečal berača. Ker mu ni imel kaj dati, je na pol prerezal svoj vojaški plašč in ga polovico podaril beraču. To dejanje je bilo zanj prvi korak spreobrnitve, saj je kmalu potem bil krščen in je zapustil vojaško službo. Po nekaj letih šolanja pri sv. Hilariju (goduje 13. januarja) se je kot misijonar vrnil v rodno Panonijo. Od tam so ga Arijanski škofje kmalu pregnali in Martin se je umaknil na otok Gallinara (pri mastu Albengo – Italija), kjer je dolgo živel kot puščavnik. Okoli leta 350 se je vrnil v Poitiers k sv. Hilariju. V bližnjem kraju Liguge si je postavil puščavsko celico, ki se je v poznejših stoletjih razvila v znamenit samostan. Zaradi skromnosti in priljubljenosti pri ljudeh so ga leta 371 ali 372 – ne spomnim se točno - v Toursu (severno od Poitiersa) izvolili za škofa.

Vsi poznamo legendo o goskah: Zaradi svoje skromnosti ni hotel sprejeti mesta škofa, zato se je skril v skrivališče, ki je bilo polno gosk. Goske se ga s svojim gaganjem izdale. Uboge goske – še danes plačujejo z življenjem to svoje izdajalsko dejanje! Dobrotnik Martin je tudi kot škof ostal zelo skromen, saj se ni hotel preseliti v škofovsko palačo in je rajši živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati (pozneje znan samostan Marmoutier).

Do svoje smrti je bil Martin znan zlasti po svojem zavzemanju za reveže in po nasprotovanju pomehkuženi duhovščini, ki se je v tistem času vedno bolj oddaljevala od Kristusovega zgleda skromnosti (podobnost z današnjimi načeli cerkve zgolj naključna).

Škof Martin je umrl 8. listopada 397. leta gospodovega, pokopan pa je bil 11. listopada. Obletnico pogreba obhajamo kot godovni dan sv. Martina in kot dan rojstva mladega vina. Na njegovem grobu so postavili kapelo in pozneje baziliko, ki je bila ves srednji vek znana romarska pot. Martinov plašč je bil dolgo časa francoska državna oz. dvorna relikvija. Shranjen je bil v dvorni kapeli Sainte Chapelle v Parizu. Današnje ime te zgradbe izhaja iz latinske besede za plašč (cappa, capella) in se pozneje uporablja za vse podobne stavbe – kapele.

Svetega Martina najpogosteje upodabljajo v prizoru, ko deli plašč z beračem, njegova običajna spremljevalka pa je goska.

Pustimo zgodovino in preskočimo 1610 let naprej in poglejmo, kaj se je dogajalo na Martinov dan v letu gospodovem 2007.

Zbralo se nas je 12 demokratično izbranih (prav nam je, saj smo sami hoteli) članov PD Blagajana: 2 člana iz Polhovega Gradca, 2 iz Srednje vasi, 2 iz Dolenje vasi, 1 iz Babne gore, 1 iz Žirovnika, 2 iz Dobrove in 2 iz Ljubljane. Razmerje med spoloma je bilo 7 : 5 v prid žensk, kar je precej drugače kot v Državnem zboru. Z malim avtobusom, ki bi lahko sprejel še 3 potnike, smo se odpeljali ob 14.30 iz Polhovega Gradca. Peljali smo se skozi Vrhniko in Logatec in se mimo Vipave pripeljali do cilja – do vaškega trga v Vrhpolju. Na tem trgu stoji tudi velika cerkev in mogočni vaški vodnjak, ki je v prejšnjih časih služil vsem vaščanom kot edini vir pitne vode. Prav na podstavku tega vodnjaka sta stala lesena sodčka (50 litrov) z belim in rujnim (rdečim) vincem (rujno je dobilo ime po listnatem grmičevju Ruju) in tu se je začelo naše martinovanje.

Sprejela nas je Vaška godba na pihala in domači harmonikaš. Vsak je plačal 8€ in s tem dobil vstopnico – mošnjiček in kozarec – za vstop v 6 odprtih hramov domačih vinogradnikov. Po pozdravnem nagovoru predsednika vinogradnikov in kratkem opisu letošnje letine je pristopil domači gospod župnik in minestranta. Pričel se je obred blagoslovitve vina (tukaj vino blagoslovijo in ne krstijo kot po večine drugih vinorodnih območjih – morda je cviček, zato tako bled in voden). Potem pa se je začela pokušina vin. Začeli smo kar pri teh dveh sodčkih, potem pa veselo na pot po vasi. Ker sta dva hrama malo oddaljena, smo se zapeljali kar z našim mini busom. Pridružila se nam je skupina 7 mladih ljudi. Našo skupino je prevzel domačin vinogradnik Bogdan Lavrenčič, saj je njegova hčerka naša občanka. Že 2 leti živi na Babni gori, blizu Glažarja. Kmalu smo izvedeli, da so mladeniči in mladenke, ki so se nam pridružili, državljani Norveške. Že v drugem hramu so se izkazali kot dobri poznavalci našega vina. Prav kmalu pa smo mi bolje znali norveško in oni bolj slovensko, vedno lažje in bolje smo se razumeli. Gospod Bogdan je samo za nas odprl svoj hram in tu se je začelo pravo Martinovanje s pesmijo in harmoniko. Bil je mednarodni koncert pevskih zborov. Nastopala sta dva zbora: mešani pevski zbor PD Blagajana in mešani pevski zbor norveških študentov iz Ljubljane.

Za zadnji hram ni bilo več nobene žeje, a smo kljub temu poskusili še malo njihovega vina. Iz te kleti so vozili vino že med Avstroogrsko na sam Dunaj. Dunajčani so mu zaradi izredne arome in posebne moči dali ime Kinder maher, a jaz sem žal ugotovil, da nima več te moči. Prav hitro pa je nekdo pripomnil, češ da tudi poper nima več te moči.

Da ne boste mislili, da smo samo pili! – tudi za hrano je bilo v vsakem hramu dobro poskrbljeno. Čakalo nas je še slovo od Norvežanov in od gospoda Bogdana. Na trgu smo spili vsak še en kozarček, se usedli na bus in se odpeljali proti domu. Ker smo bili vsi dobre volje in zadovoljni, smo si bili enotni, da bi bilo drugo leto vredno ponoviti.

Jaz pa sem razmišljal in nazadnje ugotovil, da je bilo zelo podobno kot pri sv. Martinu in beraču: Dobri Vrhpoljci so darovali vse kar so imeli, mi pa smo s hvaležnostjo jedli in pili - hvala Bogu, brez večjih posledic in težjih glavobolov.

Zapisal: Herman Rednak – Dida

Pohod mladih planincev v Gabrše

V soboto, 24. 11. 2007, smo s člani planinskega krožka opravili predvideno planinsko turo Mačkov graben – Gonte – Gabrše.

Zbrali smo se v oblačnem in skoraj deževnem jutru v Mačkovem grabnu ob pol devetih. Planinske ture se je udeležilo 15 najbolj korajžnih planincev, ki jih niso prestrašili temni oblaki in slaba vremenska napoved.

Tokrat so bili v večini mladi planinci mlajše skupine. Del poti smo hodili po cesti po Mačkovem grabnu, kmalu pa smo se odcepili na stezo in pot nadaljevali po gozdu. Naš prvi cilj – Gonte, smo dosegli kar hitro.

Na Gontah smo napolnili prazne želodčke in si tako nabrali moči za nadaljevanje, pa še nahrbtniki so bili malo lažji.

Dobre volje smo nadaljevali pot proti Gabršam, kjer so nas pričakali lovci in nas »častili« s pijačo.

Vreme nam je bilo celo pot naklonjeno, tako da nismo potrebovali dežnikov in pelerin.

Veseli, da smo pod streho spravili novembrski pohod, smo nato odšli domov.

Mentorica

Simona Planinc

28. november 2007

Ali se v društvu kaj dogaja?

Že skoraj tri tedne nismo bili na planinskem pohodu, ampak v društvu pa se nam vseeno dogaja.
Paparaci so bili na "parceli", ko naj bi ta pridni delali. In kaj smo našli?

Res, da notranjost hišice z neverjetno hitrostjo dobiva končno podobo, ampak kako,

če delavci sedijo in se "bašejo"?
(fotoreporter je bil eden izmed ta pridnih-ko je delal ni fotografiral, ko pa je fotografiral, ni delal)

Ko pa je dela na parceli dovolj, se skoraj iste slike ponovijo na drugi lokaciji - le igralcev je več, niso videti utrujeni in bolj so zgovorni

Privoščili smo si krvavice na kmečkem turizmu na Belem. Saj smo imeli namem odpešačiti do tja, ampak nam je dež pomagal, da smo riti premaknili samo iz domačega kavča v avto, in pri tem nismo imeli čisto nič slabe vesti. Bomo pa drugič hodili.

08. november 2007

Mladi planinci na Široki peči

MALO MLAJŠI IN MALO STAREJŠI PLANINCI PRVIČ NA VLAKU…

Zgodnje sobotno jutro na ljubljanski železniški postaji. Malo manjši in malo večji "zaspančki" se zbirajo na dogovorjenem mestu. Več jih je, živahnejši postajajo. Ko se pomešam med njimi, zaznavam navdušenje nad prihajajočim doživetjem. Nekateri med njimi se bodo prvič peljali z VLAKOM…



Malo pred sedmo uro se podamo na vlak za Bohinjsko Belo. Po preštevanju nadobudnih planincev smo mentorice sklepčne, da jih je, nič manj in nič več kot 59. In če dodamo še devet odraslih spremljevalcev… Tako smo se predali dnevu, ki nas je za začetek popeljal čez Jesenice do Bohinjske Bele. Na poti pa, ne boste verjeli, prve snežinke. Po vlaku so se slišali glasni vzkliki navdušenja in otroci so že kovali plane o kepanju in sankanju. Navdušenje je hitro pojenjalo, ko nas je ob izstopu z vlaka čakalo sonce.



Krenili smo proti Široki Peči in že na začetku poti smo otroke presenetili, saj se je bilo potrebno preizkusiti v plezanju po lestvah. Otroci so korajžno premagovali klin za klinom in zdi se mi, da so se samo meni tresle hlače. V nadaljevanju nas je pot vodila skozi gozd in nas pripeljala do razgledne točke na Široki Peči, kjer smo pomalicali in nabrali jurčke za nedeljsko kosilo. Pot smo zaključili na železniški postaji in počakali vlak za Ljubljano. Izrazi na otroških obrazih so kazali malo utrujenosti in veliko zadovoljstva. Na končni postaji so nas že čakali nestrpni starši…


















Mentorica Nina Bagar

04. november 2007

Galetovec 1265m

Pa nam je zopet enkrat ratalo-vreme namreč. Po hladnem meglenem jutru smo prišli na vrh Galetovca v lepem sončnem dnevu. Tudi razgled je bil prekrasen.
Iz železniške postaje v Bohinjski Beli, kjer smo parkirali, smo se po cesti odpravili do slapa nad vasjo

V prepadnih pečinah Iglice, tik nad Bohinjsko Belo, se skriva 24 m visok slap potoka Suhe. V sušnem obdobju rad presahne, večinoma pa je aktiven.

V neposredni bližini slapa se nahaja plezališče Bohinjska Bela, mi pa smo se po dobro varovani poti, opremljeni z lestvami in jeklenicami povzpeli nad plezališče do razgledne terase.
Preko travnikov......

skozi gozd, čez podrto drevje....

mimo spomenika......

smo prišli do vrha. Tu nas je čakalo sonce in prelep razgled. Mislim, da smo bili kljub tri urni hoji vsi dobre volje.

Galetovec je neizrazit vrh v visoki planoti Pokljuke, ki pa je zaradi svoje 500 m visoke prepadne stene in ne nevarnega dostopa ter čudovitega razgleda vreden, da smo ga obiskali. Razgled se odpre nenadoma, in seže vse od Jesenic pa skoraj do Kranja. Na desni je lepo viden venec Bohinjskih gora, globoko spodaj je Bohinjska Bela in Bled, nasproti pa navpična stena Babjega zoba, ki se nadaljuje v temne gozdove Jelovice, prekrasni pogled pa zaključuje mogočna pregrada Karavank in Kamniških planin.

Po daljšem počitku smo se odpravili v dolino......

pogled nazaj na prepadno steno Galetovca

Potem pa mimo prelepih planin

čez Zajamo do železniške postaje in naših avtomobilov...
Za pot v dolino smo porabili samo uro in pol, tako da nam je ostalo še dosti časa da smo si privoščili kosilo v dolini.

28. oktober 2007

V neznano

vV nedeljo, 28. oktobra, se je avtobus članov polhograjskega planinskega društva podalo na izlet v neznano. Vodstvo izleta se je spretno izognilo slabemu vremenu, ki se je od deževnega dopoldneva preobrnilo v oblačno popoldne. Tradicionalno ugibanje, kam gremo, je bilo letos poenostavljeno v skupinsko poizvedovanje, pri čemer je bilo omenjeno skrajno obrobje Karavank, kralj, ki ni kralj in vožnja s plovilom, ki ni ladja. Ni trajalo dolgo, ko smo ugotovili, da gremo v opuščeni rudnik svinca in cinka Mežica in da se nas bo večina prvič peljala s splavom po Dravi. Opis težkega dela, ki ga je z rahlo zastrtim otožnim občutkom, da je vse preteklost, pripovedoval vodič, ki je bil delavec v njem, je na vse napravil močan vtis. Nepoučenemu je težko dojeti, kako je mogoče delati v takem prahu, da človeka ne vidiš in da je njegovo prisotnost mogoče zaznavati le skozi motno luč rudarske svetilke. Ob posameznih postajah smo poslušali tudi zvočne posnetke dela, seveda na precej manjši jakosti, kot je bilo v resničnosti. Rudnik je obratoval približno 500 let, zaprli so ga 1994. Nakopali so tudi do 500 000 ton rude letno, pri čemer je bila vsebnost od 3 do 20 odstotkov.

Za težak, naporen dan raziskovanja neznanega smo se zjutraj najprej dobro podprli; odojek, s katerim je PD Blagajana ob uspešnih delih pri gradnji planinskega doma na Ravneku počastila udeležence izleta, je vsem dobro teknil.


Nežna ljubezenska čustva z blago sijočega obraza Rajka Škrlja kažejo, da so mu kljub beli bradi, s katero je začel konkurirati bradi kralja Matjaža, ki je bil ta dan večkrat omenjen, ta čustva še vedno zelo blizu.








Za podzemlje Pece smo se dobro pripravili: pelerine, čelade in pas s svetilko so nas naredili vse skoraj enake. Nekateri rudniški rovi segajo do višine 2000 metrov.

Delovna ekipa polhograjskih rudarjev se seli iz enega rudniškega obzorja v drugega po številnih stopnicah.

Delo v rudniku je bilo naporno. Številne človeške figure po rudniških rovih nazorno kažejo težka rudarska opravila. Boj za zaslužek je ljudi prisilil, da so zaposlili tudi ženske in otroke. Nenavadna, a resnična je ob tem misel, da so bili otroci toliko na boljšem, da so zaradi svoje majhne telesne višine lahko delali stoje.

Med številnimi obzorji, ki sestavljajo rudnik, so se rudarji selili po preprostih, v deblo vsekanih stopnicah, kamor so pritrdili železne zatiče.
















Delo v rudniku je bilo prašno, še posebej ob miniranju in nakladanju na vagonček. Naprava za nakladanje je ena od naprav, ki so tekom stoletij delno razbremenile težaška rudarska dela.




Kar veseli smo bili, da smo po dobri uri spet zagledali beli dan. Kaj šele, če bi tam morali delati osem ur?!

Gasilska slika pred vožnjo s splavom po Dravi. »Nekateri še gredo,« pravi Stane, ki je z ženo Marico in drugimi tudi letos organiziral ta izlet v neznano.

Na splavu je bilo zelo živahno, k čemur so pripomogli tudi trije godci z originalnimi glasbili. Eden od njih je z mnogimi življenjskimi napotki in aktualnimi, tudi političnimi prebliski žel valove gromkega smeha.


Tole ropotalo je močno oddajalo svoj glas.









K splavu sta se večkrat približala dva laboda; počakala sta drobivec kruha, potem pa se z močnim prhutanjem oddaljila na širno dravsko gladino.

Takale preprosta vesla, imenovana lemaž, so imeli dravski splavarji. Les so splavljali do Beograda in celo naprej do Črnega morja. Bregove Drave obdajajo gozdovi, ki so žareli v jesenskih barvah.

Še skupinska slika s splava. Tudi golaž, ki ga je kar precej izletnikov naročilo repete, je teknil.

vzdušje.........................


Zdravnik, imenoval se je tudi veterinar, ki je opravil pregled sposobnosti kandidata za sprejem med flosarje, je imel veliko dela. Oseba je v popolnost opravila izpit.

Zapisnik je pisala originalna tajnica oziroma tajnik (nekaj merodajnih znakov je govorilo za prvo, nekaj bolj prikritih pa za drugega) na prenosnem računalniku, ki sodi v sam vrh dosežkov visoko razvite informacijske tehnologije.






Pravi flosarski krst. Kandidat je ob botrici in botru prestal vsa podrobna izpraševanja in zahtevne preglede in ponižno sklonil glavo: voda iz Drave je opravila svoje - en splavar je več.

Milka Bokal