28. oktober 2007

V neznano

vV nedeljo, 28. oktobra, se je avtobus članov polhograjskega planinskega društva podalo na izlet v neznano. Vodstvo izleta se je spretno izognilo slabemu vremenu, ki se je od deževnega dopoldneva preobrnilo v oblačno popoldne. Tradicionalno ugibanje, kam gremo, je bilo letos poenostavljeno v skupinsko poizvedovanje, pri čemer je bilo omenjeno skrajno obrobje Karavank, kralj, ki ni kralj in vožnja s plovilom, ki ni ladja. Ni trajalo dolgo, ko smo ugotovili, da gremo v opuščeni rudnik svinca in cinka Mežica in da se nas bo večina prvič peljala s splavom po Dravi. Opis težkega dela, ki ga je z rahlo zastrtim otožnim občutkom, da je vse preteklost, pripovedoval vodič, ki je bil delavec v njem, je na vse napravil močan vtis. Nepoučenemu je težko dojeti, kako je mogoče delati v takem prahu, da človeka ne vidiš in da je njegovo prisotnost mogoče zaznavati le skozi motno luč rudarske svetilke. Ob posameznih postajah smo poslušali tudi zvočne posnetke dela, seveda na precej manjši jakosti, kot je bilo v resničnosti. Rudnik je obratoval približno 500 let, zaprli so ga 1994. Nakopali so tudi do 500 000 ton rude letno, pri čemer je bila vsebnost od 3 do 20 odstotkov.

Za težak, naporen dan raziskovanja neznanega smo se zjutraj najprej dobro podprli; odojek, s katerim je PD Blagajana ob uspešnih delih pri gradnji planinskega doma na Ravneku počastila udeležence izleta, je vsem dobro teknil.


Nežna ljubezenska čustva z blago sijočega obraza Rajka Škrlja kažejo, da so mu kljub beli bradi, s katero je začel konkurirati bradi kralja Matjaža, ki je bil ta dan večkrat omenjen, ta čustva še vedno zelo blizu.








Za podzemlje Pece smo se dobro pripravili: pelerine, čelade in pas s svetilko so nas naredili vse skoraj enake. Nekateri rudniški rovi segajo do višine 2000 metrov.

Delovna ekipa polhograjskih rudarjev se seli iz enega rudniškega obzorja v drugega po številnih stopnicah.

Delo v rudniku je bilo naporno. Številne človeške figure po rudniških rovih nazorno kažejo težka rudarska opravila. Boj za zaslužek je ljudi prisilil, da so zaposlili tudi ženske in otroke. Nenavadna, a resnična je ob tem misel, da so bili otroci toliko na boljšem, da so zaradi svoje majhne telesne višine lahko delali stoje.

Med številnimi obzorji, ki sestavljajo rudnik, so se rudarji selili po preprostih, v deblo vsekanih stopnicah, kamor so pritrdili železne zatiče.
















Delo v rudniku je bilo prašno, še posebej ob miniranju in nakladanju na vagonček. Naprava za nakladanje je ena od naprav, ki so tekom stoletij delno razbremenile težaška rudarska dela.




Kar veseli smo bili, da smo po dobri uri spet zagledali beli dan. Kaj šele, če bi tam morali delati osem ur?!

Gasilska slika pred vožnjo s splavom po Dravi. »Nekateri še gredo,« pravi Stane, ki je z ženo Marico in drugimi tudi letos organiziral ta izlet v neznano.

Na splavu je bilo zelo živahno, k čemur so pripomogli tudi trije godci z originalnimi glasbili. Eden od njih je z mnogimi življenjskimi napotki in aktualnimi, tudi političnimi prebliski žel valove gromkega smeha.


Tole ropotalo je močno oddajalo svoj glas.









K splavu sta se večkrat približala dva laboda; počakala sta drobivec kruha, potem pa se z močnim prhutanjem oddaljila na širno dravsko gladino.

Takale preprosta vesla, imenovana lemaž, so imeli dravski splavarji. Les so splavljali do Beograda in celo naprej do Črnega morja. Bregove Drave obdajajo gozdovi, ki so žareli v jesenskih barvah.

Še skupinska slika s splava. Tudi golaž, ki ga je kar precej izletnikov naročilo repete, je teknil.

vzdušje.........................


Zdravnik, imenoval se je tudi veterinar, ki je opravil pregled sposobnosti kandidata za sprejem med flosarje, je imel veliko dela. Oseba je v popolnost opravila izpit.

Zapisnik je pisala originalna tajnica oziroma tajnik (nekaj merodajnih znakov je govorilo za prvo, nekaj bolj prikritih pa za drugega) na prenosnem računalniku, ki sodi v sam vrh dosežkov visoko razvite informacijske tehnologije.






Pravi flosarski krst. Kandidat je ob botrici in botru prestal vsa podrobna izpraševanja in zahtevne preglede in ponižno sklonil glavo: voda iz Drave je opravila svoje - en splavar je več.

Milka Bokal


12. oktober 2007

Galetovec 1265m

Na ogledno turo na Galetovec nas je odšlo kar 7 pohodnikov. Še dobro da smo šli, saj je poti po Pokljuki naskončno veliko in prav hitro lahko zgrešiš. Z markacijami pa so tako skromni, da skoraj niso omembe vredne. Verjetno domačini res poznajo poti, za nekoga, ki pa se tu znajde prvič, pa ni ravo enostavno. Tudi mi smo kar malo ovinkarili. Na cilj smo prišli še kar po direktni poti, v dolino smo pa malo zašli. Ampak konec dober....vse dobro.

Pot smo začeli v Bohinjski Beli in si najprej ogledali slap Iglico.

slap Iglica

Potem smo se povzpeli nad slap, od koder je lep razgled na dolino okrog Bohinjske Bele.

Pot smo nadaljevali mimo ranča Tavra

in mimo planine Slamniki. Pot proti vrhu je bila kar naporna, saj je po teh gozdovih pred kratkim vihar porušil zelo veliko drevja, tako da nam je plezarija preko debel pobrala veliko časa in energije.

cvetoče trobentice 12. oktobra

pred partizanskim spomenikom

na vrhu

pogled z vrha na Blejsko jezero in Karavanke

Na poti v dolino smo šli mimo mnogo lepih planin, vmes enkrat zašli....

Dve tašči in ena pripravnica smo se spretno izognile vabljivim
sadežem ob poti.


Zdaj pot poznamo, zgubili se ne bomo več, torej vabljeni na pohod 4.novembra 2007. Hoje je 5-6ur.










07. oktober 2007

Struška planina 7.10.2007

Menda velja nanapisano pravilo, da se gre v hribe v vsakem vremenu, saj se ti lahko le tako dogodi, da imaš kdaj sonce. Tokrat ga ni bilo. Bilo pa je veliko megle in oblakov. Ampak.... bo pa naslednjič boljše. Na vrhu smo bili, zaradi megle pa se nismo izgubili, veter pa nas ni odpihnil.

pa je res videt, da je bilo nekaj megle

Z os.avtomobili smo se zapeljali nad Javorniški rovt, od tu pa peš mimo Pustega rovta na Sedlo Kočna 1469m.
Pot smo nadaljevali po lepi panoramski poti (panoramo bomo prišli pogledat drugič, ko ne bo megle) do Belške planine,

kjer smo se malo okrepčali in nabrali moči za naprej. Nadaljevali smo po poti proti Zijalki,
nekje na sredini smo skrenili levo, ter po zanimivi dolini prišli do meje z Avstrijo.

.....po dolini jezer in vrtač
Od tu po graničarski poti,

ki poteka po grebenu Struške, smo se povzpeli na Veliki vrh 1944m.

....na vrhu....zopet v megli in vetru

Z vrha smo se po direktni poti vračali mimo Belške planine, do avtomobilov in domov.

......tudi za uživanje je bil čas......

Triglav se nam je za trenutek pokazal in nam pomežiknil.......


06. oktober 2007

planinski tabor




Prvi dan
Kaj nej rečem, hja, sm bl redkobesedn človek. No, 3ure pa pol smo se vozil z avtobusom, u bistvu tik pred koncem smo vidl Bohinjsko jezero, sam je blo kr mal kruto; mi tm skuhani v avtobusu, eni se pa tm namakajo v vodi, pa uživajo. No uglavnem, hodil smo nekej časa u hrib, da smo pršli do koče. Tam smo se ugnezdil v sobe. Razpakiral smo svoje stvari, pa še pogovarjal smo se zravn tko, da je večerja pršla zlo hitr. Želodce smo hitr nafilal, k smo bli kr dost lačn. Pol smo bli do spanja u sobah, tko da smo še mal bl uredil svoja bivališča, pol pa ……… zzzzz.

Drugi dan
Dons smo se ob 7.00 zbudil, se oblekl, pa zrihtal za zajtrk. Jedl smo viki kremo al pa marmelado (po želji). Pol smo pa vzel svoje ruzake, kamor smo dodal še pelerine al pa anorake. Obul smo gojzerje, pa hajdi na turo! Aja, šli smo na Krstenico. Gor smo hodil počas, pa z užitkom. Vmes nas je osvežila pršujoča deževnica, sam smo bli ravn pod zavetjem gozdnih dreves. Dež je ponehal in šli smo na vrh. Tm smo v eni od koč zavohal sir oz. sirarje, k smo jih tud obiskal.
Dva vodnika sta kupila vsak po 1 kg sira (1 kg sira 10 eur). Pr koči je blo tud nekej otrok. Ob družbi oddaljene črede krav smo zmazal vsak vsaj eno kekec pašteto plus 2 kosa kruha.
No, pot navzdol je bla spouzka, tko da smo mogl pazit na usak korak. Nekterim je kljub previdnosti spodrsnil.

Ravno, ko smo po poti debatiral o vremenu, se kt strela z jasnga ulije kt iz škafa! U naglici smo en za drugim oblekl pelerine al pa anorake al pa razprl dežnike. Kljub zaščiti nas je useen fuuuulll namočil, da smo mokri kt cucki pršli do težko pričakovane koče.
Hitr smo slekl premočena oblačila, pa sezul gojzerje. In potem kooončno težko prčakovan počitek. Prbližn uro al pa dve kasnej je pršla na vrsto južna - makaroni z mletim mesom, pa čaj. Po obroku smo šli ustvarjat. Vsak je narisal svojo zamisel, kakšna nej bi bla zastava. Končanih je blo velik skic pa risbic, izbrana pa je bila sam ena v obliki sonca, u katerem je človeček, k hodi na Vogar.
Medtem, k so kopirali risbo na zastavo, sem jst kartala s prjatli, nekateri pa so igrali spomin, šah…
Prispela je večerja. Jedl smo šmorn, k ga je blo pa čist preeemal!!! Tko, da so nam učitlce prnesle še viki kremo, tko da smo se lohk fejst najedl. Po večerji so se nadaljevale družabne igre, kar mi je blo fuuuuuuuullllll ušeč!
Zlo smo se hecal pa kartal. Hi-hi! Po prbližn dveh urah smo si šli umit zobe pa spat. Nekateri smo zaspal kt ubiti, drugi pa so kr naprej pošiljal sms-je.

Tretji dan
Ceeeeeeuuu dan je biu grozn vreme! To je biu tud vzrok za to, da dopoldne ni blo nobene večje ture.
Kljub temu smo ustvarjalno izkoristl ta čas; vsaka soba je narisala svojo maskoto, k jo je pol tud obesla na vrata svoje sobe.
Pršlo je kosilo – obara, za povrh pa še pecivo. Vreme se je ustalil, tko da smo šli na kratko turo. Na poti smo našl ogromn, ma
neeeee….. ZA CEU TRIGLAV JURČKOV!!! Te naj bi jutr pojedl pr južni. Zame je bla ta tura kt en sprehod. Turca je bla zanimiva že zarad družbe.
K smo pršli nazaj v kočo, smo se šli (nekateri) flašo resnice. V igro se je ukluču tud Stane, k nam je pripovedoval o hribovskih forah s koprivam pa kamni u postli. U igri je pršlo do skupnga izziva, da podtaknemo koprivo Stanetu. Zato smo hitr stekl vn. Za ovinkom se je dičila lepa visoka pekoča kopriva, k smo jo podtaknil pod rjuho, u rokav srajce pa u štunf.
Počas je pršla večerja - jogurt pa rogljiček. Pol je hitr padla noč. V postlah smo potihem čvekal, ko nenadoma zaslišimo glasen krik, pol pa še val krohotanja. Šli smo do izvora hrupa. Odprl smo vrata ter zagledal na postli sedečga Staneta s koprivo v roki. Otroci v sobi so pokal od smeha. Prtekl so še ostali firbci pa se do solz narežal. Na odkritje drugih for bo treba počakat do jutr. Komi čakam!


Četrti dan

Dons je ceu dan padou dež, tko da se nismo mogl upret ustvarjalnosti. Vsak je dobu listek papirja, na katerga je mogu narisat to, kar je zahtevalo navodilo. Npr.: risanje z nasprotno roko (desničar z levo), sestavljanje stavkov, pisanje zgodbe, kjer se usaka beseda začne na črko p, iskanje stvari v vijugah… Nasploh z eno besedo, zabavno!
Peter Petrka pa Petra Petrovčič, prav prijeten par, pripeljeta pri Petrolu. Prodajalec pozdravi pa pravi: "Prosim, povejta po poljsko prašič." Peter pa Petra pa povesta: "Piškoti… Plenice… Praprot…" Prodajalec pa pravi po poljsko: "Pišuka, Poldi." Petra pa potem pove po poljsko: "Porkamotorka!" "Potem pa pejta piščanca pojest," pravi prodajalec. Peter pa Petra pozdravita pa pojdeta po polju pobirat piščance.
Anja G. & Co.

Ob dežju smo v sobi 11 pripravili novo presenečenje za Staneta (aja, pa tiste včerajšnje fore niso vžgale, k jih je najdu). Na dvorišču smo nabrale kamenčke, k smo jih pol tud oprale (da jogi nebi biu umazan), pa jih potresle pod rjuho njegove postle. Prot večeru smo komi čakale na reakcijo Staneta, ko bo začutu drobcen kamnolom pod sabo.
Popoudne je vsak napisu spis o tem, kako se ima na Vogarju, al pa kaj se je že do zdej zgodil. K je vsak zapisal svoje občutke, nam je oskrbnik Janko predavu o Triglavskem narodnem parku in o njegovih prebivalcih (on je tud nadzornik TNP-ja).
Pol nam je pa še Stane pokazu nekej vozlov: osmico, upleteno osmico, bičeu vozu, pa še kr neki vozlou.

Pol so pa že poklical reditle, da prštimajo večerjo. Po večerji je pršu cajt za pravlce. Prebrau jo je Matic, k je s tem odslužu eno črno piko. Potem smo zaspal kt ubiti.
Opomba: dons so potekale priprave na predstavitveni večer oz. pokaž kaj znaš.

Peti dan
Dons je dan predstavitev sob. Vsaka soba se predstau s svojo točko (igra, pesem,…). Naša soba je prpravla prirejeno recitacijo Povodnega moža o Vogarju. Po zajtrku smo prštimal ruzake, obul gojzarje ter uzel ostalo opremo, pa hajd na Planino pr Jezeru.
Po kratki hoji smo se razdelil v dve skupini: v večjo skupino starejših, ter manjšo skupino mlajših otrok. Mlajši so šli po krajši poti direkt na Planino, mi starejši pa po dalši pa bol strmi čez Planino Laz do Planine pr Jezeru. No, pot navzdol ti rečem, je bla fuuulll spolzka pa smotana, tko da smo s težavo pršl do koče Vogar. Po južni smo vadl za današnji večer.
Zbral smo se v jedilnici, prpravleni na začetek šou tajma (show time). Skratka, vsaka soba posebej je stopila na prostor, obkrožen z radovednimi očmi, ter zaigrala, zapela… Na konc so se predstavili še učitli. Čist na konc pa je vsak dobu svoj hribovsk ime (npr. Encijan, Kozorog, Gams, Lisko, Kopriva, Snežna jerebica,…). K imenu spada še hribovsk krst, vključno s težkim vprašanjem (kar je čist podobn Stanetu). Čist čist na konc pa………… muzikaaaaaaa!!!!! Ples, žurka, ter zabavanje sta nas zdelala. Nč čudnga, sej smo žuriral do 23.00. Pol pa hitr umit pa v mehko postlo.

Šesti dan
No, tuki zdej ni več kej dost za povedat…… Skratka, zjutri smo ustal, se uštimal pa to, pol smo šli vn preskakvt kolebnco pa igral smo se do južne. Ko smo pojedl, smo vzel ruzake, vanje dal opremo, pa po poti navzdol. Aja, še zastavo
smo vzel, se poslovil pa šli do avtobusa. Umes smo se ustavl pa pomalcal pa šli naprej, dokler nismo na križišču zagledal na prikolici kup potovalk z Vogarja. Te so pol zložil na bus. Medtem smo šli še na sladoled, pol pa na dooooolgooo vožnjo z busom, k je bil prepojen z dobro voljo in musko harmonke. Skupi smo se naučil himno, k smo jo tud večkrat ponovil, da se nam je dobr usedla u spomin. Himno smo zapel tud na črpalki, kjer je bil odmor.
Pol pa spet dooooolga vožnja do težko pričakovanega Pouhouga Graca. Tm smo se izkrcal in raztovorl bus. Drug od druzga smo se poslovil tako, da smo zapel himno našim staršem. Adiiiiijoooooo Vogar!!!!
Taborska smrkla
Lidija Plestenjak


ZAHVALA SPONZORJEM
OSNOVNI ŠOLI POLHOV GRADEC
ČEBELARSTVU BOGATAJ
ČEBELARSTVU OBLAK
PODRAVKI LJUBLJANA

ZAHVALA PLANINSKIM VODNIKOM
IN MENTORJEM
STANETU, ANČKI, TONETU, NINI, ANDREJI IN BARBARI
ter INGE, ki je skrbela za naše zdravje

Prispevek pripravili: Lidija Plestenjak, Nina Bagar, Andreja Krnc, Barbara Rednak Robič