28. november 2007

Ali se v društvu kaj dogaja?

Že skoraj tri tedne nismo bili na planinskem pohodu, ampak v društvu pa se nam vseeno dogaja.
Paparaci so bili na "parceli", ko naj bi ta pridni delali. In kaj smo našli?

Res, da notranjost hišice z neverjetno hitrostjo dobiva končno podobo, ampak kako,

če delavci sedijo in se "bašejo"?
(fotoreporter je bil eden izmed ta pridnih-ko je delal ni fotografiral, ko pa je fotografiral, ni delal)

Ko pa je dela na parceli dovolj, se skoraj iste slike ponovijo na drugi lokaciji - le igralcev je več, niso videti utrujeni in bolj so zgovorni

Privoščili smo si krvavice na kmečkem turizmu na Belem. Saj smo imeli namem odpešačiti do tja, ampak nam je dež pomagal, da smo riti premaknili samo iz domačega kavča v avto, in pri tem nismo imeli čisto nič slabe vesti. Bomo pa drugič hodili.

08. november 2007

Mladi planinci na Široki peči

MALO MLAJŠI IN MALO STAREJŠI PLANINCI PRVIČ NA VLAKU…

Zgodnje sobotno jutro na ljubljanski železniški postaji. Malo manjši in malo večji "zaspančki" se zbirajo na dogovorjenem mestu. Več jih je, živahnejši postajajo. Ko se pomešam med njimi, zaznavam navdušenje nad prihajajočim doživetjem. Nekateri med njimi se bodo prvič peljali z VLAKOM…



Malo pred sedmo uro se podamo na vlak za Bohinjsko Belo. Po preštevanju nadobudnih planincev smo mentorice sklepčne, da jih je, nič manj in nič več kot 59. In če dodamo še devet odraslih spremljevalcev… Tako smo se predali dnevu, ki nas je za začetek popeljal čez Jesenice do Bohinjske Bele. Na poti pa, ne boste verjeli, prve snežinke. Po vlaku so se slišali glasni vzkliki navdušenja in otroci so že kovali plane o kepanju in sankanju. Navdušenje je hitro pojenjalo, ko nas je ob izstopu z vlaka čakalo sonce.



Krenili smo proti Široki Peči in že na začetku poti smo otroke presenetili, saj se je bilo potrebno preizkusiti v plezanju po lestvah. Otroci so korajžno premagovali klin za klinom in zdi se mi, da so se samo meni tresle hlače. V nadaljevanju nas je pot vodila skozi gozd in nas pripeljala do razgledne točke na Široki Peči, kjer smo pomalicali in nabrali jurčke za nedeljsko kosilo. Pot smo zaključili na železniški postaji in počakali vlak za Ljubljano. Izrazi na otroških obrazih so kazali malo utrujenosti in veliko zadovoljstva. Na končni postaji so nas že čakali nestrpni starši…


















Mentorica Nina Bagar

04. november 2007

Galetovec 1265m

Pa nam je zopet enkrat ratalo-vreme namreč. Po hladnem meglenem jutru smo prišli na vrh Galetovca v lepem sončnem dnevu. Tudi razgled je bil prekrasen.
Iz železniške postaje v Bohinjski Beli, kjer smo parkirali, smo se po cesti odpravili do slapa nad vasjo

V prepadnih pečinah Iglice, tik nad Bohinjsko Belo, se skriva 24 m visok slap potoka Suhe. V sušnem obdobju rad presahne, večinoma pa je aktiven.

V neposredni bližini slapa se nahaja plezališče Bohinjska Bela, mi pa smo se po dobro varovani poti, opremljeni z lestvami in jeklenicami povzpeli nad plezališče do razgledne terase.
Preko travnikov......

skozi gozd, čez podrto drevje....

mimo spomenika......

smo prišli do vrha. Tu nas je čakalo sonce in prelep razgled. Mislim, da smo bili kljub tri urni hoji vsi dobre volje.

Galetovec je neizrazit vrh v visoki planoti Pokljuke, ki pa je zaradi svoje 500 m visoke prepadne stene in ne nevarnega dostopa ter čudovitega razgleda vreden, da smo ga obiskali. Razgled se odpre nenadoma, in seže vse od Jesenic pa skoraj do Kranja. Na desni je lepo viden venec Bohinjskih gora, globoko spodaj je Bohinjska Bela in Bled, nasproti pa navpična stena Babjega zoba, ki se nadaljuje v temne gozdove Jelovice, prekrasni pogled pa zaključuje mogočna pregrada Karavank in Kamniških planin.

Po daljšem počitku smo se odpravili v dolino......

pogled nazaj na prepadno steno Galetovca

Potem pa mimo prelepih planin

čez Zajamo do železniške postaje in naših avtomobilov...
Za pot v dolino smo porabili samo uro in pol, tako da nam je ostalo še dosti časa da smo si privoščili kosilo v dolini.