Martinovanje – 11. listopad 2007
Veliko naših planincev in drugih pohodnikov pozna izlet v februarju, imenovan Pohod med Vrhpoljskimi vinogradi , še bolj pa poznajo zaključek tega pohoda.
O, kako hitro mine čas od svečana do jeseni in kaj vse stori ta čudežna rastlina – TRTA v tem kratkem času. Najprej počaka do Valentina, ki ima ključ od korenin, potem hiti in hiti, nato ozeleni in dokaj neugledno cveti in nazadnje obrodi to čudovito GROZDJE.
Sonce, ki na te griče greje močno in dolgo, ga osladka, burja, ki je znana v teh krajih, mu da značilno kislost in aromo. Mmmm, kako je okusno! In že je tu trgatev. Pridne roke vrhpoljskih vinogradnikov so letos trgale kar dobre tri tedne prej kot običajno. Sledi prešanje in nenazadnje mošt. Bluk, bluk – bluk, bluk se sliši v kleteh iz polnih sodov, ko nastopi žlahtno vretje.
In končno pride ta znani patron, ki ga Slovenija praznuje in časti najbolj med vsemi vinogradniškimi deželami. Krščansko izročilo je tako hvalo kot sv. Martinu pelo le še sv. Antonu puščavniku in sv. Miklavžu dobrotniku.
Naj pobrskam po spominu in vam opišem, kdo je bil ta dobrotnik sv. Martin.
Ne, dragi prijatelji, to ni bil Martin s Svete trojice, ki je rešil Dunaj, niti ni Martin Keber, o katerem prepeva ljudska pesem, češ da je rad pil, kadil (zdaj bi moral tako ali drugače zunaj) in počenjal še druge prijetne stvari.
Ne, ne – to je bil Martin, ki se je rodil v Sabariji v Panoniji (današnji Szaombathely – Madžarska) okoli leta 316, če se dobro spominjam. Starša nista bila Kristjana, a fant se je že 10-letni odločil za vstop v katehumenat (uvajanje v krščanstvo), saj si je želel postati puščavnik. Oče je bil častnik rimske vojske in se z Martinovo odločitvijo ni strinajal. Priskrbel mu je vojaško službo, zato se je pridružil rimski vojski, ki je odhajala v Galijo (današnja Francija). Na tem pohodu je v mrzlih zimskih dneh pred mestnimi vrati Samarobrira (danes Amiens – severno od Pariza) srečal berača. Ker mu ni imel kaj dati, je na pol prerezal svoj vojaški plašč in ga polovico podaril beraču. To dejanje je bilo zanj prvi korak spreobrnitve, saj je kmalu potem bil krščen in je zapustil vojaško službo. Po nekaj letih šolanja pri sv. Hilariju (goduje 13. januarja) se je kot misijonar vrnil v rodno Panonijo. Od tam so ga Arijanski škofje kmalu pregnali in Martin se je umaknil na otok Gallinara (pri mastu Albengo – Italija), kjer je dolgo živel kot puščavnik. Okoli leta 350 se je vrnil v Poitiers k sv. Hilariju. V bližnjem kraju Liguge si je postavil puščavsko celico, ki se je v poznejših stoletjih razvila v znamenit samostan. Zaradi skromnosti in priljubljenosti pri ljudeh so ga leta 371 ali 372 – ne spomnim se točno - v Toursu (severno od Poitiersa) izvolili za škofa.
Vsi poznamo legendo o goskah: Zaradi svoje skromnosti ni hotel sprejeti mesta škofa, zato se je skril v skrivališče, ki je bilo polno gosk. Goske se ga s svojim gaganjem izdale. Uboge goske – še danes plačujejo z življenjem to svoje izdajalsko dejanje! Dobrotnik Martin je tudi kot škof ostal zelo skromen, saj se ni hotel preseliti v škofovsko palačo in je rajši živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati (pozneje znan samostan Marmoutier).
Do svoje smrti je bil Martin znan zlasti po svojem zavzemanju za reveže in po nasprotovanju pomehkuženi duhovščini, ki se je v tistem času vedno bolj oddaljevala od Kristusovega zgleda skromnosti (podobnost z današnjimi načeli cerkve zgolj naključna).
Škof Martin je umrl 8. listopada 397. leta gospodovega, pokopan pa je bil 11. listopada. Obletnico pogreba obhajamo kot godovni dan sv. Martina in kot dan rojstva mladega vina. Na njegovem grobu so postavili kapelo in pozneje baziliko, ki je bila ves srednji vek znana romarska pot. Martinov plašč je bil dolgo časa francoska državna oz. dvorna relikvija. Shranjen je bil v dvorni kapeli Sainte Chapelle v Parizu. Današnje ime te zgradbe izhaja iz latinske besede za plašč (cappa, capella) in se pozneje uporablja za vse podobne stavbe – kapele.
Svetega Martina najpogosteje upodabljajo v prizoru, ko deli plašč z beračem, njegova običajna spremljevalka pa je goska.
Pustimo zgodovino in preskočimo 1610 let naprej in poglejmo, kaj se je dogajalo na Martinov dan v letu gospodovem 2007.
Zbralo se nas je 12 demokratično izbranih (prav nam je, saj smo sami hoteli) članov PD Blagajana: 2 člana iz Polhovega Gradca, 2 iz Srednje vasi, 2 iz Dolenje vasi, 1 iz Babne gore, 1 iz Žirovnika, 2 iz Dobrove in 2 iz Ljubljane. Razmerje med spoloma je bilo 7 : 5 v prid žensk, kar je precej drugače kot v Državnem zboru. Z malim avtobusom, ki bi lahko sprejel še 3 potnike, smo se odpeljali ob 14.30 iz Polhovega Gradca. Peljali smo se skozi Vrhniko in Logatec in se mimo Vipave pripeljali do cilja – do vaškega trga v Vrhpolju. Na tem trgu stoji tudi velika cerkev in mogočni vaški vodnjak, ki je v prejšnjih časih služil vsem vaščanom kot edini vir pitne vode. Prav na podstavku tega vodnjaka sta stala lesena sodčka (
Sprejela nas je Vaška godba na pihala in domači harmonikaš. Vsak je plačal 8€ in s tem dobil vstopnico – mošnjiček in kozarec – za vstop v 6 odprtih hramov domačih vinogradnikov. Po pozdravnem nagovoru predsednika vinogradnikov in kratkem opisu letošnje letine je pristopil domači gospod župnik in minestranta. Pričel se je obred blagoslovitve vina (tukaj vino blagoslovijo in ne krstijo kot po večine drugih vinorodnih območjih – morda je cviček, zato tako bled in voden). Potem pa se je začela pokušina vin. Začeli smo kar pri teh dveh sodčkih, potem pa veselo na pot po vasi. Ker sta dva hrama malo oddaljena, smo se zapeljali kar z našim mini busom. Pridružila se nam je skupina 7 mladih ljudi. Našo skupino je prevzel domačin vinogradnik Bogdan Lavrenčič, saj je njegova hčerka naša občanka. Že 2 leti živi na Babni gori, blizu Glažarja. Kmalu smo izvedeli, da so mladeniči in mladenke, ki so se nam pridružili, državljani Norveške. Že v drugem hramu so se izkazali kot dobri poznavalci našega vina. Prav kmalu pa smo mi bolje znali norveško in oni bolj slovensko, vedno lažje in bolje smo se razumeli. Gospod Bogdan je samo za nas odprl svoj hram in tu se je začelo pravo Martinovanje s pesmijo in harmoniko. Bil je mednarodni koncert pevskih zborov. Nastopala sta dva zbora: mešani pevski zbor PD Blagajana in mešani pevski zbor norveških študentov iz Ljubljane.
Za zadnji hram ni bilo več nobene žeje, a smo kljub temu poskusili še malo njihovega vina. Iz te kleti so vozili vino že med Avstroogrsko na sam Dunaj. Dunajčani so mu zaradi izredne arome in posebne moči dali ime Kinder maher, a jaz sem žal ugotovil, da nima več te moči. Prav hitro pa je nekdo pripomnil, češ da tudi poper nima več te moči.
Da ne boste mislili, da smo samo pili! – tudi za hrano je bilo v vsakem hramu dobro poskrbljeno. Čakalo nas je še slovo od Norvežanov in od gospoda Bogdana. Na trgu smo spili vsak še en kozarček, se usedli na bus in se odpeljali proti domu. Ker smo bili vsi dobre volje in zadovoljni, smo si bili enotni, da bi bilo drugo leto vredno ponoviti.
Jaz pa sem razmišljal in nazadnje ugotovil, da je bilo zelo podobno kot pri sv. Martinu in beraču: Dobri Vrhpoljci so darovali vse kar so imeli, mi pa smo s hvaležnostjo jedli in pili - hvala Bogu, brez večjih posledic in težjih glavobolov.
Komentarji
Objavite komentar