26. december 2008

MI SMO ZA!

Novembrski prvotni plani so se krepko spremenili. Namreč, na pohod presenečenja in druženje na parceli ob konkretni planinski malici, so bili povabljeni starši otrok, ki so vpisani v planinski krožek. Ker pa zanimanja ni bilo ravno veliko, smo omenjeni pohod odpovedali in vskočili so rezervni igralci. Tisti ta pravi, z voljo, da se v novembrskem meglenem in ne ravno toplem jutru pridružijo nama s Stanetom na pohodu. Res jih je bilo samo deset, kar pa ne pomeni, da se nismo imeli ful kulsko. Najprej smo iz parcele društva krenili čez gozd po brezpotju proti Savinjki in se ob lepem razgledu na polhograjsko dolino pocrkljali z dobrotami iz nahrbtnikov. Pot smo nadaljevali proti lovski koči pod Grmado in od tam na Ravnek. Pohod smo sklenili na parceli društva. Medtem, ko smo čakali starše, me je Ana, ki je bila prvič z nami vprašala, kdaj bomo spet šli na pohod. Moj odgovor očitno ni bil najbolj vzpodbuden, saj imamo v planu nov podvig šele januarja. S pogledom, ki ga je težko opisati, mi je odvrnila: "A šele? Pa tok je blo fino!"













Mentorica Nina Bagar

23. november 2008

Po Kobariški zgodovinski poti

Tokrat smo bili v Kobaridu. Udeležencev več kot smo jih pričakovali, vreme pa sploh nad pričakovanji. Res pa je, da Rajko vedno poudarja: kadar boste šli na pohod z mano, boste imeli lepo vreme.
Na pot smo se odpravili iz Ljubljane, skozi Polhov Gradec, Lučine, Gorenjo vas, Cerkno, Most na Soči in po malo bolj počasni in ovinkasti poti prispeli v Kobarid.
Kobarid je znan po burni preteklosti. Območje današnjega Kobarida je bilo poseljeno že v Halštatski dobi, Razcvet je doživel v rimskem obdobju.. V času novega veka je območje Kobarida doživelo več turških vpadov in prodor Napoleonove vojske. Predvsem pa je Kobarid prepoznaven po Soški fronti. Zato smo odšli v muzej, kjer so nam nazorno predstavili zgodovino Kobarida in Posočja.

Iz muzeja smo se podali na pot po Kobariški zgodovinski poti. Najprej smo prečkali Napoleonov most iz katerega smo občudovali lepoto Soče.


Potem nas je pot vodila proti ostalinam I. svetovne vojne. Ko gledaš vse te strelske jarke, kaverne... resno razmišljaš, kako so to v bistvu spomeniki človeškega brezumja. In vendar se vse to še vedno dogaja, sicer na drugih lokacijah in na drugačen način, žrtve pa so vedno nedolžni ljudje ali pa vojaki, ki so prisiljeni iti v boj.


Lepši del poti je bil ogled spodnih Korit potoka Kozjaka. Videli smo spodnja dva slapa: spodnji, ki je nekoliko zakrit z mostom, ter zgornji Veliki Kozjak, ki velja za najslikovitejši slap v Sloveniji.


Od slapa smo se zopet spustili do reke Soče in jo prečkali čez viseči most, nato pa zasopihali v hrib proti Tonocovemu gradu.


Tonocov grad je skalna vzpetina, ki je bila poseljena od bakrene dobe do srednjega veka. Ob koncu 5. stoletja je bila na griču zgrajena naselbina z več kot dvajsetimi hišami in več cerkvami.

Po krajšem počitku smo nadaljevali pot proti Italijanski Kostnici, ki je zgrajena na Gradiču okoli cerkve sv.Antona. Kostnico je septembra 1938 otvoril Benito Mussolini. Kostnica je zgrajena v obliki osmerokotnika. V to kostnico so bili preneseni posmrtni ostanki 7014 znanih in neznanih padlih italijanskih vojakov v prvi svetovni vojni z okoliških vojaških pokopališč.


Še skupinska slika...... in povratek po "Križevem potu" do avtobusa in domov


Fotogalerija:

Vodjenje in organizacija izleta: Rajko in Jerca Škrlj

Fotografije: Jerca Škrlj, Janez Hren

11. november 2008

Na Triglav - drugič

Še ena skupina planincev PD Blagajana je zadnje dni avgusta leta gospodovega 2008 osvojila vrh našega očaka.

V petek, 29.avgusta se nas je 7 svežih članov odpravilo proti Vodnikovemu domu. Tu smo tudi prespali. V soboto smo se odpravili mimo Planike po Gorniški poti čez Škrbino na vrh Triglava. Na melišču pod Škrbino smo si nadeli čelade in varnostne pasove, ter se povzpeli na vrh. Točno ob 13 uri in 21 minut je skupinica : Sandi, Rok, Jaka, Grega, Aleš in Stane stopila na vrh Triglava.
Po počitku, malici in obveznem krstu smo se odpravili proti Doliču (Tržaška koča), kjer smo si privoščili kratek počitek. Pot smo nadaljevali čez Velo polje do Vodnikovega doma. Tu nas je pričakalo več članov PD Blagajana, z ožuljenim Markom na čelu, katerega pa vzpon na Triglav še čaka.
Zvečer so v koči vsi, ki so bili prvič na Triglavu dali zaobljubo, da bodo vzorni planinci. Ostali prisotni so se pridružili veselemu vzdušju v koči.

Prispevek: Stane Dvanajščak

Organizacija in vodenje pohoda:Stane Dvanajščak

Fotogalerija:

29. oktober 2008

PAVLE KOZJEK 1959-2008



Svobode širjave...
Vse te prelepe višave...
Želje po dotiku neba...
Strastni spev srca...
Zmoreš razumeti klic gora?





Minilo je več kot mesec dni, ko smo na dan miru, 21. septembra, pred našo šolo sadili drevesa. Vsa naša drevesa imajo svojo zgodbo, posebno zgodbo pa ima drevo, ki smo ga posadili ob glavnem vhodu naše šole. To je drevo ginko - najstarejše drevo na svetu in zato simbol večnosti. Poimenovali smo ga drevo miru, posvečeno našemu bivšemu učencu Pavletu Kozjeku. Pavle je konec avgusta našel svoj mnogo prezgodnji grob v ljubljeni Himalaji.

Na ta dan sem nekaj začetnih minut ure matematike namenila Pavletu. Učenci so pripovedovali predvsem to, kar so videli in slišali v medijih. Večina je vedela le, da je bil plezalec in alpinist, ki je plezal v Himalaji. Pri sebi sem imela intervju objavljen v knjigi, ki je izšla ob 35. letnici naše šole.

PAVLE KOZJEK - intervju
Bi lahko zelo na kratko opisali svojo življensko pot?

Rojen sem na Setnici. Po maturi na gimnaziji Vič sem vpisal študij matematike, kasneje še organizacijske informatike, ki sem jo zaključil z magisterijem. Zadnjih 16 let sem zaposlen na Statističnem uradu RS, trenutno kot pomočnik direktorja vodja službe. Plezanje pa me spremlja že več kot 25 let, po vseh pomembnejših gorstvih sveta.

Kako se spominjate svojih šolskih let? Vam je kakšen dogodek ostal še posebej v spominu?

Lepi spomini. Zelo dobro se spomnim, ko smo se selili iz stare šole, ki je bila v gradu, v novo, kjer poteka pouk še sedaj. Večina učencev bi takrat najrajši ostala kar v stari šoli.

Kateri je bil vaš najljubši predmet?

Telovadba, jasno.

Koliko je vaš najljubši predmet ali najljubši učitelj vplival na vašo poklicno odločitev?

Na poklicno nič, na športno pa tudi bolj malo. Odločitve so prišle precej kasneje ...

Ukvarjate se s statistiko. Ali je to tista veda, po kateri na koncu vsi jemo segedin golaž?

Na Statističnem uradu pravzaprav nimam s samo statistiko nobenega opravka. Moje delo je programska podpora, in če vas slučajno pokličejo s statistike po telefonu zaradi kakšne ankete, potem anketar gotovo uporablja programe z mojega oddelka.

Priprava takšnih programov za zbiranje podatkov je zanimivo, a tudi naporno delo.
Ali radi potujete? Katera država vas je do sedaj najbolj prevzela?

Uf, težko vprašanje, ker je toliko lepih. Če se že moram odločiti: Peru in Nova Zelandija. V Peruju sem bil letos poleti desetič, prav tako letos spomladi pa prvič na Novi Zelandiji, kamor bom gotovo šel še kdaj. O Perujski Andih sem veliko slišal, še preden sem jih prvič obiskal. Od takrat pa se vračam v tiste konce, tako da me tam obravnavajo že skoraj kot domačina. Na srečo je najboljša sezona za Ande ravno v času naših poletnih dopustov. Pri Novi Zelandiji pa je imel nekaj zraven tudi film Gospodar prstanov, ki prikazuje čudovite pokrajine te dežele. V resnici je še lepše – samo škoda, ker je tako daleč.

Kaj vas najbolj razveseli?

Če si lahko organiziram življenje tako, kot mi je všeč. Tega ni lahko doseči...

Je alpinizem težak šport? Ali uživate v njem?

Težak in lep. Marsikdo težko razume, zakaj mnoge tako »zasvoji«. Ne da pa se vedno samo uživati v njem, ker gre včasih tudi zelo zares. Takrat pridejo tisti lepi občutki kasneje, ko si spet na varnem in gledaš nazaj.

Kaj je bil vaš življenski cilj, ko ste bili v osmem razredu?

Se ne spomnim natančno. Ampak sigurno ne priti na Mt. Everest ali pa narediti magisterij iz računalništva.

Kaj pa danes? Se je spremenil?

Seveda. To se mi zdi čisto normalno. Pomembno pa je imeti vedno nek cilj pred seboj in ko ga dosežeš, nadaljevati z naslednjim, višjim...

Kaj vam pomeni izraz uspeti v življenju?

Najti pravo pot do stvari, ki te osrečujejo. Ljudje smo zelo različni v tem, kaj nas dela srečne. Le redko pa je to velik kup denarja, ki ga mnogi enačijo z uspehom.

Ali bi imeli za današnje osnovnošolce kakšno posebno življensko sporočilo?

Nikdar se ne ustrašite težav. Vsak od nas zmore veliko več, kot si sam predstavlja.

Na koncu sem želela, da si učenci zapomnijo vsaj to, da je živel pod našo Grmado, da je cerkev sv. Uršule na Setnici njegova farna cerkev, da je bil matematik in da se je Pavle v zgodovino slovenskega alpinizma vpisal leta 1997 kot prvi Slovenec, ki je osvojil Mount Everest brez dodatnega kisika ter da je bil častni član PD Blagajana.

Učenci so z zadovoljstvom sprejeli novico, da bodo drevo posvečeno našemu Pavletu posadili predstavniki domačega planinskega društva. Takrat še nisem natančno vedela, kdo bo prišel na prireditev. Kmalu pa sem jih zagledala - prireditev so spremljali Stane, Ančka in Tone, Jerca in Rajko. Nekaj minut čez 12. uro sta Stane in Tone vrgla prvo lopato zemlje, nato so se zvrstili učenci od 1. do 9. razreda, ki so člani planinskega krožka in drevo je obstalo… Kot simbol miru so učenci nanj obesili še bele golobčke. Še nekaj dni je bilo tako - lepo in ganljivo…



O Pavletu je bilo v zadnjem času veliko napisanega in jaz ne morem napisati nič novega. Tisti, ki želite o njem izvedeti kaj več, nedvomno obiskujete njegovo spletno stran, tisti, ki se s tem ne ukvarjate, pa lahko preberete še to, kar sem objavila na oglasni tabli pred vhodom v mojo učilnico:

Pavle Kozjek je veljal za enega najboljših svetovnih alpinistov, še posebej pa je slovel po vzponih v Andih. Njegova alpinistična kariera je neverjetna, saj je plezal tri desetletja in še vedno presenečal z drznimi vzponi kot je na primer jugozahodna stena Čo Oju 2006 (solo vzpon).
Po vzponih v domačih gorah, Alpah in
Dolomitih se je 1983 udeležil prve himalajske odprave, v naslednjih letih pa je plezal v različnih stenah sveta, od kalifornijskega El Capitana in patagonskega Cerro Torreja do Himalaje in Karakoruma. Na sedemnajstih odpravah je splezal na štiri osemtisočake, tri sedemtisočake in vrsto šesttisočakov ter opravil okrog 1100 vzponov, od tega mnogo tudi sam.

Pavle Kozjek se je smrtno ponesrečil med vzponom na goro Mustagh Tower (7273 m) v Himalaji.

Vest o Pavletovem izginotju je bila za tiste, ki imamo radi naravo in za tiste, ki znamo doživljati lepoto gora, žalostna. Umolknili smo, sporočila preko mobitela so bila kratka, a globoka. Vsak, ki se je imel z njim priložnost rokovati, še danes čuti njegov stisk roke… Vsak, ki ga je imel priložnost poslušati, je lahko zaznal njegovo toplino, umirjenost… Doživljali smo ga vsak po svoje, a vendarle vsi enako…

Odšel je za večino vas, ki to berete, najljubši slovenski alpinist. Vedno se nam je zdel od vseh najbolj preudaren in previden. Človek, ki je priznal premoč gore in se ji spoštljivo umaknil. Žal je včasih vse to premalo…

Pavle – drevo v tvoj spomin bomo gojili z vsem srcem in spoštovanjem.

Počivaj v miru ... tam daleč!

Barbara Rednak Robič

Planina nad Vrhniko

Na obvestilu je pisalo: Pohod v primeru slabega vremena (dežja) odpade. Pogled skozi okno ni bil prepričljiv, zato sem odprla vrata in stopila na dvorišče. Prepričala sem se, da dežja ni, le iz megle je malo pršilo. »Torej gremo!«, sem bila zadovoljna, saj je bil za mano naporen teden in želela sem si sprostitve.
Jutro je bilo precej hladnejše kot prejšnja, zato smo modrovali, koliko se obleči. Spet smo prišli do zaključka kot čebula – spodnja majica, pa majica s kratkimi rokavi, čez majica z dolgimi rokavi in nazadnje še velur. V nahrbtnik pa smo spravili še toplo jakno, rokavice in kapo pa imamo itak vedno v nahrbtniku. Jaz sem sitna, če me zebe, zato sem si prvič v letošnji jeseni oblekla še žabe pod hlače. Na moje veliko presenečenje je to storila tudi moja hči. Po okusnem in toplem zajtrku smo natočili še čaj v plastenke in mi trije smo bili pripravljeni na odhod.
Med vožnjo do izhodiščne točke na Stari Vrhniki smo razmišljali, koliko otrok bo danes na pohodu. Ta veliki so mi že v šoli povedali, da jih ne bo oz. da bodo samo trije devetošolci. Škoda, ampak razumljivo – po njihovem mnenju bi se jim premalo dogajalo. Kako boš najstnike in pubertetnike prepričal, da nimajo prav?!
Stane in Nina sta bila že tam. Tudi mi smo bili zgodnji, zato je bilo še malo otrok. Stiskalo me je, če jih ne bo, ampak ta majčkeni nas spet niso razočarali. Večina je prišla točno ob pol devetih. Vodja tokratne ture je bila Nina. V koloni za njo je šlo kar 28 otrok. Hodila sem bolj na repu kolone in imela sem občutek, da hodim s samimi izkušenimi planinci in med takimi, za katere velja častna planinska beseda: Če smo dogovorjeni, da gremo, gremo!
Zanimivo jih je bilo opazovati, kako so sproščeni. Še dobro, da smo mi, ki imamo radi naravo, dovzetni za zunanje dejavnike. Brez težav smo pozabili na sobotno pospravljanje in na težave vsakdana. Nalezli smo se otroškega smeha in dobre volje ter skupaj smo sproščeno uživali v škrlatnih barvah jesenskega listja, ki nam je šumelo pod nogami, ko smo se vzpenjali skozi gozd. Listje je bilo mokro in spolzko.






Dobra planinska obutev, previdnost in izkušenost nam je omogočila, da smo brez zdrsov in padcev prišli do koče. Najbolj zanimiv je bil maja postavljen nov stolp in stopnja dinozavra, ki so ga našli v bližnji okolici. V koči smo popili čaj, pojedli malico in žigosali planinske dnevnike. Zanimivo je bilo darilo gozdnih škratov, ki ga dobijo otroci, ki pridejo peš na Planino nad Vrhniko. Škratki ga prinesejo v svoj rov, za katerega ve le oskrbnica. V dveh skupinah smo odšli na vrh stolpa. Žal je bila okoli sama megla, ki nam je preprečila razgled, a na vrh smo splezali predvsem zaradi občutka višine. Prišepnem vam, da se tudi ta nov stolp maje in da me je bilo malo strah! Otroci pa… Korajža velja - nekateri so bili dvakrat na vrhu!










Predvideli smo, da bomo drsanje in tekanje na poti navzdol zaradi otroške razigranosti težko preprečili, zato so bili opozorjeni na previdnost in na varnostno razdaljo. Bila pa je prisotna tudi kakšna nagajivost in neposlušnost, ki je bila kaznovana s hojo na repu kolone – pri Stanetu. Celo dopoldne je sonce sramežljivo kukalo skozi oblake in meglo, a za zaključek poti se nam je točno ob 12h prijazno in korajžno nasmehnilo. Smejalo se nam je še celo popoldne, saj je bilo zadovoljno (in mi skupaj z njim), da smo sobotno dopoldne izkoristili najbolje, kar se je dalo.
Moj sin devetošolec je na poti domov rekel: »Škoda, ker ni bilo več ta velikih! Ful je blo dobr!«
Ja, tudi meni je tega vsakič znova žal, a vsakič znova upam, da jih bo naslednjič več. Morda res!
In za konec: Odrasli, ki smo bili s člani planinskega krožka iz OŠ Polhov Gradec, na tem pohodu smo vzgojitelji in učitelji planinske vzgoje ter planinski vodniki v eni osebi, zato smem vsem mladim planincem iskreno čestitati za odlično hojo in pogum. Zadovoljni smo, da upoštevate naše napotke, veseli smo, da nismo zaznali čipsa, smokijev, gaziranih pijač, da smeti odnašate v dolino in podobno. Trudimo se, ker si želimo, da se razvijate in postanete pravi planinci, kamor ni zajeta le hoja v hribe in gore, ampak tudi način vedenja in razmišljanja ter odnos do narave in na splošno do sveta. Staršem pa hvala za zaupanje in vzpodbudo.
Pogumno in srečno še naprej! Se vidimo kmalu!

Planinski pozdrav, Barbara Rednak Robič

27. oktober 2008

V neznano 2008

Vsako leto prireja planinsko društvo izlet oziroma pohod v neznano. To je pohod, za katerega vsi vemo, da se ne bo veliko hodilo, da pa se bo veliko videlo in da se bomo imeli fajn. Kam se bomo odpravili, pa vesta samo predsednik društva in njegova družina.
In kam smo šli letos?
Začetna postaja avtobusa je bila seveda v Polhovem Gradcu. Nato smo potnike pobirali do Ljubljane in seveda tudi v Ljubljani. Zdaj pa se je začelo.
Predsednik nam pove nekaj malega o našem današnjem cilju, mi pa ugibamo....seveda je bil s podatki zele, zelo skop. Ker nismo in nismo ugotovili niti smeri, v katero gremo, nam je dal šofer še nekaj časa (šel je po nafto na Barje), a mi trdi kot bukve, še vedno nič. Nasmeh na obrazu Staneta pa vedno širši....

in kam nas je zapeljal....
(Za tiste, ki ne vedo, kje je ta cerkev. To je gotska cerkev v Dvoru pri polhovem Gradcu)

lokalni vodič nam je razkazal cerkev in povedal mnogo zgodovinskih podatkov ter legend, ki se nanašajo na to cerkev in njeno okolico

tudi tale graščina je bila za nas Pograjce nekaj novega...saj jo vendar ne vidimo vsak dan....ha...ha...ha
(Polhograjska graščina)


Neptunov vodnjak...le kje smo nekaj podobnega že videli

in končno razjasnitev....racman Jaka nas je prepoznal...torej smo res v domačem kraju...

Črni vrh

ne...ne... to ni na Visu....tam smo bili pred par leti...to je na Pasji ravni

No ja, Stane....če nebi bilo tegale zgoraj, bi jih pa dobil po nagi riti. Tako ti bomo z leti mogoče oprostili....

In kje smo se tako gostili? Drugič pojdite z nami, pa boste izvedeli!!!!!


22. oktober 2008

Tabor 2008 na Loki pod Raduho

Člani planinskega krožka na Osnovni šoli Polhov Gradec smo preživeli pet nepozabnih dni na planinskem taboru na Loki pod Raduho.


Kaj smo počeli in česa ne, si oglejte v biltenu in na fotografijah.

Bilten

Fotografije-1.dan

Fotografije-2.dan

Fotografije-3.dan

Fotografije-4.dan

Fotografije-5.dan

Fotografije-6.dan

Pokomentirajte...... Vaši vtisi iz tabora..... Vaše želje za prihodnji tabor.....

16. oktober 2008

KRNSKA JEZERA MALO DRUGAČE


Sobotno jutro zadnji vikend v septembru. Budilka me je ob 6. vrgla iz postelje in po jutranjih pripravah brž v avto in čez Vršič proti Lepeni. Verjeli ali ne, na Vršiču so me presenetile prve letošnje snežinke. Na dogovorjenem mestu pri Domu dr. Klementa Juga se nas je zbralo kar 49. 25 otrok, najmlajši udeleženec je štel komaj dobri dve leti, 19 staršev in 5 spremljevalcev. Sveže dopoldne in nestrpne očke otrok so nas hitro spravile v pogon. Pošteno smo zagrizli v hrib pred nami, saj se je pot že takoj na začetku začela precej strmo vzpenjati. Nekaj najbolj "korajžnih" fantov je že po nekaj ovinkih začelo jamrati: "Kdaj bo počitek? Kdaj bo malica?". Vendar smo vztrajno premagovali ovinek za ovinkom in pri obljubljenih treh klopcah naredili daljši postanek z malico. V nahrbtnikih so se skrivali takšni in drugačni njami sendviči in po obilni malici smo pot nadaljevali proti koči. Ko smo se prebili skozi gozd, nas je pobožalo sonce s svojimi žarki in nas spremljalo do koče. Po domači joti in dobrotah iz nahrbtnikov smo se sprehodili do Krnskega jezera, nahranili ribice in se počasi odpravili nazaj do koče. Ob robu gozda so otroci s svojo domišljijo in spretnostjo ustvarili iz odpadlih vej in mahu neverjetne umetniške hišice. Že se je pošteno zmračilo, ko smo jih uspeli zvabiti nazaj v kočo na večerjo. Utrujene očke so dale signal, da bo treba počasi v posteljo in ni trajalo dolgo, da so se vsi pogreznili v sladek spanec.

Ne vem, kaj vse so sanjali otroci, ampak ugibam, da je noč prinesla nove ideje za dodelavo hišic v gozdu. Zato nam ni preostalo drugega, kot da ustrežemo njihovi želji in jim damo še nekaj časa za realizacijo sanj. Kazalci na uri so se že bližali deseti, zato smo po principu "hočeš, nočeš, moraš" pripravili nahrbtnike in se podali v dolino. Za konec pa samo še složne besede vseh: "To moramo ponoviti!"

Nina Bagar

Fotogalerija:


12. oktober 2008

Po Osorski planinski poti

Lep jesenski dan je bil, pa smo jo mahnili na morje. Po številu udeležencev se je pokazalo, da taki pohodi privlačijo.

Pohod smo začeli v Nerezinah

Prvih sto metrov poti je potekalo po čisto svežem asfaltu, potem smo zavili hrib. Po lepo markirani in ne preveč zahtevni poti smo se v uri in pol dvignili do višine 558 m in prišli do grebena Osorščice pri cerkvici sv.Mikulina.

Od tu smo nadaljevali pot do Televrina 588 m - najvišjega vrha grebena Osorščice, kjer smo si privoščili počitek.

...iz Televrina proti planinski koči sv.Gavdenta 274 m

...in tako dolgo pričakovano pivo...

pa še skok najbolj korajžnih v morje(Teja, Alenka in Rajko 2x)


in za konec še pozdrav iz Osorja z našo slavljenko v sredini, kjer smo zaključili pohod

Fotogalerija:

Organizacija in vodenje pohoda:Rajko in Jerca Škrlj
Pomočniki: Ana in Tone Kavčič


21. september 2008

Virnikov Grintovec 1654m

Kljub ne preveč dobri vremenski napovedi, smo se odpravili v gore. Na Virnikov Grintovec. Ampak sreča je bila na naši strani.
Iz Zgornjega Jezerskega smo se napotili mimo cerkve Sv.Ožbolta, mimo Murna proti vrhu. Vračali pa smo se mimo Žmitka do Zg. Jezerskega.


Pot na vrh je sicer markirana, ampak ne tako dobro kot mislijo domačini... že res, da je markacija na vsakem tretjem drevesu, ko pa prideš do križišča, zginejo vse table in markacije...potem nam je pomagal še prijazen domačin, ki je pozabil, katera stran je leva in katera desna...ampak na vrh smo prišli.

Virnikov Grintovec je eden od treh izrazitih vrhov nad Jezerskim. Iz njega je lep razgled na Kamniško-Savinjske alpe, v Avstrijo in daleč proti Štajerski, na zahodu pa gorski greben Košute, Karavanke , Julijske Alpe proti Snežniku....

Na poti domov smo se ustavili v kamnolomu lehnjaka, kjer smo iskali "listke" (mladi fosili)


Fotogalerija:

Organizacija in vodenje pohoda: Jerca in Rajko Škrlj