25. avgust 2008

Kompotela 1989 m...

Kompotela je travnat vrh na vzhodni strani doline Kamniške Bistrice. Lepo je vidna iz začetka doline in od Doma v Kamniški Bistrici, v srednjem delu doline pa pogled nanjo zakriva nekoliko nižja Mokrica. S svojimi 1989 m čepi kot gnilo jajce sredi dvotisočakov: Grintovca (2558 m), Skute (2532 m), Ojstrice (2350 m) in Raduhe (2062m). Družbo ji delajo še Mokrica (1853m), Planina Koren (1675m), Planina Košutna (1778 m) in Vrh Korena (1999 m).



Več na naslednji povezavi: Vandrouček

Fotogalerija:

Organizacija in vodenje pohoda: Jerca in Rajko Škrlj


10. avgust 2008

Veliki vrh 2114m

Ko sredi avgusta ob 6. uri zjutraj pomolim nos iz stanovanja, me strese nič več in nič manj kot 11°C. "Zebe me, ne zebe me, zebe me, ne zebe me" sem sama pri sebi ponavljala do Toneta in Ančke in na koncu ugotovila, da me pa vseeno ZEBE. Tone je s svojo očetovsko skrbnostjo poskrbel zame, me posadil v avto in "zalaufal" svojo mašino. V ritmu Opel Astre smo šibali skozi Polhograjsko dolino do Trzina, pobrali še Braneta in se po kamniških ovinkih prebili do izhodišča na Planini Ravne. Ko smo med pripravami pri avtomobilih jamrali, ker nam nobena duša na poti "ni hotela" skuhati kafeta, nas je Ančka pocrkljala še z jutranjo kavo, ki smo jo popili v družbi dveh štirinožnih kolegic. Tako zbrani in pripravljeni na nov podvig smo sledili naši vodnici Ančki, ki je svojo četico popeljala proti Velikemu vrhu. Pot je bila nadvse prijetna. Najprej se je vila skozi gozd po travnati potki, ki se je bleščala v jutranji rosi in se mehkobno vdajala našim korakom. Med klepetom in oziranjem za črnimi borovnicami smo hitro prešli tudi ruševje in se po skalnatem brezpotju povzpeli proti cilju. Na vršnem grebenu je bilo kot v pravljici… mehka travica, ki je dajala občutek, kot da lebdiš na čarobni preprogi; čreda ovac, ki se je radovedno ozirala po obiskovalcih in je dajala vtis, kot da ne ve, kaj je mesto, hrup, služba, skrb, hitenje; pogled na vrh, ki ga je krasil ogromen možic in na drugi strani pogled na Ojstrico, ki so jo skrivnostno zakrivali in odkrivali oblaki in risali na nebu pravljične oblike. Lepo, lepo, lepo…

Na vrhu poleg možica so pred kratkim postavili tudi nov miniaturni Aljažev stolp z napisom Veliki vrh 2114 m, ki ga na Ančkini in Tonetovi ogledni turi še ni bilo. Po dobrotah iz nahrbtnika in Silvinem njami, njami korenčkovem pecivu smo se vračali po drugi poti, ki je vodila proti Molički planini in se je na pol poti obrnila nazaj okoli hriba ter se nekje na polovici priključila na prvotno pot. Pri avtomobilih pa še ukaz vodnice: "Gremo na zasluženo kosilo!" A mislite, da se je kdo upal upirati?! Ga ni bilo junaka.

Nina Bagar

Klikni na Fotogalerijo

Organizacija in vodenje: Ani in Tone Kavčič

06. avgust 2008

Montaž (Jof di Montasio) 2754m

Že dolgo smo si želeli povzpeti na drugi najvišji vrh Julijskih Alp. Vendar nas je vedno motila državna meja, čeravno to ni bila nikakršna ovira. Verjetno smo si oviro ustvarili v glavi mi sami. A želja je bila dovolj velika. In smo šli: Tone, Ani, Rajko, Brane, še en Rajko in Jerca.

znaki ob poti so bili, volja tudi, torej korajžno naprej....

zjutaj je bil vrh nekoliko v megli, vendar prav daleč pa vse skupaj ni izgledalo....

Vendar smo rabili skoraj dve uri, da smo prišli do tega melišča, kjer pa se začne "zares". V knjigah in na kažipotih je pisalo, da je od parkirišča do vrha Montaža 3 do 3ure in pol. Mislim, da nismo tako zelo slabi hodci, a smo za pot porabili precej več.

više ko smo bili, več jih je bilo......

tisti gospod Pipan, ki si je izmislil tole lestev, je pa zares naredil veliko uslugo pohodnikom....brez plezalne opreme pa nikomur ne priporočam vzpona..... ni problem lestev in višina, problem so kozorogi, ki te vso pot spremljajo, opazujejo iz vseh strani, ter med tem veselo prožijo kamenje....

smo že na vrhu...smo od veselja zapeli našo himno....pa saj je Montaž vendar naš.....

Po poti navzdol so nas stalno spremljali kozorogi. Prej, ko so bili daleč, smo jih občudovali. Zdaj, ko so bili blizu, pa smo jih prosili, naj nas pustijo na miru. A odgovor sicer neizrečen je bil tak: tu smo gospodarji mi, vi pa ste vsiljivci.....čimpreje se spravite v dolino in nas pustite na miru v našem kraljestvu....

Počasi in previdno smo se spustili v dolino. Pri sestopanju je bila potrebna res maksimalna skoncentriranost, saj so skale polne drobirja, tako da vsak korak zahteva previdnost. Na poti v dolino smo se ustavili najprej na prevalu Forca dei Disteis (2202m) nato pa še v koči Brazza

pivo je bilo hladno, kava vroča, mi zadovoljni....

Fotogalerija:

Organizacija in vodenje: Tone in Ani Kavčič


01. avgust 2008

Pristovški Storžič 1759m

Pohod na Pristovški Storžič smo imeli previden 27.7.08. Žal smo zaradi slabega vremena ostali doma. Ampak želja je ostala. Zato se nas je zbralo pet "penzionistov in učiteljica", ter v petek, 1.8.08 povzpelo a vrh.
Zapeljali smo se do mejnega prehoda Jezerski vrh, nato pa čez mejo in cilju naproti.

naš cilj v daljavi

mi pa veselo proti njemu.....

še malo....

jeklenice so nam pomagale pri vzponu čez skalna grebenska pobočja...

brez rožic ne gre...



in že smo na vrhu...

Pogled z vrha je bil lep : videli smo strma slemena Košute, strmi Virnikov Grintovec, Olševo, Peco, Uršljo Goro......
Kljub temu, da je vrh v Avstriji, nam ime vrha pove, kako slovenska je ta zemlja, saj je bila krščena po kmetiji slovenskega imena, ki je zrasla in še vedno živi v severnih nedrjih naše gore - po Pristovniku.
O križu sem nekje prebrala tole:
In potem je na vrhu naše gore mogočen kovinski križ z nekim napisom na svojem prečniku, ki spominja na davne dni grenkega spomina, na avstrijski plebiscitni čas po prvi svetovni vojni. Na tem žalostnem križu namreč piše, da je »Koroška enotna in nedeljiva«. Le komu (razen v zgodovino zlohotno zaverovanim) naj ta napis dandanes še kaj pove?

Iz vrha smo sestopili po drugi strani. Med hojo smo se kot otroci zaganjali v hosto, enkrat levo, drugič desno, saj so nas jurčki in lisičke spravljale ob pamet. Škoda, da nas je bilo samo pet.

Fotogalerija:

Organizacija in vodenje :Tone in Ana Kavčič