16. oktober 2008

KRNSKA JEZERA MALO DRUGAČE


Sobotno jutro zadnji vikend v septembru. Budilka me je ob 6. vrgla iz postelje in po jutranjih pripravah brž v avto in čez Vršič proti Lepeni. Verjeli ali ne, na Vršiču so me presenetile prve letošnje snežinke. Na dogovorjenem mestu pri Domu dr. Klementa Juga se nas je zbralo kar 49. 25 otrok, najmlajši udeleženec je štel komaj dobri dve leti, 19 staršev in 5 spremljevalcev. Sveže dopoldne in nestrpne očke otrok so nas hitro spravile v pogon. Pošteno smo zagrizli v hrib pred nami, saj se je pot že takoj na začetku začela precej strmo vzpenjati. Nekaj najbolj "korajžnih" fantov je že po nekaj ovinkih začelo jamrati: "Kdaj bo počitek? Kdaj bo malica?". Vendar smo vztrajno premagovali ovinek za ovinkom in pri obljubljenih treh klopcah naredili daljši postanek z malico. V nahrbtnikih so se skrivali takšni in drugačni njami sendviči in po obilni malici smo pot nadaljevali proti koči. Ko smo se prebili skozi gozd, nas je pobožalo sonce s svojimi žarki in nas spremljalo do koče. Po domači joti in dobrotah iz nahrbtnikov smo se sprehodili do Krnskega jezera, nahranili ribice in se počasi odpravili nazaj do koče. Ob robu gozda so otroci s svojo domišljijo in spretnostjo ustvarili iz odpadlih vej in mahu neverjetne umetniške hišice. Že se je pošteno zmračilo, ko smo jih uspeli zvabiti nazaj v kočo na večerjo. Utrujene očke so dale signal, da bo treba počasi v posteljo in ni trajalo dolgo, da so se vsi pogreznili v sladek spanec.

Ne vem, kaj vse so sanjali otroci, ampak ugibam, da je noč prinesla nove ideje za dodelavo hišic v gozdu. Zato nam ni preostalo drugega, kot da ustrežemo njihovi želji in jim damo še nekaj časa za realizacijo sanj. Kazalci na uri so se že bližali deseti, zato smo po principu "hočeš, nočeš, moraš" pripravili nahrbtnike in se podali v dolino. Za konec pa samo še složne besede vseh: "To moramo ponoviti!"

Nina Bagar

Fotogalerija:


Ni komentarjev: