PAVLE KOZJEK 1959-2008
Vse te prelepe višave...
Želje po dotiku neba...
Strastni spev srca...
Zmoreš razumeti klic gora?
Minilo je več kot mesec dni, ko smo na dan miru, 21. septembra, pred našo šolo sadili drevesa. Vsa naša drevesa imajo svojo zgodbo, posebno zgodbo pa ima drevo, ki smo ga posadili ob glavnem vhodu naše šole. To je drevo ginko - najstarejše drevo na svetu in zato simbol večnosti. Poimenovali smo ga drevo miru, posvečeno našemu bivšemu učencu Pavletu Kozjeku. Pavle je konec avgusta našel svoj mnogo prezgodnji grob v ljubljeni Himalaji.
Na ta dan sem nekaj začetnih minut ure matematike namenila Pavletu. Učenci so pripovedovali predvsem to, kar so videli in slišali v medijih. Večina je vedela le, da je bil plezalec in alpinist, ki je plezal v Himalaji. Pri sebi sem imela intervju objavljen v knjigi, ki je izšla ob 35. letnici naše šole.
PAVLE KOZJEK - intervju
Bi lahko zelo na kratko opisali svojo življensko pot?
Rojen sem na Setnici. Po maturi na gimnaziji Vič sem vpisal študij matematike, kasneje še organizacijske informatike, ki sem jo zaključil z magisterijem. Zadnjih 16 let sem zaposlen na Statističnem uradu RS, trenutno kot pomočnik direktorja vodja službe. Plezanje pa me spremlja že več kot 25 let, po vseh pomembnejših gorstvih sveta.
Kako se spominjate svojih šolskih let? Vam je kakšen dogodek ostal še posebej v spominu?
Lepi spomini. Zelo dobro se spomnim, ko smo se selili iz stare šole, ki je bila v gradu, v novo, kjer poteka pouk še sedaj. Večina učencev bi takrat najrajši ostala kar v stari šoli.
Kateri je bil vaš najljubši predmet?
Telovadba, jasno.
Koliko je vaš najljubši predmet ali najljubši učitelj vplival na vašo poklicno odločitev?
Na poklicno nič, na športno pa tudi bolj malo. Odločitve so prišle precej kasneje ...
Ukvarjate se s statistiko. Ali je to tista veda, po kateri na koncu vsi jemo segedin golaž?
Na Statističnem uradu pravzaprav nimam s samo statistiko nobenega opravka. Moje delo je programska podpora, in če vas slučajno pokličejo s statistike po telefonu zaradi kakšne ankete, potem anketar gotovo uporablja programe z mojega oddelka.
Priprava takšnih programov za zbiranje podatkov je zanimivo, a tudi naporno delo.
Ali radi potujete? Katera država vas je do sedaj najbolj prevzela?
Uf, težko vprašanje, ker je toliko lepih. Če se že moram odločiti: Peru in Nova Zelandija. V Peruju sem bil letos poleti desetič, prav tako letos spomladi pa prvič na Novi Zelandiji, kamor bom gotovo šel še kdaj. O Perujski Andih sem veliko slišal, še preden sem jih prvič obiskal. Od takrat pa se vračam v tiste konce, tako da me tam obravnavajo že skoraj kot domačina. Na srečo je najboljša sezona za Ande ravno v času naših poletnih dopustov. Pri Novi Zelandiji pa je imel nekaj zraven tudi film Gospodar prstanov, ki prikazuje čudovite pokrajine te dežele. V resnici je še lepše – samo škoda, ker je tako daleč.
Kaj vas najbolj razveseli?
Če si lahko organiziram življenje tako, kot mi je všeč. Tega ni lahko doseči...
Je alpinizem težak šport? Ali uživate v njem?
Težak in lep. Marsikdo težko razume, zakaj mnoge tako »zasvoji«. Ne da pa se vedno samo uživati v njem, ker gre včasih tudi zelo zares. Takrat pridejo tisti lepi občutki kasneje, ko si spet na varnem in gledaš nazaj.
Kaj je bil vaš življenski cilj, ko ste bili v osmem razredu?
Se ne spomnim natančno. Ampak sigurno ne priti na Mt. Everest ali pa narediti magisterij iz računalništva.
Kaj pa danes? Se je spremenil?
Seveda. To se mi zdi čisto normalno. Pomembno pa je imeti vedno nek cilj pred seboj in ko ga dosežeš, nadaljevati z naslednjim, višjim...
Kaj vam pomeni izraz uspeti v življenju?
Najti pravo pot do stvari, ki te osrečujejo. Ljudje smo zelo različni v tem, kaj nas dela srečne. Le redko pa je to velik kup denarja, ki ga mnogi enačijo z uspehom.
Ali bi imeli za današnje osnovnošolce kakšno posebno življensko sporočilo?
Nikdar se ne ustrašite težav. Vsak od nas zmore veliko več, kot si sam predstavlja.
Na koncu sem želela, da si učenci zapomnijo vsaj to, da je živel pod našo Grmado, da je cerkev sv. Uršule na Setnici njegova farna cerkev, da je bil matematik in da se je Pavle v zgodovino slovenskega alpinizma vpisal leta 1997 kot prvi Slovenec, ki je osvojil Mount Everest brez dodatnega kisika ter da je bil častni član PD Blagajana.
Učenci so z zadovoljstvom sprejeli novico, da bodo drevo posvečeno našemu Pavletu posadili predstavniki domačega planinskega društva. Takrat še nisem natančno vedela, kdo bo prišel na prireditev. Kmalu pa sem jih zagledala - prireditev so spremljali Stane, Ančka in Tone, Jerca in Rajko. Nekaj minut čez 12. uro sta Stane in Tone vrgla prvo lopato zemlje, nato so se zvrstili učenci od 1. do 9. razreda, ki so člani planinskega krožka in drevo je obstalo… Kot simbol miru so učenci nanj obesili še bele golobčke. Še nekaj dni je bilo tako - lepo in ganljivo…
O Pavletu je bilo v zadnjem času veliko napisanega in jaz ne morem napisati nič novega. Tisti, ki želite o njem izvedeti kaj več, nedvomno obiskujete njegovo spletno stran, tisti, ki se s tem ne ukvarjate, pa lahko preberete še to, kar sem objavila na oglasni tabli pred vhodom v mojo učilnico:
Pavle Kozjek je veljal za enega najboljših svetovnih alpinistov, še posebej pa je slovel po vzponih v Andih. Njegova alpinistična kariera je neverjetna, saj je plezal tri desetletja in še vedno presenečal z drznimi vzponi kot je na primer jugozahodna stena Čo Oju 2006 (solo vzpon).
Po vzponih v domačih gorah, Alpah in Dolomitih se je 1983 udeležil prve himalajske odprave, v naslednjih letih pa je plezal v različnih stenah sveta, od kalifornijskega El Capitana in patagonskega Cerro Torreja do Himalaje in Karakoruma. Na sedemnajstih odpravah je splezal na štiri osemtisočake, tri sedemtisočake in vrsto šesttisočakov ter opravil okrog 1100 vzponov, od tega mnogo tudi sam.
Pavle Kozjek se je smrtno ponesrečil med vzponom na goro Mustagh Tower (
Vest o Pavletovem izginotju je bila za tiste, ki imamo radi naravo in za tiste, ki znamo doživljati lepoto gora, žalostna. Umolknili smo, sporočila preko mobitela so bila kratka, a globoka. Vsak, ki se je imel z njim priložnost rokovati, še danes čuti njegov stisk roke… Vsak, ki ga je imel priložnost poslušati, je lahko zaznal njegovo toplino, umirjenost… Doživljali smo ga vsak po svoje, a vendarle vsi enako…
Odšel je za večino vas, ki to berete, najljubši slovenski alpinist. Vedno se nam je zdel od vseh najbolj preudaren in previden. Človek, ki je priznal premoč gore in se ji spoštljivo umaknil. Žal je včasih vse to premalo…
Pavle – drevo v tvoj spomin bomo gojili z vsem srcem in spoštovanjem.
Počivaj v miru ... tam daleč!
Barbara Rednak Robič