06. december 2009

Kraški rob - Sočerga

Za zadnji letošnji pohod smo izbrali prijetno turo po Kraškem robu od Sočerge do naravnega mostu in spodmolov Veli Badin, ter ogled slapa Veli vir.

Začeli smo v Sočergi, kjer nam je gostilničar ponudil prvo pomoč (ta kratkega), da smo laže in boljše volje zakoračili v hrib. Po desetih minutah smo že dosegli najvišjo točko tega pohoda pri cerkvici sv.Kirika.



Cerkvica sv. Kirika s pokopališčem in zidom, pokrita s kamnitimi škrlami, s temelji iz 11.stol. in stolpom. Tu je bilo menda nekoč ilirsko ali venetsko selišče z obrambnim nasipom, okoli leta 1000 pa več trdnjav, kot obramba pred rimskimi legijami.

Od tu pa je šlo do našega cilja samo še navzdol. Steza nas vodi po razglednih travnikih ob skalnem robu.

po kraški planoti navzdol

mimo bunkerja, od koder se vidita oba mejna prehoda

nismo samo hodili, tudi plezali smo....

škraplje, žlebiči, ponvice, luknjice....prava umetnina


Po dobri uri hoje smo prišli do naravnega mosta pri Velem Badin. Obok je dolg 6m, visok 2.5m. To je tudi najnižja točka na tej poti. Od tu je lep pogled na vas Mlini. Ime ima po mlinih, ki so tu mleli žito. Danes je le še eden, ki ima muzejsko vrednost.


Zahodno od naravnega mostu so spodmoli, to so 28m visoke pečine. Trije so večji in globji, največji je širok 90m, manjša dva pa okoli 30m. Strop je visok 17m. Imenujejo se tudi "istrijanska ušesa", ker se v njih sliši vse, kar se dogaja v dolini. Spodmoli so mestoma prekriti s sigo, s stropa visijo značilno oblikovani kapniki. Nekateri ne visijo navpično, temveč, nepojasnjeno, štrlijo pravokotno na steno. Veli Badin je naravno gnezdišče puščavca, skalnega goloba, rdeče lastovke in planinskega hudournika.

Na poti nazaj smo preizkusili plezalne sposobnosti udeležencev, saj so nas v skali pričakale jeklenice in lestav...


Ker se v te kraje verjetno ne bomo kmalu vrnili, smo izkoristili čas do kosila in odšli do slapa Veli vir pod vasjo Sokoliči.


Pot smo zaključili v gostilni v Sočergi, ki je poznana po fužih. Tudi mi smo si jih privoščili.


Še slovo...... in vidimo se na pohodih prihodnje leto. Srečno!!!

fotogalerija:

Vodja pohoda: Jerca in Rajko Škrlj

29. november 2009

V neznano 2009

Vsako leto se sprašujemo. Kam????
Letos pa tega vprašanja ni bilo. Če smo bili lani v Polhovem Gradcu, gremo letos v Šentjošt. Kot pribito. Ampak Stane je spet delal po svoje. Lansko leto smo si ogledali eno cerkev, en grad in na hribu sledove vojske ter pojedli enega pujska . Ker gradu v Šentjoštu ni, si je moral izmisliti nekaj drugega. Vsebina pa je ostala ista, samo malo bogatejša: grad, pujsek, dve cerkvi in spomenik padlim v I.svetovni vojni.

Najprej smo se odpeljali do gradu Miramar.

Grad Miramare je bil v 19.stoletju v bližini Trsta zgrajen za nadvojvodo Maksimiljana in Njegovo ženo Charloto Belgijsko.

Z gradu se razprostira čudovit razgled na celoten Trst in njegovo pristanišče ter Jadransko morje.Grad je obkrožen s parkom, rastline v njem pa so iz vsega sveta. Grad je preurejen v muzej. Vse sobe so opremljene s prvotni pohištvom in slikami, ki sta jih naročila Maksimiljan in Charlota.


Lakota je naredila svoje, pa smo se lotili pujska. Kar tako - po naše....


...vsak grižljaj je bil strogo kontroliran.... Če nisi bil previden, so ti hrano odnesle ptice....

Polni energije smo nadaljevali pot v Gradež.

Gradež (Grado) je znan kot "otok sonca" in sodi med lepše kopališke kraje na Jadranu

V zgodovini je bil Gradež središče kulturnega dogajanja, na kar opozarja cerkev sv.Evfemije.

Mimo lagun smo odhiteli proti naslednjemu cilju. Naslednji cilj : Oglej (Aquileia) Oglej so ustanovili Rimljani leta 181 pr.Kr. kot vojaško naselbino na sričišču narodov in trgovskih poti. Tu smo si ogledali baziliko, ki je nastala po večkratnih obnovitvah, ki so se končale pod patriarhom Poponom leta 1031. Znana je po največjih in prelepih mozaikih iz 4. stoletja.




Od tu pa naprej v Sredipolje (Redipuglia), kjer je največji italijanski spomenik padlim v prvi svetovni vojni. Zgrajen je bil leta 1938. Tu je pokopano preko 100 000 vojakov.


in zaključek v Senožečah

in komentarji udeležencev: menda so vse lanske zamere (Polhov Gradec) pozabljene........

še nekaj fotografij....

Vodja pohoda: Stane Dvanajščak

09. november 2009

V neznano

Vse planince PD Blagajana vabimo na izlet v neznano, ki bo 29.11.2009. Kot vedno, bo tudi tokrat organiziran avtobus. Odhod iz Polhovega Gradca bo ob 6h30min iz Ljubljane pa ob 7.00h.
Za pohod je potrebna lahka pohodna obutev, nekaj malice iz nahrbtnika, obvezno pa morate imeti s seboj osebni dokument (osebno izkaznico ali potni list).
Prijavite se 24.11.09 pri Stanetu tel.041 514 397

Se vidimo!!!

30. oktober 2009

Pomurska planinska pot

Na novembrsko soboto, 7. 11., vas vabim, da se mi pridružite na pohodu po Prekmurski planinski poti. Pot poteka od Sela do Gornjih Petrovcev in je dolga 22 km. Če bomo pridni, jo bomo predelali v šestih urcah s kakšnim postankom. Organiziran bo avtobusni prevoz s štartom ob 5. uri zjutraj z avtobusne postaje v Polhovem Gradcu. Prijave zbiram do torka, 3. 11. Za vse ostale informacije pa sem vam na voljo na številki 031899759 v popoldanskih urah.


Nina Bagar

26. oktober 2009

Utrinki iz 1. pohoda po spominski poti Pavleta Kozjeka

Pavle Kozjek, svetovni znani alpinist in učenec naše šole, se je ponesrečil avgusta 2008 v Himalaji pri plezanju na goro Mustang Tower. Njemu v spomin smo septembra lani pred našo šolo posadili drevo ginko, ki je simbol nesmrtnosti in večnosti in ga poimenovali Drevo miru.
Letos pa smo se malo mlajši in malo starejši planinci, člani planinskega krožka OŠ Polhov Gradec, pridružili prvemu spominskemu pohodu po poti Pavleta Kozjeka. Zbralo se je kar 29 otrok, nekateri od njih so zraven pripeljali tudi mamico in očka. Startali smo pri šoli, kjer nas je pozdravil predsednik PD Blagajana Stane Dvanajščak in v Pavletov spomin je nekaj besed prebrala Barbara Rednak Robič:

"OŠ Polhov Gradec je ena najaktivnejših naravovarstvenih ENO šol na svetu. Vemo, da je bil Pavle ponosen na nas. Z nami je ohranjal živi stik, predaval in sodeloval v naši knjigi, sproti nas je obveščal o svojih plezalnih poteh, nam pošiljal slike in obvestila, preko njega smo npr. takoj izvedeli za mlade Tibetance na Nangpa La v Tibetu. Želel je, da imamo oči odprte in da se odzivamo. Prispeval je poglavje v knjigi o zgodovini naše šole in nam zapustil tele dragocene misli:

»Pomembno je imeti vedno nek cilj pred seboj, in ko ga dosežeš, nadaljevati z naslednjim, višjim.

Uspeti v življenju pomeni najti pravo pot do stvari, ki te osrečujejo.

Nikdar se ne ustrašite težav. Vsak od nas zmore veliko več kot si sam predstavlja. »

Mir, narava, povezovanje, prijateljstvo… so stvari, ki so Pavletu največ pomenile, zato smo lani na svetovni dan miru želeli z njim posaditi drevo prijateljstva. Tudi v najhujših sanjah pa si nismo mogli predstavljati, da se bo naše drevo prijateljstva, le mesec dni pred sajenjem, spremenilo v drevo spomina.

Koliko časa živimo?

Živimo toliko časa, dokler smo živi v spominu drugih.

Imamo privilegij, da pred našo šolo raste ginko, Pavletovo drevo miru. Ko smo ga sadili, smo si predstavljali, kako raste proti soncu in simbolizira energijo, vztrajnost, upanje in ljubezen. Otroci so mu dali majčken poljubček in s tem malo svoje življenjske energije. To je bilo njihovo sporočilo ljubezni, ki ga drevo zdaj deli s pticami in zvezdami.

Otroške oči ga vsak dan pogledajo, včasih pobožajo, spremljajo, kako raste, preverjajo, če se mu že barvajo listki… V njegovih koreninah je v 60 jezikih zapisana beseda MIR, mi pa že komaj čakamo, da bo MIR, ki smo ga posadili z drevesom, obrodil tisočere sadove.

Drevo ginko je prastaro drevo, ki nosi s seboj simbolni pomen nesmrtnosti in večnosti. Včasih so njegove listke darovali popotnikom za srečo. Vemo, da je drevo Pavletu všeč, in čutimo, da nas od časa do časa obišče in napolni z mirom, pogumom, odločnostjo in prijaznimi energijami – takimi, kot je bil on sam.

Pavle se nam je od vseh vedno zdel najbolj premišljen in preudaren. Bil je človek, ki je priznal premoč gore in se ji spoštljivo umaknil. Včasih je vse to premalo.

Učenci in učitelji OŠ Polhov Gradec vsem Pavletovim sorodnikom, prijateljem in ljubiteljem gora dovolimo, da si iz njegovega drevesa utrgajo list v želji, da vas na vseh življenjskih poteh spremljata sreča in … Pavle."


Pot smo od šole nadaljevali skozi Polhograjsko graščino, v Mačkov graben do Pavletove domačije.


trganje listkov za srečo....



skupaj nas je bilo skoraj 120



Tukaj so nas s čajem in domačim pecivom postregli Pavletovi najbližji sorodniki. Zelo nam je teknilo! Hvala lepa.


Postrojili smo se v kolono in nadaljevali do Jelovčnika. Nismo pozabili na varnost, zato smo na vsake 3 otroke postavili enega odraslega. Stane, Tone, Herman, Rajko, Jerca in Ančka so naši zvesti vodniki, ki nas vodijo in opozarjajo na take in drugačne pasti pri hoji v planine, če pa se pridružimo še me, mentorice Nina, Simona in jaz, je pa mera polna.


ob poti....


še zadnji vzpon


Nad Jelovčnikom smo zavili desno pod Grmado in po prijetni, gozdni in razgledni lovski poti prispeli do sv.Uršule, kjer se je pohod zaključil.
Pohod je bil primeren za vsakogar, a nekateri smo pogrešali vrh Grmade, kamor se je Pavle dvenvo povzpel, in kakšnega malo starejšega člana planinskega krožka. Pustimo se presenetiti do naslednjega leta.

Barbara Rednak Robič


08. oktober 2009

1.pohod po spominski poti Pavleta Kozjeka

Pohod se bo zgodil:

18. oktobra 2009 ob 10h izpred Osnovne Šole Polhov Gradec Sveta maša v njegov spomin bo na Setnici ob 13h



Pohod se bo pričel pri osnovi šoli Polhov Gradec, ter nadaljeval skozi Polhograjsko graščino, v Mačkov graben, mimo Pavletove domačije, do Jelovčnika. Nad Jelovčnikom zavije pot desno pod Grmado in po lovski poti do sv.Uršule na Setnici.

Več informacij: Stane Dvanajščak, 041 514 397


07. oktober 2009

Bijele stjene 1335m - Gorski kotar

Bele in Samarske stene štejejo kot edinstven geomorfološki fenomen Krasa. Rezervata Bele in Samarske stene, katerih višina je 1335m oz. 1294m, odlikuje prečudovita pokrajina. Kamnite grmade, visoke tudi preko 50m, so s svojo neverjetno obliko podobne stolpom, piramidam, kupolam in obeliskom, razdvajajo pa jih številne razjede in razpoke.

Ko smo planirali pohod na Bele stene smo želeli, da ta del prečudovite narave vidi čim več naših planincev. Zato smo se odločili, da pohodnike razdelimo v dve skupini in s tem omogočimo tudi tistim, ki ne zmorejo daljše, 6 urne ture, ogled vsaj dela te lepe pokrajine.

Manjša skupina se je odpravila iz Vrat direktno proti vrhu Belih sten, potem smo se spustili proti planinski koči na Belih stenah in se vrnili po isti poti nazaj

Na poti navzgor smo občudovali ogromne smreke, bukve in jelke, ki praktično brez zemlje, s koreninami ovitimi okoli skal, rastejo v višave in kljubujejo zimskim vetrovom.

Po poti smo preskakovali skale, veje in se korak za korakom prebijali proti vrhu.

takole smo plezali in priplezali na sam vrh Belih Sten 1335m

srečni na vrhu

planinska koča pod Belimi Stenami


srečanje s skupino, ki je obhodila pot iz doline do "Ratkovega skloništa"nato mimo Ljuske, na vrh Belih sten in v dolino

začetek poti proti Ratkovem zavetišču

Ratkovo zavetišče

pred zavetiščem sta si skalna stena in Vesna podala roki v pozdrav

tudi ta skupina je premagovala skale enkrat navzgor, pa navzdul, pa navzgor.....

v " tropskem pasu"

pa spet v skalah

in na vrhu....

na poti domov blizu vasi Tuk smo se ustavili pri spomeniku borcem, ki so v zimi leta 1944 zaradi mraza in preutrujenosti za vedno ostali tu

kamni, ki ponazarjajo borce...

še nekaj posnetkov s poti

Vodja pohoda: Jerca in Rajko Škrlj, Stane Dvanajščak