30. april 2009

Mrzlica 1122m

Za ta dan je bil predviden pohod na Kosmati vrh in Ratitovec. Zaradi letošnjih obilnih snežnih padavin, smo se raje povzpeli na Mrzlico.

Mrzlica je eden najvišjih vrhov severnega dela Posavskega hribovja. Pohod smo pričeli na prevalu Vrhe


Po dobri uri hoje smo bili že na vrhu

Vzpon pa ni kar tako.... to so sledovi bučnega olja enega naših pohodnikov....


...lepa koča, prjazni ljudje....

otroški vrtec.....

Od tu pa po krožni poti nazaj v dolino

še smo mladi....ali pa otročji...ni pomembno...važno, da se imamo fajn

Da smo dosegli vrh in prišli varno nazaj sta poskrbela vodnika Ani in Tone Kavčič.

04. april 2009

Dolina Glinščice

Tokrat smo se odzvali prijaznemu vabilu PD Avtotehne (Kati) in odšli na pohod po dolini Glinščice.


Glinščica je ena izmed tržaških rek, ki izvira nad vasjo Klanec pri Kozini in teče proti morju med hriboma Stena in Mali Kras, ki je danes na italijanski strani, po dva in pol kilometra dolgi kanjonski dolini.
Od izvira Glinščice so že v prvem stoletju stari Rimljani napeljali 14 km dolg vodovod do središča Trsta. Še vedno so vidni ostanki tega vodovoda.


Kako pa izgleda pohod po tej dolini ter vzdušje pohodnikov bo najbolj vidno iz slik

začetek poti skozi Boljunc


po lepo urejeni poti navzgor

ob skalnih previsih - spodmoli
Strma pobočja soteske nudijo užitke tudi izkušenim alpinistom. Tu je Tržačan Emilio Comici ustanovil že leta 1929 plezalno šolo, ki deluje še danes.

in že vidimo najvišjo točko našega pohoda

vrh je osvojen....

zdaj pa previdno v dolino proti Botaču

mimo cerkvice sv. Marije na Pečeh

slap

in zaslužen počitek in malica....

izvir tik nad Boljuncem.....povratek v Boljunc

in nazdravimo lepemu pohodu, dobri družbi, dobremu vinčku v Pliskavici....

Kati: hvala za povabilo, lepo smo se imeli in še kdaj....

02. april 2009

Čemšeniška planina

Sneženo sladki pohod po čemšeniškem koncu


Prijeten otroški živ žav pred šolo, še bolj razigran in dobrovoljen na avtobusu, malo manj navdušen pri hoji navkreber in poln energije na vrhu. V teh besedah je opisana naša prva pomladna sobota, ki smo jo z našimi malo mlajšimi in malo starejšimi planinci preživeli na pohodu na Čemšeniško planino v nič kaj spomladansko razpoloženem vremenu. Čeprav si je sonček med drevesi in vejevjem utiral pot do naših noskov, nas je kljub vsemu zeblo. Sneg, ki je prejšnji dan pobelil čemšeniške strmine, in veter, ki je vijugal okrog nas, nam je dajal vedeti, da zime še ni čisto konec. Vendar sta nas dobra volja in vroč čajček na vrhu pogrela. Naslednje, kar smo lahko pričakovali… kaj drugega, kot pa kepanje. Zadnje letošnje snežinke so se spretno sprijemale med rokami in kepe so švigale sem ter tja. Od daleč sem slišala Matica: "Tršica, a vas lohk okepam?" Čeprav sem se mu nasmehnila in s tem pokazala, da ne bom nič huda, me je iz previdnosti raje zadel samo v noge. Bil je prav posrečen. In zadovoljen. "Aha, pa sem jo!" je verjetno odmevalo v njegovih mislih. Pogled na urine kazalce ni pomenil drugega, kot da moramo naložiti nahrbtnike in se podati v dolino. Pot navzdol je bila precej ledena, zato si vsake toliko časa iz kolone slišal: "Pazi!" in čez tri sekunde: "Ojoj, moja rita!" Vendar nobena ni utrpela kaj hujšega od smeha ostalih. Za prijeten zaključek našega druženja pa še presenečenje. Ko bi videli te radovedne očke! Presenečenje je bilo sladko, okusno in skoraj preveliko za naše trebuščke. Ste že uganili? Seveda! Trojanski krofi, ki so še danes tako dobri, kot pred leti.


Mentorica Nina Bagar