02. april 2009

Čemšeniška planina

Sneženo sladki pohod po čemšeniškem koncu


Prijeten otroški živ žav pred šolo, še bolj razigran in dobrovoljen na avtobusu, malo manj navdušen pri hoji navkreber in poln energije na vrhu. V teh besedah je opisana naša prva pomladna sobota, ki smo jo z našimi malo mlajšimi in malo starejšimi planinci preživeli na pohodu na Čemšeniško planino v nič kaj spomladansko razpoloženem vremenu. Čeprav si je sonček med drevesi in vejevjem utiral pot do naših noskov, nas je kljub vsemu zeblo. Sneg, ki je prejšnji dan pobelil čemšeniške strmine, in veter, ki je vijugal okrog nas, nam je dajal vedeti, da zime še ni čisto konec. Vendar sta nas dobra volja in vroč čajček na vrhu pogrela. Naslednje, kar smo lahko pričakovali… kaj drugega, kot pa kepanje. Zadnje letošnje snežinke so se spretno sprijemale med rokami in kepe so švigale sem ter tja. Od daleč sem slišala Matica: "Tršica, a vas lohk okepam?" Čeprav sem se mu nasmehnila in s tem pokazala, da ne bom nič huda, me je iz previdnosti raje zadel samo v noge. Bil je prav posrečen. In zadovoljen. "Aha, pa sem jo!" je verjetno odmevalo v njegovih mislih. Pogled na urine kazalce ni pomenil drugega, kot da moramo naložiti nahrbtnike in se podati v dolino. Pot navzdol je bila precej ledena, zato si vsake toliko časa iz kolone slišal: "Pazi!" in čez tri sekunde: "Ojoj, moja rita!" Vendar nobena ni utrpela kaj hujšega od smeha ostalih. Za prijeten zaključek našega druženja pa še presenečenje. Ko bi videli te radovedne očke! Presenečenje je bilo sladko, okusno in skoraj preveliko za naše trebuščke. Ste že uganili? Seveda! Trojanski krofi, ki so še danes tako dobri, kot pred leti.


Mentorica Nina Bagar

Ni komentarjev: