20. november 2010

Koseška korita, Drežnica

Tam, kjer se bistra Soča že malo umiri, tam, kjer že upočasni svoj tek in tam, kjer je podnožje mogočnega Krna postavljeno v strmi breg Ozbena, tam se začenja naša zgodba.
Strma cesta....., se dviga, vijuga in vzpenja. Kam neki le pelje ta pot, se je gotovo vprašal že marsikateri popotnik, turist ali romar.
O pelje, pelje - in to vijugasto in skrivnostno, kot so skrivnostne vse najlepše stvari tega sveta. Pelje nas v podnožje mogočnega Krna, v objem čudovite kulise njegovih sosedov - od Kožljaka, Vrat, Krasjega vrha, pa še naprej preko Ozbena do Planice.
Pelje nas proč od mestnega hrupa, proč od blišča neonskih luči, proč od steklenih palač in velikih viaduktov; pelje nas v resnični pravljični svet - svet, ki pripada eni izmed najlepših vasi Slovenije - Drežnico in njene čudovite sosede Drežniške Ravne, Jezerca, Magozd in Koseč.

S temi stavki so člani KUD Krn Drežnica predstavili svoje kraje v knjigi "Cin, cin, cin Drežnica". In mi smo bili tam. Fotografije bodo pokazale, kar so besede povedale. Knjigo nam je ob obisku Koseča podaril dr.Marijan Lazar, pokazal pa nam je tudi svojo etnološko zbirko iz teh krajev.

v vasi Koseč

nad vasjo....

cerkev sv.Just

počasi, previdno, korak za korakom se spuščamo proti koritom...





naša najmlajša udeleženca, Mihec in Anja, prvič z nami, oba super hodca...


povsod so vidni sledovi I.svet.vojne



Drežnica iz Koseča

cerkev svetega Srca Jezusovega v Drežnici

To je le nekaj fotografij iz pohoda. Več si oglejte v fotogaleriji.

Vodenje in organizacija: Jerca in Rajko Škrlj
Fotografije: Vesna, Rafko, Jerca

Fotogalerija:

12. november 2010

Na gori Oljki

Vesele planinke nimamo samo ime, smo resnično zelo vesele vsakega izleta (ne ture) pod vodstvom našega zlatega predsednika Hermana, tudi na gori Oljki je bilo veselo.


Vodja in organizator izleta veselih planink: Herman Rednak

Prispevek in fotografije: Andreja Pečar

01. november 2010

V neznano

Kot vsako leto, smo tudi letos šli na potep v neznano. In tudi letos sta nas je Stane in vodička zavajala vso pot. Namesto na Gorenjsko smo zavili najprej proti Primorski, in ko smo v Tržiču že mislili, da vemo, kam gremo, smo na krožišču obrnili in se vrnili na ljubeljsko cesto, šli skozi ljubeljski tunel, nato se zopet vrteli po krožiščih in

se ustavili tukaj. Kje je to, pa ugotovite sami. Če smo mi ugibali, pa dajte še vi (ste v prednosti...mi nismo imeli fotografij). Seveda nam je vodička pri vsakem objektu polnila glave z zgodovonskimi podatki, mi pa smo si nekaj zapomnili, nekaj podatkov pa je odpihnil veter.

poslušamo in obnavljamo zgodovino, ki smo jo nekoč že poznali....

učenje je naporno, zato sledi malica....

in brž naprej, še v cerkev, da bo za vsakega nekaj...

po kratki vožnji smo zopet izstopili iz avtobusa, in si mesto ogledali na drugačen način kot takrat, kadar smo sami (takrat skočimo v Ikejo, pa C&A, pa......).

gledališče praznuje letos 100 letnico, nam vsem skupaj pa še malo manjka do 100....

Tale zmaj je malce izdajalski. Kdor do tukaj ni vedel, kje smo bili, zdaj ni več v dvomih.

Ampak planinci, ki smo ponavadi skromni in zadovoljni z vsem, kar nam kdo ponudi, smo izkoristili trenutek, ugrabili avtobus in oddrveli na potep okoli sveta

Najprej smo skočili v Italijo pogledat, če grad, na katerem smo bili lani, še stoji.

Ko nam je bilo dovolj zlatih turnov v Rusiji smo šli v Tibet

Tu smo obesili nekaj molilnih zastavic, ki so nas čuvale na preostalem delu potovanja

Ker smo vlak zamudili, smo vztrajali in nadaljevali pot malo z avtobusom, malo peš

v Bolgariji v samostanu Rila bi lahko ostali kar nekaj časa, a smo hiteli naprej

skozi Kitajsko,

v Španijo,

Francijo,

in se skozi Nemčijo in Avstrijo

mimo Bleda vrnili domov. Vmes je bilo še mnogo lepega, a vam vsega tukaj ne bomo pokazali.
Pridružite se nam na naslednjem potepu, pa boste tudi vi videli mnogo lepega in celo resničnega.