23. oktober 2011

KOKOŠ NAD LOKVIJO

Vesele planinke smo v nedeljo 23. oktobra 2011 obiskale Kokoš (674 m), enega od vrhov gričevja, ki ločuje Sežanski Kras od Tržaškega zaliva. Nekateri to majhno ljubo planotico, ki res zgleda kot ena kokoška, imenujejo kar Kokoška.
Avto smo pustile na parkirišču pri pokopališču Lokve. Že po nekaj korakih nas je pozdravila smerna tabla z napisom vrha. Pot je potekala čez Lokavsko polje po precej ravnih kraških travnikih, pa tudi pozneje ni bilo hudih vzponov. Ob poti je veliko klopic in miz, številne markacije pa zagotavljajo dodaten občutek varnosti. Pisana paleta barv in ne preveč huda burja na vrhu so nas opozarjale na prelepo jesensko Primorsko.
Med potjo smo nekajkrat omenile predsednika naše sekcije. Zaradi višje sile ga ni bilo med nami, zaželel pa nam je srečno pot.






Vesele planinke

16. oktober 2011

3. spominski pohod po poteh Pavleta Kozjeka

Že tretjič smo se zbrali pred drevesom, ki je posajen v spomin Pavletu Kozjeku pred Osnovno šolo Polhov Gradec in se namenili po poteh, koder je hodil Pavle.

V lepem sončnem vremenu se je zbralo preko sto pohodnikov.



Pavletovi svojci so nas prijazno sprejeli in nas pogostili.




Pohod smo končali pri cerkvici sv.Uršule, kjer je potekala maša Pavletu v spomin.

Organizacija: PD Blagajana Polhov Gradec

Dvodnevni pohod mladih planincev


Mesec september nam velikodušno deli sončne žarke in toploto, kot nalašč za planinske podvige. To smo izkoristili tudi mladi planinci OŠ Polhov Gradec in podružnice Črni Vrh, ter se odpravili na dvodnevno potepanje po tolminskih gorah. Pridružili so se nam še starši in tako se nas je v soboto zjutraj, 24. septembra, v Poljubinju zbralo 31: 13 mladih planincev, 15 staršev oziroma spremljevalcev, vodnik Stane in mentorici Valerija in Simona.

Vrhovi okoliških vzpetin so bili že obsijani s soncem in skupaj smo se z avtomobili odpeljali po ozki in vijugasti cesti do Planine Kuk – našega izhodišča. Od tu smo se, natovorjeni z nahrbtniki, peš odpravili do Planine Razor. Po dobri uri hoje smo prišli do koče, kjer smo se nastanili, okrepčali in se nato odpravili na Globoko. Kljub takemu imenu, je ta prelaz kar visoko nad kočo, tako da smo zagrizli v kolena in splačalo se je. Že med potjo smo videli bunkerje – ostanke 1. svetovne vojne, na vrhu pa smo bili nagrajeni s pogledom na Bohinjsko jezero in bližnje ter daljne gore. Najbolj pridni raziskovalci so takoj našli še veliko ostankov bodečih žic, tako da za malico skoraj ni bilo časa.

Vendar nas je najbolj razburljiv del poti šele čakal, saj nam je vodnik Stane obljubil, da si bomo ob povratku ogledali bunkerje oziroma rove, ki so izklesani v skale. Opremljeni s čelnimi svetilkami so se najbolj pogumni povzpeli na skalo in nato skozi rov. Iz rova so na drugi strani prihajali nasmejani obrazi nadebudnih planincev in njihovih staršev.

Prijetno utrujeni smo se nato vrnili do koče, kjer smo imeli pozno kosilo, pripravo sob za spanje in izdelovanje bunkerjev v okolici koče.

Na dvodnevnih pohodih je najbolj zanimiv del spanje. Večina otrok ni še nikoli spalo v planinski koči in še nikoli pripravljalo postelje vodniku Stanetu. To pa ni kar tako, saj je potrebno poskrbeti za veliko malenkosti – koprive, kamenčki, vejice… No, s skupnimi močmi smo zmogli. Kljub naši skrbni pripravi pa je Stane pred spanjem še enkrat zelo sistematično in natančno pregledal svojo posteljo. Le zakaj?

Končno je živžav v koči potihnil in zaspali smo. A za šest zagnanih planincev je bila noč zelo kratka, saj je bilo treba vstati že ob pol petih zjutraj. Še v trdi temi smo se odpravili na Vogel. Maticu, Tanji, Evi, Gabrijelu, Valeriji in meni zagotovo ni žal, da smo tako zgodaj vstali iz toplih postelj, saj smo bili na vrhu Vogla nagrajeni s prečudovito jutranjo zarjo in prebujanjem nedeljskega jutra. Ko je večina v koči šele začela vstajati, smo se mi že vrnili in zajtrk se nam je še kako prilegel.

Po zajtrku in slovesu od planinske koče, nas je čakal še ogled sirarne na Planini Kuk. Ob povratku v dolino smo se ustavili v Mostu na Soči, spili kavo, popili sok in naredili skupno analizo pohoda. Vsi smo se strinjali, da je bilo super in da se vidimo na naslednjem pohodu v mesecu oktobru.


Mentorica: Simona Planinc


Fotogalerija:

15. oktober 2011

V neznano 2011

Vsako leto se ponovi vprašanje: kam bomo šli pa letos? Ker Stane do konca ni bil prepričan, kam bomo šli, se zjutraj pred odhodom tudi čevljev ni znal obuti. To pa je trema!!!

Ko je odbrzel domov, da napako popravi, je doma našel ravno tak par, kot ga je imel že na sebi.

Še dobro, da smo pri prvem postanku v Radovici obiskali osnovno šolo "Bistra glava". Po enournem strogem pouku je učitelj Stanetu toliko zbistril glavo, da je znal sestaviti dva eneka čevlja skupaj. Tudi ostali smo od pouka odnesli mnogo. Spoznali smo zgodovino in značilnosti Bele Krajine. O spričevalih, ki smo jih dobili na koncu pouka pa raje nebi nič napisala. Bili so naravnost porazni.

Po učni uri in po okrepčilu z belokranjsko pogačo smo se odpravili proti Krašnjem vrhu. Na pot na stolp se nam je pridružil tudi "smrkec", saj ni želel izpustiti lepega razgleda po Beli Krajini.


Spust v dolino je bil prav spektakularen, saj nihče ni pričakoval med temi grički plezalne stene z klini in pletenicami.

Ob pogledu na take krožnike smo hitro pozabili na plezarijo...

Po dobri "papici in pupici" smo skupaj eno zapeli, nato pa v avtobus in novim dogodivščinam naproti.


Naslednja postaja je bila Soseska zidanica Drašiči. In kako deluje Soseska zidanica? V taki obliki kot danes deluje že 250 let. Zadnjo soboto v oktobru mora vsak član Soseske zidanice plačati članarino - 10 litrov svojega najboljšega mošta, ki ga nato zlijejo v skupen sod. Med letom lahko člani v Soseski zidanici pijejo vino na rovaš. Ob naslednjem pobiranju članarine mora član Soseske plačati dolg z moštom in 50 % obrestno mero. Posebnost te zidanice je, da pijete vino petinšestdesetih gospodarjev iz enega kozarca. In temu se seveda nismo odpovedali.

Potem smo šli na Metliški grad , kjer se je pričel teden "Portugalke". Vina, pogače in pečenega kostanja ni manjkalo.....

Fotogalerija:

Organizacija in vodenje: Stane in Mari Dvanajščak

09. oktober 2011

Celjska grmada 718m

Celjska Grmada je hišna gora Celja in se nahaja južno od Celja nad vasjo Zagrad. Z vrha, na katerem stoji velik križ je lep razgled na Posavsko hribovje, Celjski Stari grad, Celje in del Savinjske doline. Ob lepi vidljivosti pa lahko vidimo vse od Julijcev, Karavank in Kamniško Savinjskih Alp do Pohorja.

Pogled na Celjski stari grad

začetek vzpona...stopnice, stopnice....

na vrhu pa zadovoljstvo in lep razgled

Na poti navzdol smo se ustavilu v planinski koči,

pojedli zares dobro kislo mleko, nekaj popili in se odpravili naprej

Prav kmalu smo bili pri Celjski koči, kjer je dišalo po sveže pečenem kostanju...njam, njam..


Na povratku v dolino smo se čudili ogromni bukvi

občudovali jesenske barve v naravi,

in kozlička, ki je bil tako dobre volje kot mi....

Organizacija in vodenje pohoda: Ani in Tone Kavčič


02. oktober 2011

Po vzpetinah otoka Krka

Mesec oktober je res zadnji mesec, ko si človek privošči skok v morje. Mi pa smo si privoščili dvoje: skok v hribe in v morje.
Razdelili smo se v dve skupini. Tisti, z več kondicije so se odpravili pod Rajkovim vodstvom na daljšo turo in sicer od prelaza Treskavec, preko Velega vrha 541m, Brestovice 555m, Obzova 569m, Žminja 537m, Velikega Hlama 482m na prelaz Vraca 150m v Baško.

ekipa " hrabrih" na Velem Vrhu...


pogledi proti morju in kraški planoti so nas očarali
V planinah se zgodi marsikaj. Niso odpovedale noge ampak čevlji. Pred nami pa še pet ur hoje. Podplate čevljev smo z povoji pritrdili na noge. Seveda smo povoje redno menjali. Vsa čast Milanu in vsem ki so mu nudili prvo pomoč. On pa je v zahvalo poskrbel za "drugo pomoč" na cilju.

Takih preprek je bilo na poti mnogo

Mehke hoje na poti ni bilo ravno veliko....

Pogled na morje in Baško nam je dal še zadnji zagon za pot v dolino, nato pa nas je morje kar samo potegnilo vase...

Druga skupina pod mojim vodstvom se je odpravila na nasprotni greben nad Baško. Najprej smo se povzpeli do cerkve sv. Ivana, nato pa po lepi sprehajalni poti dosegli Mesečev plato 380m. To je bil za večino tudi cilj pohoda. Po povratku v dolino so ostali del dneva namenili kopanju in sprehodom po Baški. Nekaj pa se nas je nadaljevalo pot na Diviško 471m. Na poti smo občudovali grobo kraško pokrajino, na kateri se med kršjem pasejo ovce, njihove staje "mrgare" ki imajo obliko kamnitega cveta, lokev, v kateri se napajajo ovce ter na stotine metrov dolgih zidov, ki označujejo lastniške meje.

"šetnica na mjesec i natrag"...tako se imenuje pot na Mesečev plato

počitek na poti proti vrhu je prišel še kako prav

Na Mesečevem platoju smo čakali na vlak, a ga ni bilo-konec sezone. Zato smo se peš odpravili v dolino...malo se hecam...majhno zavetišče, ki nudi pohodnikom senco in klopi

ovce se takole skrivajo pred močnim soncem

nas je vso pot spremljala sreča, saj so molilne zastavice delale za nas...

na Diviški 471 m

mimo lokve smo se vračali v dolino

in v Baški...kot majhni otroci smo se vsi skupaj veselili in čofotali po morju


Organizacija in vodenje: Jerca in Rajko Škrlj