24. december 2012

VESELE PLANINKE – IZLET V NEZNANO


Tudi v letu 2012, smo vesele planinke zaključile naše pohode z izletom v neznano. V nedeljo, dne 23. decembra smo se zbrale na lokaciji – avtobusna postaja Polhov Gradec, pričelo smo z ogibanjem »Kam bomo odšle? Ogibanje se je hitro končalo, cilj je bil Kožljek. Avtomobile smo parkirale pri cerkvi v Vrzdencu.

V smeri Kožljeka ima Marija vikend, zato je takoj padlo vabilo, da se ustavimo pri njej in tu je bil naš prvi odmor, ker ima mesec december naziv veseli december je bilo že tukaj veselo.
 

Nadaljevali smo proti našemu cilju Kožljek, katerega smo osvojili in se po strmini in blatu namenili na kmetijo odprtih vrat »Hlibš«. Tu nas je obiskal božiček z darili, pijačo, dobrim kosilom, glasbo.


  







Voščili smo si vse najlepše, predvsem pa veliko zdravja v letu 2013.

Vesele planinke

17. december 2012

Špilk 957m, Reznarca 913m

Za zadnji zimski pohod v letošnjem letu smo imeli na programu pohod na Špilk.
Špilk je dobro uro in pol oddaljen vrh nad Blagovico. Na poti proti Špilku smo se držali markacij, ki so nas popeljale skozi vasi Prevoje in Gabrje. V Gabrjah se je naša pot priključila Rokovnjaški planinski poti in nas vodila do vrha Špilka.

Na parkirišču v Blagovici smo čakali na voznike, ki so naše avtomobile zapeljali na Trojane
megla nas je spremljala skoraj do Špilka
tik pod vrhom se je megla razkadila in odprl se nam je pogled na Menino planino
še 15 minut pa bo naš prvi cilj -Špilk dosežen
na vrhu smo si privoščili počitek in seveda eno "gasilsko"
Iz Špilka pot proti Trojanam nismo nadaljevali po Rokovnjaški poti, ampak po delno ali nič markirani poti, ki vodi po grebenu mimo Reznarce na Trojene. Pot je zelo lepa, a včasih jo kar zmanjka, včasih pa te hitro zapelje preveč v desno, tako da nam je le s pomočjo GPS-a uspelo večkrat izginulo pot zopet najti. Škoda, da je tako lepa pot nemarkirana, označena pot pa poteka po makadamski cesti in kolovozu.
na Reznarci
"nekateri so za vroče"
med potjo smo imeli čas tudi za postanke....
takih novonastalih jezerc je bilo na poti ogromno
Kljub neoznačeni in na nekaterih mestih precej namočeni poti smo se zadovoljni znašli na Trojanah, kjer smo pohod primerno Trojanam zaključili.

Še več fotografij

Vodja pohoda: Rajko in Jerca Škrlj

10. december 2012

Blegoš


Bil je eden tistih dni, ko si rečeš: "Vsak korak je poplačan za ta občutek!"
Iz polhograjske v poljansko dolino se je vila gosta, nepretrgana megla, ki niti v najdrznejših mislih ne obeta nič drugega, kot še en meglen dan v nizu novembrskih pustih dni. Z avtom smo se prebijali čez luknje, kamne in ovire na cesti, ko smo v zadnjih dveh ovinkih vzpona pred parkiriščem ozrli čudež. Megla se je razkadila v trenutku in naredila prosto pot zlatim sončnim žarkom, kar je pomenilo še en prečudovit hribovski dan. Neučakano smo zagrizli v strmino pred nami. V četici smo se približali vrhu, ki je pokrit z ivjem in z ledeno mrzlim vetrom  razkril čare okoliških gora. Pogled na Triglav, ošiljene julijske vrhove, Črno Prst, Vogel, Ratitovec, cela paleta očakov, kamor je seglo oko. Na drugi strani sta vrhova Tošča in Grmade sramežljivo pogledovala iz megle. Ja, res je bil spet eden tistih dni!
Na poti nazaj smo se ustavili v koči na čaju, na soncu pogreli premražena lica in pot sklenili v prijetnem planinskem razpoloženju.

Nina Bagar

Več slik : https://picasaweb.google.com/pdblagajana/BlegosMP

Organizacija: Planinski krožek

27. november 2012

Sekulak 888m - Kopitnik 929m

V poznojesenskih in zimskih mesecih si planinci izbiramo za cilj pohoda malo nižje vzpetine v bližnji okolici, velikokrat pa tudi na Primorskem. Toktat smo se podali na južni rob Trnovskega gozda. Za izhodišče smo izbrali vas Užice (blizu Vitovelj) in se podali proti  starodavni romarski cerkvi sv.Marije, ki stoji na skalni vzpetini, visoki 605m.

Prva omemba Marijine cerkve na Vitovljah sodi v 14.stol.(2.januar 1361). Kdaj in zakaj je nastala tu božja pot se ne ve. Še danes pa ostanki mogočnega taborskega obzidja s stolpom in vhodnimi vrati pričajo o zavetišču pred turškim roparjem. Čeprav je bila med 2.svet.vojno porušena, s prenavljanjem pa so začeli leta 1966, je cerkev tudi danes umetniško bogata. Žal smo notranjost vedeli samo skozi ključavnico.


 Od tu smo se napotili proti Sekulaku. Prvi del poti poteka po stari Napoleonovi poti, ki je povezovala Vipavsko dolino z Trnovskim gozdom.


Sekulak je razgledna točka, ki se nahaja na stranskem grebenu Čavenskega masiva. Ker Sekulak izstopa iz linije glavnega grebena, se nam z njega odpre čudovit pogled zgornji in spodnji del Vipavske doline.

Naslednja postaja je bila na Kopitniku. Tu je razgledna točka s pogledom na Vipavsko dolino in znano vzletišče za zmajarje in jadralne padalce. Eden teh zmajarjev nas je prišel tudi pozdravit-iz zraka seveda.


 V dolino smo se začeli spuščati mimo lovske koče

 pot je bila na nekaterih mestih res zanimiva

 Nekaj časa smo si vzeli tudi pri kapelici sv.Lucije (zdaj vsi dobro vidimo),

 nekaj pa pri Vitovskem jezeru, ki je edino naravno stalno jezero v Vipavski dolini.

Fotogalerija

Vodenje: Jerca in Rajko Škrlj

17. november 2012

En hribček bom kupil …

Najprej je bilo treba ugotoviti,kam nas sila neznanih izletov vodi (beri: Stane Dvanajščak, ki z ženo Marico organizira te izlete). Glavno vprašanje je bilo precej zagonetno. Praded znanega Slovenca, ki se je pisal Novak, je spremenil priimek, ko je dokupil veliko zemlje in jo zaokrožil v posestvo. Kdo je ta znani Slovenec in kam gremo? Tuhtanje na avtobusu ni prineslo nobenega rezultata. Tako smo pač iz ust spraševalca izvedeli tudi odgovor: gremo v Slomškovo rojstno hišo in okolico. Praded »znanega Slovenca« Antona Martina Slomška Štefan Novak je kupil več kmetij,jih združil v posestvo Slom in spremenil svoj priimek v Slomšek.

Del izletnikov pred rojstno hišo Antona Martina Slomška, drugi so še v notranjosti.
 Anton je bil prvorojenec premožnega kmeta in gotovo je kaplan Prašnikar moral napeti vse sile, da je prepričal očeta Marka, da je sin, namenjen za naslednika na kmetiji, lahko šel v šole.

Edina ohranjena slika našega velikega Slovenca in našega prvega svetnika.
To je bilo za tiste čase nenavando, prav tako, kot je bila nekaj posebnega svetloba ob njegovem rojstvu nad domačo hišo. Tako govori ljudsko izročilo. Mali Anton je menda že vaškim otrokom rad pridigal s cerkvenih stopnic in že v otroštvu večkrat pokazal bistroumnost. Pri birmi je dobil še ime Martin. Mati mu je kmalu umrla, zvedavi sin pa ni več imel dostopa v domačo hišo. A svoje sile je naravnal v učenost in se ves posvetil slovenstvu, njegovi kulturi, jeziku, šolstvu, pedagoški dejavnosti, založništvu.

Blažek in Nežica v nedeljski šoli,večkrat ponatisnjeni učbenik za otroke osnovnih šol v slovenščini.
Še posebej je zaslužen, da je sedež svoje škofije prenesel v Maribor in tako pridobil kar precej krajev, ki so do tedaj spadali v graško škofijo.

Pismo Matiji Čopu.
Naslednja postaja je bila arheološko najdišče Rifnik. Na poti do tja je bila priložnost, da smo spoznali srce bukve. Janko Škof je razložil, kaj je to. Na odžaganem deblu je bila v sredini temnejša plast, ki se tako imenuje, a sami kvaliteti lesa ni v prid.

Srce bukve
Razvaline gradu so naredile na nas velik vtis. Mogočne stavbe so bile v davnih časih v velikem nasprotju z lesenimi hišami podložnikov. Rifnik je bogato arheološko najdišče iz predkrščanskih časov, iz mlajše kamene dobe 4000 pred Kristusom.

Razvaline gradu Rifnik
Najdbe so deloma razstavljene na vrhu griča osamelca. Prav razgledna lega, ki je omogočala obrambo z vseh strani, je pripomogla, da je na vrhu nastalo že v prazgodovini naselje kar z dvema cerkvama.

Nenavadno lepo ohranjeni figuri dveh oseb na kamniti plošči.
Predstavitev skladateljev in zdravnikov v hiši bratov Ipavec v Šentjurju pri Celju bi bila lahko za zgled mnogim, kako se pridobi poslušalce. Oče Franc se je na Dunaju poučil o skrivnosti oči in preprostim ljudem vračal vid. Sinova Benjamin in Gustav in Gustavov sin Josip pa so nadaljevali očetovo delo. Gustav je avtor znane pesmi Slovenec, Kje so moje rožice, Planinska roža se pa tudi pogosto slišijo.


Ob hiši bratov Ipavec celotna ekipa izletnikov v neznano
Bližine godovanja sv. Martina seveda nismo izpustili. Res ne gre, da bi bil človek lačen in žejen ob teh dnevih, na vse načine skromno darilo prirediteljem pa je bilo pika na i temu dnevu. 

Milka Bokal


Vodenje: Stane Dvanajščak

21. oktober 2012

Utrinki iz Pavletovega pohoda


 Kljub megli se je pred šolo zbralo veliko pohodnikov, med njimi tudi veliko otrok.

Po krajšem govoru o utrinkih iz Pavletovega življenja,

Eden teh pohodov se mi je zlasti močno vtisnil v spomin. Bil jej lep sončen dan in naša četica, oče, mama in štirje otroci, smo premagali že dobršen del Strmice, ko je bilo treba prečkati globok in strm skalnat plaz, da smo lahko prišli na drugo stran, od koder je vodila pot na vrh Grmade. Prek plazu je vodila komaj vidna stezica, na več mestih od dežja in erozije povsem razdrta. Drug za drugim smo se prebijali preko težavnih mest, držeč se za roke. Ko sem naredila dolg korak čez del stezice, ki ga je osnesla voda, se mi je z noge zmuznil čevelj in se s čedalje večjo hitrostjo skotalil navzdol po plazu. Odrevenela sem od strahu, navzdol se nisem upala niti pogledati. Tedaj je padla komanda - po čevelj bo šel Pavle. Nič se ni obotavljal - kot da je to njegovo vsakdanje opravilo, je kot gams spretno splezal po strmih skalah kakih trideset metrov navzdol, pobral čevelj in se prav tako spretno vrnil k nam. Vsi smo zadrževali dih, dokler ni zopet stal na trdni poti.

To so bili verjetno njegovi prvi raztežaji, pri sedmih letih, po moji krivdi. Kdo ve, morda se je že takrat navdušil za plezanje, čeprav je minilo še dvakrat toliko let, da je začel plezati zares. Vem samo, da je takrat v mojih očeh zelo zrasel, zdel se mi je resnično pogumen, spreten in neustrašen.

Ko ob nedeljah običajno namenim svoj korak proti Grmadi, se zalotim, kako prisluhnem v pričakovanju, da se bo Pavle, tako kot nekoč, v lahkotnem teku nenadoma pojavil izza ovinka in me vprašal: "A greš na Grmado?"   Odlomek iz knjige Pavle Kozjek, napisala Urša Kozjek


 smo odšli proti Pavletovi domačiji,

 kjer so nas Pavletovi najbližji sorodniki prijazno pogostili


Pot je bila na nekaterih mestih kar zahtevna
Pohod smo zaključili pri sv.Uršuli, kjer je bila maša v Pavletov spomin.

Organizacija: PD Blagajana

16. oktober 2012

4.pohod po spominski poti Pavleta Kozjeka

Planinsko društvo Blagajana Polhov Gradec, vabi na 4. pohod po spominski poti Pavleta Kozjeka dne 21. oktobra 2012. Zbor pohodnikov bo ob 9.30 uri pri Osnovni Šoli v Polhovem Gradcu.
Pohod se zaključi na Setnici, kjer bo ob 12 uri v cerkvi sv. Uršule sveta maša v njegov spomin.

Dodatne informacije:
Stane Dvanajščak 041 514 397

14. oktober 2012

Ostrič, Medvižica, Razsušica

Danes smo hodili po grebenu Slavniškega pogorja tik ob meji s Hrvaško in zavzeli kar tri vrhove višje od 1000m : Ostrič 1054m, Medvižica 1081m in Razsušica 1082m. S hojo smo pričeli v Zagradu in po dobri uri hoje že stali na Ostriču. Med potjo nas je pozdravilo kar nekaj krasnih konjev ter kozlički.

 
Na vrhu Ostriča

Iz Osrtiča smo nadaljevali pot proti Medvižici. Sam vrh je marsikoga hudo presenetil, saj si sredi bukovega gozda ne moreš predstavljati vrha iz tako mogočnih skal, da je bilo potrebno kar nekaj plezanja, da smo se lahko povzpeli na vrh.
 


Sestop iz njega je zahteval še veliko več pazljivosti in plezalne spretnosti


Naslednji vrh je bil Razsušica, ki je tudi skalnat, vendar v primerjavi z Medvižico so skale komaj omembe vredne. Tu smo si vzeli nekaj časa za malico.


Na poti v dolino smo se povzpeli še na razgledno točko, od koder se je videl Slavnik, Kojnik, Golič, Kavčič...hribi, ki smo jih že oblezli.


 Kal v Zagradu, kjer so nas čakali avtomobili.

Ker je bil pohod nekoliko krajši smo odšli še v Slivje, kjer stoji mogočna cerkev, zgrajena 1697leta. Notranjost cerkve je bila prenovljena in poslikana v letih 1941-1944. Leta vojne so vplivala na poslikavo in kiparsko delo. Slovenski primorski človek je bil obsojen na uničenje. Prav tega človeka ponazarja Jezus Kristus, ki je obsojen na smrt. Obsodi ga Poncij Pilat in ta ima obraz Benitta Mussolinija. To je prva postaja križevega pota. Pri križanju (na postaji 11,12,13) mu pridno pomaga vojščak v podobi Adolfa Hitlerja.




Fotogalerija

Vodenje: Jerca in Rajko Škrlj