29. julij 2012

Poldašnja špica/Jof di Miezegnot (2087 m)

 
Dva kombija, polna Pograjskih planincev, sta zaparkirala v dolini Zajzera. Polni pričakovanja smo se napotili proti prvemu vmesnemu cilju - Rifugio Grego
 
 Pri koči smo prvič opazili naš cilj - vrh Poldašnje špice. A bila je še zelo daleč.
 
Nismo si vzeli časa za počitek, ampak takoj nadaljevali po cesti do sedla Rudni vrh (Sella di Somdogna) in po krajšem vzponu prišli do koče Somdogna
 
Ampak mi korajžno naprej. Zaradi napovedanih popoldanskih neviht smo želeli čim preje osvojiti vrh in se po možnosti še suhi vrniti v dolino.



Le kratek predah pri bivaku Gemona smo si privoščili, nato pa še cca  200 m višine do vrha
   
Zadnji del poti je bil zelo zoprn (krušljiv), zato se nas je za vrh odločilo samo polovico, ostali pa so se tik pred zadnjim vzponom obrnili, saj je varnost na prvem mestu.
 Takole pa smo se po tisti zadnji strmini previdno in počasi spuščali na trdna tla.

 Še enkrat pogled na bivak Gemono, nato pa se po poti vzpona vračamo v dolino.
 
Zdaj smo si pri koči Grego vzeli nekaj časa za počitek, saj smo vedeli, da do avtomobiliv ni več daleč in da nas slabo vreme ne bo ujelo na poti.

Ogranizacija in vodenje: Tone in Ani Kavčič

08. julij 2012

Trate - Ovčji vrh 2024m

7.julija nas je ura zelo zgodaj vrgla iz postelje, saj nas je pot tokrat vodila v Avstrijo in smo imeli kar dolgo pot pred sabo. Pohod smo pričeli v Tratah (Johannsenruhe) 1226m in se mimo Celovške koče povzpeli na Ovčji vrh (Geisberg) 2024m.

Malo po cesti, v glavnem pa po bližnicah skozi gozd smo se vzpenjali proti Celovški koči. Ves čas pa nam je pogled uhajal v naše Karavanke, z najvišjim vrhom Stolom, ki se je ponosno dvigoval nad dolino
 
 Ko smo zapustili gozd, se nam je odprl pogled na naš cilj in prekrasno planino, polno cvetja, krav, ovc...

 Desno bi nas pot popeljala do Celovške koče, mi pa smo jo ubrali levo ter se po levem grebenu začeli vzpenjati proti ciju.

Pogled na Mačensko planino pod nami in na Karavanke 

 Pot je postajala vse bolj strma, korak pa vse bolj počasen...

Sončki so nas spremljali vso pot do vrha ,

 ki ni bil več daleč


 Pogled na Stol

 Navzdol je šlo nekoliko hitreje...

klinčki...

 Celovška koča

 Ko smo prispeli do Celovške koče, smo opazili helikopterja, ki sta v steni pod Stolom iskala ponesrečeno alpinistko in njene kolege. Hitro so jih našli in reševanje se je pričelo.


 Po osvežitvi v koči smo se prav previdno odpravili v dolino
 

Organizacija in vodenje: Ana in Tone Kavčič
Fotogalerija:

01. julij 2012

Velika planina

Nedelja 1. julija 2012 je bila namenjena že za začetek maja načrtovanemu obisku Velike planine. Takrat smo zaradi dežja turo preložili. Ob 7.00 uri smo se zbrale pri Silvi v Kozarjih


 in se po jutranji kavi odpeljale proti  omenjenemu cilju. Primerno smo se opremile z vodo klobuki in raznovrstnimi namazi, saj so vremenoslovci napovedali hudo vročino.
Velika planina je precej prostrano območje, ki je že stoletja namenjeno planšarstvu.  Poleg številnih planšarskih koč je na planini še precej počitniških hišic podobnih oblik kot so planšarije in kar nekaj planinskih koč.


 
 


 
 

 
 
 
Prvo od njih smo obiskale Jarško kočo in si privoščile  kislo mleko z žganci,  v bližnji Domžalski  koči pa smo s črno kavo še enkrat uravnale krvni pritisk. Sonce je že močno pripekalo,  zato smo poiskale senco pod osamelim borovcem. Po dobri uri počitka smo se odpravile proti tretji koči  Zeleni rob. Tam nas je pozdravil »originalni planšar« Andrej Prešeren,

 
 kot maskota oz. zaščitni znak Velike planine. Brez nakupa skute in sira ni šlo, zato smo obiskale nekaj planšarij.  Nekatere so si ponovno zaželele tudi kislo mleko. Vso pot so nas pozdravljale  krave s telički. Čudovit je bil pogled na velike zaplate materine dušice, plahtic, rdeče cvetove rododendruma, zoisovih  zvončnic v modri barvi in na drugo planinsko cvetje.
Pri kapelici Mariji Snežni je bilo zelo veliko obiskovalcev. Povedali so nam, da smo se priključile srečanju slovenskih izseljencev. Za njihovo dobro volje je skrbel ansambel Nagelj.

 

Že malo zapoznelo kosilo smo si privoščile v Črnuškem domu, ki je bila zadnja planinska postojanka.
Zaključek tega lepega planinskega dne je bil na startni poziciji, torej pri Silvi, ki je vsem udeleženkam  postregla s slastno sladico.

Vesele planinke