21. oktober 2012

Utrinki iz Pavletovega pohoda


 Kljub megli se je pred šolo zbralo veliko pohodnikov, med njimi tudi veliko otrok.

Po krajšem govoru o utrinkih iz Pavletovega življenja,

Eden teh pohodov se mi je zlasti močno vtisnil v spomin. Bil jej lep sončen dan in naša četica, oče, mama in štirje otroci, smo premagali že dobršen del Strmice, ko je bilo treba prečkati globok in strm skalnat plaz, da smo lahko prišli na drugo stran, od koder je vodila pot na vrh Grmade. Prek plazu je vodila komaj vidna stezica, na več mestih od dežja in erozije povsem razdrta. Drug za drugim smo se prebijali preko težavnih mest, držeč se za roke. Ko sem naredila dolg korak čez del stezice, ki ga je osnesla voda, se mi je z noge zmuznil čevelj in se s čedalje večjo hitrostjo skotalil navzdol po plazu. Odrevenela sem od strahu, navzdol se nisem upala niti pogledati. Tedaj je padla komanda - po čevelj bo šel Pavle. Nič se ni obotavljal - kot da je to njegovo vsakdanje opravilo, je kot gams spretno splezal po strmih skalah kakih trideset metrov navzdol, pobral čevelj in se prav tako spretno vrnil k nam. Vsi smo zadrževali dih, dokler ni zopet stal na trdni poti.

To so bili verjetno njegovi prvi raztežaji, pri sedmih letih, po moji krivdi. Kdo ve, morda se je že takrat navdušil za plezanje, čeprav je minilo še dvakrat toliko let, da je začel plezati zares. Vem samo, da je takrat v mojih očeh zelo zrasel, zdel se mi je resnično pogumen, spreten in neustrašen.

Ko ob nedeljah običajno namenim svoj korak proti Grmadi, se zalotim, kako prisluhnem v pričakovanju, da se bo Pavle, tako kot nekoč, v lahkotnem teku nenadoma pojavil izza ovinka in me vprašal: "A greš na Grmado?"   Odlomek iz knjige Pavle Kozjek, napisala Urša Kozjek


 smo odšli proti Pavletovi domačiji,

 kjer so nas Pavletovi najbližji sorodniki prijazno pogostili


Pot je bila na nekaterih mestih kar zahtevna
Pohod smo zaključili pri sv.Uršuli, kjer je bila maša v Pavletov spomin.

Organizacija: PD Blagajana

16. oktober 2012

4.pohod po spominski poti Pavleta Kozjeka

Planinsko društvo Blagajana Polhov Gradec, vabi na 4. pohod po spominski poti Pavleta Kozjeka dne 21. oktobra 2012. Zbor pohodnikov bo ob 9.30 uri pri Osnovni Šoli v Polhovem Gradcu.
Pohod se zaključi na Setnici, kjer bo ob 12 uri v cerkvi sv. Uršule sveta maša v njegov spomin.

Dodatne informacije:
Stane Dvanajščak 041 514 397

14. oktober 2012

Ostrič, Medvižica, Razsušica

Danes smo hodili po grebenu Slavniškega pogorja tik ob meji s Hrvaško in zavzeli kar tri vrhove višje od 1000m : Ostrič 1054m, Medvižica 1081m in Razsušica 1082m. S hojo smo pričeli v Zagradu in po dobri uri hoje že stali na Ostriču. Med potjo nas je pozdravilo kar nekaj krasnih konjev ter kozlički.

 
Na vrhu Ostriča

Iz Osrtiča smo nadaljevali pot proti Medvižici. Sam vrh je marsikoga hudo presenetil, saj si sredi bukovega gozda ne moreš predstavljati vrha iz tako mogočnih skal, da je bilo potrebno kar nekaj plezanja, da smo se lahko povzpeli na vrh.
 


Sestop iz njega je zahteval še veliko več pazljivosti in plezalne spretnosti


Naslednji vrh je bil Razsušica, ki je tudi skalnat, vendar v primerjavi z Medvižico so skale komaj omembe vredne. Tu smo si vzeli nekaj časa za malico.


Na poti v dolino smo se povzpeli še na razgledno točko, od koder se je videl Slavnik, Kojnik, Golič, Kavčič...hribi, ki smo jih že oblezli.


 Kal v Zagradu, kjer so nas čakali avtomobili.

Ker je bil pohod nekoliko krajši smo odšli še v Slivje, kjer stoji mogočna cerkev, zgrajena 1697leta. Notranjost cerkve je bila prenovljena in poslikana v letih 1941-1944. Leta vojne so vplivala na poslikavo in kiparsko delo. Slovenski primorski človek je bil obsojen na uničenje. Prav tega človeka ponazarja Jezus Kristus, ki je obsojen na smrt. Obsodi ga Poncij Pilat in ta ima obraz Benitta Mussolinija. To je prva postaja križevega pota. Pri križanju (na postaji 11,12,13) mu pridno pomaga vojščak v podobi Adolfa Hitlerja.




Fotogalerija

Vodenje: Jerca in Rajko Škrlj


08. oktober 2012

Dalmacija

Od 5. do 8. oktobra smo se nekateri člani PD Blagajana v organizaciji turistične agencije Palma odpravili v Dalmacijo nabirat mandarine. A to je bil le del zanimivega izleta, ko smo lovili še zadnje tople poletne žarke na obalah južnega Jadrana. S trajektom smo se namreč peljali še v Trpanj na polotoku Pelješac, od tam z ladjico pluli na Korčulo, vmes videli morskega psa, naslednji dan z avtobusno vožnjo občudovali razgibano pokrajino do porečja Neretve, kjer smo nabrali rumenkasto zelene mandarine, se spet približali obali, prenočili v lepem hotelu v Gradacu in se od tam zadnji dan po jadranski magistrali mimo Trogirja z majhnimi ozkimi ulicami zvrnili v domače kraje.

 
Takole lepo se je svetlikalo morje, ko smo se bližali Trpanju na Pelješcu in smo že videli naš beli hotel.

Drugi dan je bilo na ladjici, s katero smo pluli na Korčulo, zelo veselo in razposajeno. Pod taktirko nekdanjega pevca dalmatinskega ansambla smo kačo oziroma kolo vili po celi palubi, šli v podpalubje in od tam spet na vrh. Da je bila enakomerno obremenjena, smo poskrbeli tako, da smo splezali tudi na oba podesta ob boku ladje. - Najbolj razgibani tovrstni motivi so zaradi varstva osebnih podatkov ostali seveda v osebnem arhivu.


V mestu Korčula na istoimenskem otoku nas je prijazno sprejela skupina dalmatinskih pevcev, ki nam je zapela njihove narodne in umetne pesmi, nato pa nam je lokalna turistična poznavalka razlagala njihove kulturnozgodovinske znamenitosti. Korčula je predvidoma rojstni kraj Marca Pola, prvega zahodnega raziskovalca Indije in Kitajske.

 
Vrhunec potovanja je bil trejti dan, ko smo obirali mandarine. Hitro smo se jih do sitega njaedli, saj smo združeno ugotavljali, da so precej kisle. A nič za to. Vreče smo napolnili, zdaj pa čakamo, da bodo mandarine poplemenitile svojo notranjost. Prva znamenja so zelo spodbudna. 


 
Gasilske slike seveda nismo pozabili opraviti na teh plantažah pod kamnitim hercegovskim krasom.

 
 
Nato pa spet k obali, prav pod ostenji Biokova smo v Gradacu prenočili, naslednji dan pa se po isti poti, kot smo pred nekaj dnevi potovali na morje, vrnili domov.

Prispevek : Milka Bokal

02. oktober 2012

IZLET NA DOBRČO

V nedeljo, dne 23. 9. 2012, smo »Vesele planinke« obiskale 1634 m visok vrh Dobrčo, ki leži med Begunjami in Tržičem. Dobrčo imenujejo tudi »balkon Gorenjske«, saj zajema pogled na vso Gorenjsko.
Sedaj že stalna lokacija našega zbirališča je postala pri Silvi. V našo družbo  smo sprejele »veselega planinca Janeza«, da ne bi bil »Herman« osamljen v ženskem svetu. Na Dobrčo smo se podali z Bistriške planine, kjer smo pustili avtomobile. Vreme zjutraj ni kazalo nič kaj lepe slike, podile so se megle, jasen in lep razgled smo imeli le v mislih. Po dokaj široki in hudo strmi poti smo nadaljevali do Lešanske planine, ki jo je že zapustila živina, kar je povzročilo občutek, da je planina »izgubila življenje«.
Zelo veseli smo bili srečanja s planincem, ki se je vračal z Dobrče in nas je spodbudil z besedami, da imamo pred seboj samo še eno strmino, nato pa pridemo na skoraj ravno pot. Na vrhu smo se okrepčili in slikali, vendar jasnega razgleda še vedno ni bilo. Iz daljave se je že slišala glasba, ki je prihajala iz koče na Dobrči - tam je bila prireditev ob zaključku planinske sezone, saj je sedaj koča odprta le ob vikendih. Pri koči je bilo zelo veselo, za kar so poskrbeli Veseli Begunjčani in pevka Tanja Žagar. Vzdušje je bilo prešerno, usmililo se nas je tudi sonce in nas pozdravilo v vsej svoji veličini. Pravijo, da je treba zapustiti kraj takrat, ko je najlepše, zato smo to storili tudi mi. Še dolgo od koče nas je spremljala glasba in s tem je bil tudi korak lahkotnejši ter živahnejši.
Na koncu našega izleta pa ne sme manjkati pozno kosilo ali zgodnja večerja - na jedilniku so bile ribe. Da smo se imeli lepo nam kažejo slike, ki ne lažejo.








Vesele planinke

IZLET PO PRESTOLNICI

Vesele planinke smo dne 4. 9. 2012 obiskale prestolnico naše male dežele, Ljubljano. To je bil prav poseben dan, saj je Herman, vodja naše sekcije »VESELE PLANINKE«, praznoval okrogli jubilej.
Za ta posebni dogodek smo se odločile, da ga povabimo v Ljubljano. Zborno mesto je bilo gostišče Livada, kjer smo popili jutranjo kavo ter se nato odpravili na ladjo, ki nas je odpeljala po Ljubljanici. Ljubljano smo si ogledali z vodne poti, med katero smo, dogodku na čast, nazdravili s šampanjcem.  Potovanje z ladjo smo zaključili na Livadi, s tem pa našega ogleda Ljubljane še ni bilo konec.



 
Odpeljali smo se v center mesta, kjer smo se z vzpenjačo popeljali na najvišjo točko naše male prestolnice, na Ljubljanski grad, iz katerega smo si Ljubljano ogledali še iz ptičje perspektive. Seveda brez obiska ljubljanske tržnice ni šlo.




Izlet smo zaključili s kosilom na Livadi in z ledeno kavo pri Silvi.

Vesele planinke