Izlet na Dobrač (2166 metrov), 22. junija 2013

Zgodnje poletje pretekle dni ni skoparilo z vročino, zato je izlet na Dobrač prijetno osvežil poletno pripeko.  To je eden od izletov PD Blagajana Polhov Gradec čez mejo,  a ne v čisto tuje kraje, saj smo večkrat omenili, da so bili ti kraji nekdaj »naši«. Ko smo izstopili iz avtobusa na višini okrog 1700 metrov, smo se seveda najprej ozrli proti domu. Julijske Alpe so bile kot na dlani: od desne proti levi so se vrstili Mangart, Jalovec, Triglav v ozadju, Škrlatica, Široka peč in druge okrog njih.

Steza nad Ziljsko dolino, imenovana »lovska«, vodi po senci. Sem pa tja je bilo treba preskočiti skale, nekajkrat pa smo previdno pogledali v prepadno globino. Ruševje se je počasi redčilo in na desni so se začele razprostirati planinske trate. Najprej so jih pokrivali veliki prti mračnic, po domače knofkov, nato pa preproge neke vrste zlatic. Pod vrhom pa so na nas iz travnatih planjav bistro gledali modrooki encijani in bele blazinice alpske velese.

 

 

Naravno sliko vrha moti velikanski stolp, visok 164 metrov. A kaj hočemo, brez tehnike v današnjem svetu ne gre. Razgledovali smo se okoli, gledali v Ziljsko in na drugi strani v Dravsko dolino, opazovali priljubljeno smučišče Mokrine in seveda bili dobre volje, da smo brez napora prišli na vrh.

 

Na vrhu sta dve Marijini cerkvi. Vhod v avstrijsko preprečuje mreža, slovenska pa tiči nekoliko skrita pod velikih križem in je dostopna v celoti. Kdor želi, lahko prižge svečo ali pa potegne za zvonček želja.

 

Posedeli smo pri koči, poklepetali, nato pa se po makadamski cesti spuščali na izhodišče. Spomin na snežno zimo je bil še živ, snežne kotanje so še polne snega in so nas zvabile in osvežile.

 

 

Dobrač je znamenit tudi po rudninah in ostankih morskih praživali. Table v več jezikih so opozarjale na to, med njimi tudi v slovenščini.

Ob poti je tudi znamenita ploščad, od koder je pogled na podor, ki je leta 1348 zgrmel z gore in pod seboj pokopal več vasi. Zajezil je tudi Ziljo. Ploščad je iz mrežastega železa, visi nad globino in pogled skozi mrežo je kar zastrašujoč, saj seže globoko v prepad. Koliko let, ne let, stoletij je treba, da se rana v naravi pozdravi. Ta se še sedaj ni.

 

Izlet je vodila Anica Kavčič ob pomoči moža Toneta. Na koncu smo bili vsi pohvaljeni, organizatorji, pohodniki, voznik, lepo vreme in sploh celotna druščina iz več vetrov v okolici Ljubljane in še dlje.

Milka Bokal

Fotogalerija