AJDNA IN VALVAZORJEV DOM

V nedeljo, 27. oktobra 2013 se je obetal lep sončni dan. Vesele planinke smo se zato hitro uskladile in odločile – smer Gorenjska, dolina Završnica.
Že na zbornem mestu »cestninska postaja Torovo« smo bili enotni, da je za lepo vreme predvsem zaslužen Janez,ki je pripeljal kar tri Marije.
Prvi cilj je bila 1064 m visoka Ajdna, kar atraktivna vzpetina na južnem pobočju Stola, na kateri je bila postavljena prva krščanska cerkev na Slovenskem.
Vso pot so nas spodbujali napisi na kamnih (ŽEJNI, TRPITE, POČIVAJ, LE POTRPITE, KMALU BO).

 

Razgled z vrha je čudovit – dolina Save od Jesenic do skoraj Ljubljane, Blejska kotlina,Jelovica, Pokljuka, Julijci (videle smo odsev koče na Kredarici), celo Rožco in Golico v Karavankah. Tako obilnemu doživljajo lepot Slovenske pokrajine je sledila malica z dobrotami iznahrbtnikov.

 

Po spustu iz Ajdne, smo se odpravile našemu drugemu cilju - Valvazorjevemu domu pod Stolom. Tu nas je čakalo prijetno presenečenje. Brez plačila smo dobile kostanj in mošt ter prisluhnili živi glasbi. O mitu o gorenjski škrtosti ni bilo ne duha ne sluha.
Po malo daljšem počitku smo se odpravile nazaj v dolino. Pri povratku smo še bolj doživljali prelepe barve jeseni. Izlet smo formalno zaključile v Ribniškem domu ob Tržaški Bistrici.

Vesele planinke

Utrinki iz 5. pohoda po spominski poti Pavleta Kozjeka

Beli golobi na drevesu"ginko", ki je bil pred petimi leti posajen Pavletu v spomin pred osnovno šolo Polhov Gradec

 

 

Mladi planinci so redni udeleženci Pavletovega pohoda

  

 

Vedno lep sprejem pohodnikov pri Pavletovih

 

 

Pavletov stric je povedal nekaj lepih

Barbara je prebrala odlomek iz Pavletovega življenja, ki je napisal njegov stric

 

Stane je vsakemu pohodniku v stisnil roko v zahvalo za udeležbo na pohodu

5. pohod po spominski poti Pavleta Kozjeka

Planinsko društvo Blagajana 

Polhov Gradec

Vabi na 5. pohod po spominski poti Pavleta Kozjeka dne 20. oktobra 2013. Zbor pohodnikov bo ob 9.00 uri pri Osnovni Šoli v Polhovem Gradcu.

Pohod se zaključi na Setnici, kjer bo ob 12 uri v cerkvi sv. Uršule sveta maša v njegov spomin.

Dodatne informacije: Stane Dvanajščak 041 514 397

V neznano

Vsako leto v oktobru nas Stane odpelje v neznano. Vedno se sprašujemo isto: kje je to. Na koncu pa pridemo v kraje, ki imajo čisto normalna imena, nikdar ni na tabli za oznako kraja ali vrha pisalo NEZNANO. Ko sem pogledala v Google, ali ta kraj na tem svetu sploh obstaja, sem dobila odgovor: ni zadetkov. Pa sem se vseeno udeležila izleta.
Ko smo bili v avtobusu kompletni, smo zavili na ljubljansko obvoznico - kot vedno. Ali nam to kaj pomeni? Ali zdaj vemo kam bomo šli? Seveda neeee! Letos se mi je posvetilo. Ko Stane pošlje avtobus na obvoznico, se tako zmede, da sploh ne ve, kam bi. Kadar zavijemo iz obvoznice v Šiški, bomo gotovo potovali na Dolenjsko, izvoz na Ježici, bomo šli na Gorenjsko itd. Letos pa je hotel tudi Stane priti stvari do dna. Ta obvoznica ga ne bo več zafrkavala, zato smo na izvozu Bežigrad zavili iz obvoznice in se usmerili do vznožja Ljubljanskega gradu (ceste v centru Stane pozna, saj je inštruktor v avtošoli in se vsak dan vozi po njih), se povzpeli nanj in si z vrha ogledali Ljubljano z okolico. Žal se obvoznica ni videla, tako da ne vem, kako bo prihodnje leto.

Ogled Ljubljanskega gradu je bil zanimiv, saj marsikdo že doooolgo ni bil tam.

 

Tele zapori pa niso po evropskih standardih. Res ne vem, kaj bo rekla Evropa.

Hura! Niso nas zaprli. Zato nadaljujemo po lepi sprehajalni poti čez Šance 

 

 proti Prulam,

 

kjer smo se vkrcali na ladjico in se odpeljali proti Podpeči.

 

  Prekrasne jesenske barve so nas opominjale, da gre leto h koncu.

 V Podpeči smo bili v slabih dveh urah. Časa dovolj za opazovanje narave in življenja ob vodi, seveda pa tudi za napolnjenje želodčkov, za kar so poskrbeli lastniki ladjice.

 Po kavici v Podpeči smo se dobre volje počasi vrnili na našo barčico in odpluli proti Ljubljani.

 

Ko smo se vračali iz mesta proti našemu izhodišču, smo prosili kapitana ladje, naj zapelje na tem mestu desno, da bi se v Polhov gradec odpeljali kar po vodi, a naši prošnji ni ustregel. Vso pot je bil ustrežljiv, tukaj pa se mu je nekaj zataknilo. Nič hudega, pa drugič.

 Preživeli smo lep dan in ugotovili, da ni potrebno oditi daleč od doma, da se imaš lepo in da vidiš in doživiš nekaj novega ali že znanega iz drugega zornega kota.

Vodja izleta: Stane Dvanajščak in Mari

IZLET NA ŠMOHOR IN PRAZNOVANJE ROJSTNEGA DNE NA VRTAČKI

Vesele planinke smo se v soboto dne 14. septembra odpravile na 787 m visok Šmohor, ki se nahaja med Laškim, Libojami in Zabukovico. Zborno mesto je bil zdraviliški park v Laškem.

 

Velikokrat rečemo, da se dan pozna že po jutru in res je bilo tako. Bil je čudovit poznopoletni sončni dan. Za zajtrk je poskrbela Marija s potico »špehovko«. Kmalu smo prišle do table z napisom » Šmohor 2 uri«. Po travnikih, mimo sadovnjakov in približno enak čas še skozi gozd smo skoraj v točno odmerjenem času prišle na vrh Šmohorja. Pri koči smo si postregle malico iz nahrbtnika.

V dolino smo se vračale po isti poti. 

Naš izlet smo nadaljevale s praznovanjem rojstnega dne na Vrtački, ki jo poznamo že iz lanskega leta. Ob dobri jedači, pijači in torti smo se v pozni uri odpravili k počitku.

Drugi dan smo se iz Vrtačke odpravile na Celjski grad, od tu na Celjsko in  Pečovniško kočo ter se po lepo preživetem koncu tedna vrnile domov.

Vesele planinke