07. julij 2014

VESELE PLANINKE – OVČARIJA

V soboto, dne 5. julija smo se  odpravili na našo že skoraj stalno lokacijo Ovčarijo – stan pri Henriku. Zborno mesto je bila planina Blato. Tu smo zapustili avtomobile in se podali do Koče na Planini Jezero.

 

S sabo smo imeli junaka, ki se je okopal v jezero, ostali pa smo imeli malico. Pot smo nadaljevali na planino Dedno polje, kjer so si nekateri privoščili kislo mleko.


Prekrasno planinsko cvetje in zvonci bohinjskih krav so pripomogli, da smo kljub naporom uživali na kar dolgi poti.
Na Ovčariji sta nas pričakali Silva in Ani, ki sta poskrbele za dobrodošlico. Kmalu so bili na vrsti golaž, dobrote iz žara in pecivo, ki smo ga prinesli s seboj. Počitek po vsem navedenem je bil več kot dobrodošel.


Janez je poskrbel, da je bila okolica stanu še lepša (mučil se je s koso).









V nedeljo smo se vračali na Planino Jezero in se tam udeležili  proslave ob 40. letnici društva Integral.

Vesele planinke

06. julij 2014

Veliki vrh nad Jezerskim 1742 m


Na Veliki vrh je bil prav poseben izlet. Poseben zato, ker smo imeli med nami vodnika kandidata, Uroša Malovrha. Le še nekaj praktičnih izkušenj z vodenjem mu manjka, potem pa si bo dokončno pridobil status vodnika. Vodenje na Veliki vrh je bila njegova prva vodstvena tura. Mentor Rajko Škrlj nam ga je na začetku izleta spodbudno predstavil.

 Tako lepo se je Veliki vrh v jasnini kazal pred nami, ko smo parkirali v samotni dolini. Poraščen je skoraj do vrha, le tam zgoraj so se sem in tja belile skale. Nekaj oblakov pa je za popestritev lepe fotografije. 

Višinska razlika med izhodiščem in ciljem je bila okrog 700 metrov, zato smo kar pošteno grizli kolena. Še sreča, da je bila pot senčnata. 

 Proti vrhu so nas začele pozdravljati planinske rože, planinski pelin, sončki in druge. Rododendron s svojo rdečo barvo  je že prava hribovska roža, nekoliko nižje pa so na pomlad spominjale v travi skrite spominčice.

 Tile nageljčki pa tako lepo dišijo, kot pravi gorenjski nageljni. 

Branetov samosprožilec je pripomogel, da smo na sliki na vrhu čisto vsi. Pa seveda še njegov hitri tek čez nekaj kamnov k skupini. Njegov mežikajoči digitalec  nam je pa pripravil prav filmsko  postavljeno kompozicijo posnetka, malokdaj brez vnaprejšnjih napotkov tako lepo v obliki črke V. 

Da je lažje iti navzgor kot navzdol, se je  izkazalo tudi tokrat. Čez nekaj mest se je bilo treba skoraj opreti na meglo. A enako kot smo vsi planinski »mladci« prišli gor, smo vsi z nekoliko akrobatske spretnosti prišli tudi dol. 

Ob umetnem Planšarskem jezeru nas je zabavala celo domača glasba, ker so imeli ta dan na Jezerskem tekmovanje harmonikarjev,  a pete so bile čisto pri miru. Pogledi so bili zasluženo bolj zazrti v tisto, kar je bilo pred nami na mizah. Potem pa le še skok do doma in en planinski spomin je spet spravljen za prihodnje čase. In bomo spet od časa do časa pogledali v koledarček izletov za leto 2014.

Prispevek:Milka Bokal
Organizacija in vodenje pohoda: Rajko in Jerca Škrlj, Uroš Malovrh