17. avgust 2014

VESELE PLANINKE KOPA – DAVŠKI SLAPOVI

V nedeljo, dne 17.8. 2014 smo se odpravile na mejo med Gorenjsko in Primorsko, ki poteka med Novaki in Davčo. Cilj je bila 1360 m visoka skala na pobočju Cimprovke. Tako ime so ji dali domačini zaradi podobnosti z oglarsko kopo. S pešačenjem smo začeli na parkirišču na Raspetu.



Pot je označena s smerokazi, dodatno potrditev, da smo na pravi smeri so nam kazale markacije v obliki »novaške lok smučke«, značilne samo za vas Novaki.


Prazne vreče ne stojijo pokonci zato smo se podprli na pikniku, ki ga prirejajo Labinjci (iz vasi Labinje kot pokosnico oz. zaključek sezone košnje) pod imenom »Fentaš kokoš«."






Bil je imeniten sončen dan. Iz omenjene visoke skale smo videli Triglav, Porezen, Ratitovec, Blegoš, da naštejem samo najbližje od izpostavljenih.



Lep planinski dan smo zaključili še z ogledom Dovških slapov.

Vesele planinke

15. avgust 2014

Potepanje okrog Monte Zermula v Karnijskih Alpah

Planinsko društvo Blagajana vsako leto priredi tudi izlet v sosednje dežele. Letos so si izbrali Karnijske Alpe, ki postajajo čedalje bolj vabljive. Vrh Monte Zermula ni težko dosegljiv v lepem vremenu, kar sta ugotavljala Ani in Tone Kavčič, ko sta ga obiskala julija letos v sončnem vremenu. Za pohod s člani društva sta skrbno izbirala dan, se posvetovala z meteorologi, a že v Kanalski dolini so se vrhovi 10. avgusta, ko smo se namenili tja, skrivali v oblake. Na začetku poti nas je pozdravilo nekaj kapelj, a v dobri veri smo nadaljevali pot. Steza se je vila med skalami, macesni so nas pozdravljali, sleč je rdečil pobočja, pobočja so bila lepa, oblaki nad nami pa prav nič. Čedalje bolj črni so postajali, ovijati nas je začela megla, skale so bile mokre in spolzke, skupina pa velika, kar 22 nas je bilo. Po pravilu, da pametnejši odneha in da je varnost prva, smo se na sedlu, kjer se stika več poti, obrnili in previdno sestopili.

                              

                              

                              

                              

A kar tako se pa le nismo uklonili ne preveč prijaznemu vremenu. Planina na drugi strani strmih gora, med katerimi je Monte Zermula, je bila lepo zelena, prav šolski primer planinskih trat. Tja gor smo jo mahnili in tako okusili Karnijske Alpe z manj napora, a toliko bolj sproščeno. Prav res tudi okusili. Ker nas je kmalu presenetilo lepo borovničevje, polno drobnih jagod. Tudi brusnice so bile med njimi, a na njihovih grmičkih ni bilo plodu. Nekoliko višje smo drobne bunkice videli na rododendronu; rdeče so res bile, kot so njegovi cvetovi, a poznavalci so povedali, da je to bolezen. Škoda! Steza se je vila po planinskih pašnikih, postajala je še bolj položna, razpoloženje je bilo na višku. Na strmih stenah pred nami, kamor smo se pogosto ozirali, pa se je odvijal vremenski film. Od oblakov, polnih obetajočih nalivov, do dvigajočih in spuščajočih meglic, ki so hitro prekrile od časa do časa odkrite kose jasnine. Atilovo jamo, kamor so vabile oznake, smo občudovali bolj od zunaj kot od znotraj. Ko smo prišli že na mejo z Avstrijo, smo se obrnili in kmalu spet precej pomnožili število obiskovalcev ob koči. To je bil pravi planinski sprehod, za pomiritev nemirnih planinskih duš pa se je ob povratku pokazala še Monte Zermula v vsej jasnini s prepoznavnim križem in Marijinim kipcem na vrhu. Kljub temu, da nismo stali na njenem vrhu, je bilo lepo.



Prispevek: Milka Bokal

Organizacija in vodenje pohoda: Ani in Tone Kavčič