25. oktober 2014

Utrinki iz 6. pohoda po spominski poti Pavleta Kozjeka

Zbor pohodnikov pred šolo pri drevesu, posajenemu v Pavletov spomin





Na Pavletovi domačiji















14. oktober 2014

Vabilo na 6. pohod po spominski poti Pavleta Kozjeka

Planinsko društvo Blagajana Polhov Gradec vabi na 6. pohod po spominski poti Pavleta Kozjeka dne 19. oktobra 2014. Zbor pohodnikov bo ob 9.30 uri pri Osnovni Šoli v Polhovem Gradcu. Pohod se zaključi pri cerkvi sv. Uršule na Setnici.

Dodatne informacije:
Stane Dvanajščak 041 514 397

12. oktober 2014

Izlet v neznano 2014 – v samotno dolino pod Kaninom – Rezijo

Izlet v neznano letos (12. oktobra 2014) je bil menda želja več naših članov. A najbrž nihče ni v soboto, dan pred izletom pomislil, da jo bomo ubrali spet čez mejo. Pri ugibanju kam gremo, nam je pomagal namig Staneta Dvanajščaka, ki je z Marico izbral smer. Vprašal je, kaj je tisto, kar imajo otroci radi in se začne z zverinice. Kar hitro smo bili zmenjeni in avtobus se je usmeril proti Gorenjski, peljal mimo Kranjske Gore, Višarij in kmalu za njimi zavil levo v dolino s kraji Ravenca, Tam na Bili, Osojane, Njiva, Solbica; zadnja vasica pod gorami, ki jo omejujejo na koncu, pa so Korita. Tam ni več stalnih prebivalcev, nam je povedala vodička iz Rozijanskega duma, ki je zavzeto opisovala kraje svojih dedov.


Takoj ob prihodu smo se zazrli v spomenik brusačev. To so bili popotniki, ki so na kolesu vozili vse pripomočke za svojo obrt, hodili od hiše do hiše in brusili škarje, nože, popravljali dežnike. Današnji Rezijani, med katerimi so njihovi potomci, so jih ovekovečili s spomenikom ob vstopu v rezijansko vas Solbica. Zaslužijo si javni spomin, saj njihov kruh ni bil lahek; prekolesarili so globoko v sosednje dežele, tudi daleč na Balkan.


Ta lipa pot (Ta lepa pot) se imenuje gozdna, z iglicami borovcev postlana  krožna pot okoli Solbice, ki smo jo z veseljem obšli ob živem pripovedovanju domačinke. Takoj za vasjo se v odmaknjeni grapi skriva slap, ob njem pa izrazit, od dežja, sonca, vetra objeden kamnit stolpič. Kdo ve koliko časa bo še kljuboval vremenskim dogodivščinam?


Po nezahtevni sprehajalni poti smo prišli do hiše, za katero je vodička rekla, da njeni prebivalci živijo v Milanu, Avstraliji in najbrž še kje. Taka je bila usoda številnih Rezijanov. Skopa zemlja jim ni dajala dovolj kruha, zato so se veliko izseljevali. Tudi danes prebivalstvo ni v porastu; največ jih je bilo v Reziji leta 1911, nekaj čez štiri tisoč, danes pa jih je okrog 1200.


Rezijanske hiše so po potresu obnovili, a le v Solbici je v delu vasi arhitektura ostala enaka kot pred veliko naravno nesrečo, ki je dvakrat potresla dolino, maja in septembra 1976. Gospodar te nove hiše je po stari navadi izbral kamen, pročelje pa si je okrasil s kovinskimi nastavki.


Kapelica, kjer so si Rezijani, ko so odhajali v svet, še zadnjič podali roko in kjer jih je družina, ponavadi mati z otroki vesela pričakala, ko so se vrnili domov. Stoji na kraju, imenovanem Log.


Solbica danes daje vtis urejene žive vasi z rožami na oknih in prenovljenimi pročelji. Ob vstopu v vas je napis »dobrodošli« v italijanščini, nemščini in slovenščini. Hiše so na delu vasi stisnjene v breg, zato je njihova postava ozka in visoka, med njimi so majhne uličice, vse daje skoraj podobo prikupnega podeželskega mesteca.


Kar na treh hišah v Solbici so na pročelju prikazani prizori iz njihove težke preteklosti. Na eni je prikazan krošnjar, ki v visoki krošnji prenaša razne drobne predmete in jih prodaja. Na drugi je prizor spravljanja drv v dolino. Počakali so, da je deževje napolnilo strme drče in metrovke zmetali v vodo, ki jih je odnašala v dolino. Tam so jih pobirali na suho.
Ta slika pa kaže Rezijanko, kako nosi seno za svoje živali visoko oprtano na hrbtu. Živali – koze jim niso pomenile samo vir živeža, bile so tudi njihove čustvene spremljevalke, kar prisrčno kaže slika.


Prvi brusači so svojo težko opremo nosili kar na hrbtu, potem so sčasoma prešli na kolesa. V lončku zgoraj je bila voda, ki je počasi curljala na brusilni kamen. Oprtovnice so  skrite na drugi strani.


Rezija je v Sloveniji postala popularna tudi po njihovih zverinicah. Knjiga Milka Matičetova Zverinice iz Rezije (1973) je na svoj način dobila domovanje tudi nad vasjo  Solbiške vasi, kot imenujejo Solbico v svojem narečju, ki je prastara oblika slovenščine. Na tem prostoru pred božičem postavijo žive jaslice, volk in lisica pa živo gledata na obiskovalce tudi v drugih letnih časih. A nista nevarna. Prav prijazna sta in taki so bili tudi naši vtisi ob obisku te samotne doline na drugi strani Kanina.
Če še kdo želi v lepe kraje naj piše na: rozajanskidum@libero.it

Milka Bokal

Organizacija in vodenje: Stane Dvanajščak

05. oktober 2014

Na Svačico – zadaj za Stolom

Avstrijske gore na drugi strani Karavank so že večkrat privabile pohodnike našega društva. 5. oktobra 2014  smo spet bili tam. Tone in Anica Kavčič sta tokrat izbrala Svačico (1953 m), dokaj neznano goro, ki se dviga v Karavankah med Stolom in Vrtačo na avstrijski strani.
Vzpon smo začeli na parkirišču Trate, pri čemer smo imeli v svoji družbi malo četico otrok kandidata za planinskega vodnika Uroša Malovrha. Prav nič jim pot do Celovške koče ni bila naporna. Skakali so kot mladi gamsi. 


Svačica se je prav gorsko postavila pred nas, ko smo parkirali v dolini Trate (Johannsenruhe 1152m).  Vreme je bilo bolj kot ne poletno toplo, jesen je za zdaj le nekoliko dahnila na macesne. Čisto oranžni bodo šele čez tedne.

 

Nekaj planinsko veselega modruje ta peterica. Pogledi, uprti drug k drugemu to kažejo, samo besed se ne sliši.

 

Za zeleno planino na meji se je pot začela prav skalnato vzpenjati in tik pod križem, ki stoji na vrhu, je bilo nekaj metrov na grebenu prav prepadno skalnatih. Seveda smo previdno prešli vznemirljivo mesto in se stisnili na vrhu.

 

Gasilska slika z vrha. Zmagali smo! Ne vem, če smo že bili kdaj na vrhu, na katerem je tako malo prostora.  V skrinjici sta bila pa žig in celo uporabna blazinica. Vredno se je bilo potruditi. Žig je sicer dajal odtis Bilščica, kar pa je po podatkih s spleta sedlo in planina spodaj. Tako pišejo: Belščica. 

 

Steza je polna grušča, ki je od časa do časa koga zapeljal, a ne toliko, da bi mu odvzel ravnotežje. Kljub temu da smo gledali pod noge, smo pa ob poti navzgor le zagledali gamsa, ki se je samotno sprehajal ob meji melišča pod nami.

 

Še zadnje  letošnje cvetje, tole je menda pogačica, potem bo pritisnil hlad in vetrovi bodo brili po teh planjavah, rože pa bodo sklonile glave in se skrile v svoje korenine.

 

Gasilska slika pohodnikov na Svačico pred Celovško kočo. Še posebej dobrodošli  in pozdravljeni otroci, najmlajša Petra, Nika, Rok in najstarejši Blaž Malovrh in seveda njihova mamica in ati Uroš, bodoči planinski vodnik.

 

Kako je že ime tem vijoličastim zvezdicam? To bomo izvedeli na naslednjem lepem izletu.

Prispevek: Milka Bokal

Organizacija in vodenje: Tone in Ani Kavčič, Uroš Malovrh






02. oktober 2014

Kriška gora in Tolsti vrh

JUHEJ! Začetek letošnje jeseni je bil lepši kot so bili poletni dnevi, zato nam je uspel pohod na Tolsti vrh in Kriško goro.
V megli smo zakorakali v strm klanec, ki ga ni in ni bilo konec, zato smo
 počivali in klepetali ter
 si ogledovali še cvetoče cvetlice.
Razgleda na vrhu Tolstega vrha sicer ni bilo, a zadovoljstvo ob premaganem vzponu in osvojitvi vrha iz Kamniško Savinjskih Alp, ki ga obkrožajo znameniti vršaci, je bilo veliko. Malica nam je teknila in tudi brez "ta kratkega" na taki višini pač ne gre.
Pred spustom nas je malo zamikal Storžič, vendar po temeljitem premisleku smo se raje odločili, da nadaljujemo proti Kriški gori. :)
Na srečo vzpona ni bilo več, je bil pa spust po mokrih skalah in blatni poti precej neprijeten. Tudi kakšen padec je bil, a na srečo brez poškodb.
 Na Kriško smo prispeli že skoraj v sončku,
 zapustili pa smo jo v soncu in prekrasnem razgledu proti dolini.
 Na poti navzdol nas je spremljal jesensko obarvan gozd ter
planinski in prijateljski dotiki, smeh, tople in vzpodbudne besede za premagovanje ovir in težav, ki nas spremljajo na poti skozi življenje.

 Pohod smo zaključili zadovoljni in z enotno mislijo in željo:

V hribih in gorah se doživi veliko lepega. To se ne sme končat!

Hvala vsem udeležencem za vzpodbudo in udeležbo na tem pohodu. Z našo željo naj planinci zakorakajo novim vrhovom naproti, meni pa je ta želja dala nov zagon in novo energijo!
Vidimo se na Nanosu.

SREČNO! Barbara