Kojca 1303m

Zadnjo nedeljo v oktobru smo izvedli še zadnji letošnji družinski planinski izlet. Tokrat smo si zadali osvojiti vrh Kojce, ki je 1303 m nad morjem. To je izrazit, delno poraščen vrh nad Cerknim. 

Zbudili smo se v nič kaj prijazno nedeljsko megleno jutro.  A glede na vremensko napoved, smo bili polni optimizma. In ne zaman, kajti že na poti do izhodišča se nam je dvakrat megla umaknila soncu. Uradno zbirališče smo imeli pred osnovno šolo Cerkno. Že nekaj minut pred dogovorjeno uro smo bili vsi prijavljeni zbrani, zato smo se po jutranji kavici odpeljali do izhodišča, ki je  oddaljeno slabih 10km. Po kratki predstavitvi poteka ture, smo odrinili proti vrhu. Na začetku nas je pričakala zelo blatna gozdna pot, a se je kmalu blato posušilo in smo nadaljevali po lepi vzpenjajoči gozdni poti. A tudi te lepe poti je bilo hitro konec in markacije so nas usmerile na planinsko stezo. Ta steza nas je pripeljala do počivališča Lipje, kje imajo tudi gorski tekači (ki tečejo gorski tek Kojca) okrepčilo. Tudi nam se je prilegel požirek pijače.




Nekaj metrov naprej je na drevesnem deblu lep opis legende, kako je nastal Hudičev breg. Še posebej otroci so pazljivo poslušali zgodbico o Žleht babi in Hudiču, ki je hotel njeno dušo.
Od te ravnice dalje se steza začne zelo strmo vzpenjati proti vrhu. 



S kratkimi počitki smo hitro dosegli vzhodni greben, po katerem smo nadaljevali proti vrhu.Minilo je še četrt ure in že smo ga dosegli. In tu nas je pričakalo presenečenje s prečudovitim razgledom na vse strani naše dežele. Videl se je tako Snežnik kot Polhograjsko hribovje, tolminske gore, najbližje pa sta bila Porezen in južne bohinjske gore s Črno prstjo, Rodico in vrhom Koble v ospredju.







Navzlic čudovitemu jesenskemu vremenu z rahlim vetričem smo si vzeli kar malo daljši čas za polnjenje življenjskih baterij. A ker je tudi lepega enkrat konec, smo se tudi mi po  debeli uri odpravili nazaj proti izhodišču.



Polni lepih doživetij smo se vračali po isti stezi proti avtomobilom, kamor smo vsi celi in zdravi prispeli po dobri uri hoje. Za popestritev spusta smo v najstrmejšem delu steze izvedli tudi postavitev vrvne ograje. Še posebej otroci so jo z veseljem uporabili. V kolikor pa bi bilo vreme mokro in spolzko, bi taka ograja bila že skoraj nujna.



Preden smo se odpravili proti domu je sledila še kratka analiza, kjer so vsi udeleženci izrazili zadovoljstvo nad izletom in vremenom. Z mislimi na prihodnje druženje smo se vsi polni lepih vtisov odpravili proti domu.


Organizacija, vodnje in zapis: Uroš Malovrh