26. maj 2016

Petačev graben-Smolnik-Prosenov grič

Skoraj vsak teden se odpravimo na pohod in občudujemo kraje po Sloveniji in sosednjih državah. Žal pa vse premalo pohodov opravimo po naši bližnji okolici.
Danes  nas je pot vodila po naših krajih. Na začetku Petačevega grabna smo se zapodili v hrib in bili presenečeni nad lepo urejenim začetkom poti. Izvedeli smo, da so lesene stopnice postavili domačini iz Smolnika.


Pot do Smolnika je zelo strma, a lepo speljana .


Tik pred Smolnikom nas je pričakala Marija Končan, ki je bila od tu naprej naša vodnica. Po kratkem počitku in "prvi pomoči" pri Mariji doma smo pot nadaljevali po gozdnih poteh proti Prosenovem griču





Vso pot nas je spremljala neokrnjena narava. Manjši zaselki s stanovanjskimi in počitniškimi hišicami so v večini urejeni kot mali arboretumi, njihovi prebivalci pa prijazni.

Pri Simoni smo si ogledali pravi mali živalski vrt. V lepo urejenih ogradah sta se razkazovala dva "gospoda" alpake, race več vrst... v poslopju so se greli zajčki, morski prašički...


in "gospod" pujs vrste managalica, ki je edina vrsta dolgodlakih prešičev. Bil je tako lepo skravžljan, kot da bi ravnokar prišel od frizerja.



Preživeli smo lep dan, ki je bil kot naravoslovna ekskurzija, polna druženja z domačimi....in, Marija, hvala za vse!!!









22. maj 2016

Srečanje MDO Notranjske v Gorenjih Otavah

Tokratno srečanje so pripravili člani planinskega društva Sv.Vid.
Za ogrevanje so pripravili dva pohoda. Večina se je udeležila daljše variante in sicer iz Gorenjih Otav mimo 15 meterskega slapu Žlofotec, mimo Dolenjih Otav in Stražišča na vrh Špičasto Stražišče 955m. Z vrha je lep razgled proti Snežniku, Slivnici, Javorniku in Nanosu. Po daljšem počitku smo se vrnili v Gorenje Otave. Za tiste, ki smo bili tukaj prvič, je bil to pohod po prekrasnem predelu Notranjske, ki jo žal premalo poznamo. Še se bomo vrnili.
Organizatorji so poskrbeli za lepa presenečenja, saj so nas že med potjo pocrkljali s slaščicami (izredno dobrimi in vse so pripravile domačinke) in šnopčki. Tudi program in pogostitev po uradnem delu je bila odlična, zato res hvala vsem domačinom, ki so se izredno potrudili z organizacijo dogodka.


 




Organizacija za PD Blagajana: Stane Dvanajščak

18. maj 2016

Stolp ljubezni Žusem 669m

Dež v nedeljo nam je preprečil pohod, pa smo to nadoknadili danes.
Mimo Celja, Šentjurja, Slivniškega jezera smo se pripeljali do turistične kmetije Žurej, kjer smo zapustili avtomobile.
Po lepo urejeni poti smo se skozi gozd začeli vzpenjati proti cilju.


Bolj ko smo se bližali vrhu, bolj se je pot vzpenjala. Kmalu smo prišli do jeklenic. Tu je prevzela pobudo ženska alpinistična odprava PD Blagajana (ha,ha,ha)


Za žensko,  so prišli do jeklenic še moški udeleženci odprave in z manjšimi težavami (brenčanje muh okoli ušes) prisopihali do vrha.


Huraaaa. Do stolpa ljubezni je obema odpravama pomagala ljubezen do hribov.


Ostalo nam je še 25.90m vzpona, ki smo ga kot mešana ekipa opravili skupaj.
Stolp ljubezni stoji na severovzhodnem delu Velikega Špička 669m, najvišje točke Žusma, ki predstavlja severni rob Kozjanskega.


Iz vrha stolpa je prekrasen razgled. Vidi se na Hrvaško, Madžarsko, Avstrijo in tudi Triglav. Predvsem pa so čarobni zaselki v bližnji okolici.


 V dolino smo odšli po panoramski poti, čez travnike, mimo vasi Hrastje...




Še pogled na vas Žusem....

Organizacija in vodenje pohoda: Ana in Tone Kavčič



08. maj 2016

Pot treh slapov - Bohor

Bohor je pogorje, ki predstavlja južno mejo pokrajine Kozjansko. Poteka v smeri zahod-vzhod, v tem vrstnem redu pa ga sestavljajo vrhovi Hom (614 mnm), najvišji vrh - Veliki Javornik (1024 mnm), Oslica (860 mnm), Vetrnik (708 mnm), Bredič (694 mnm) in Kozjak(625 mnm).
Za cilj si tokrat nismo izbrali nobenega od teh vrhov. Naš cilj je bil ogled slapov na poti do planinske koče na Bohorju. 
Pot smo pričeli v dolini Stranskega potoka pri Požunu. Ker je dan prej na tem področju močno deževalo, smo imeli kar precej zabave s preskakovanjem - prečkanjem potoka. Po dvajsetih minutah poskakovanja levo-desno po divjini med skalami, slapiči, skalnimi skoki smo prišli do prvega slapa imenovanega Bojanca.




slap Bojanca
Od slapa smo se ob jeklenici in lesenih stopnjah po izpostavljenem terenu hitro povzpeli do travnika nad slapom. 



Od tu pa malo navzdol, in mimo ostankov starega mlina zopet gor in že smo pri slapu Pekel.



Od slapu Pekel smo se spustili nazaj do ostankov mlina in po kolovozu mimo Ajdne peči prišli v vas Puste Ložice.




Po kratkem počitku in malici na koncu vasi zopet navzdol do Dovškega potoka, nato pa ob potoku navzgor do slapu Ubijavnik.



Ko smo zlezli iz soteske Dovškega potoka in prišli do kolovza, smo se odločili, da si na poti do koče ogledamo še partizansko bolnišnico V Travnem Lazu. To nam je sicer pot podaljšalo za 40 min, ampak, čas ni naš gospodar. 


Notranjost bolnišnice
 Iz bolnišnice nas je čakal samo še vzpon mimo Petrove skale do koče.

Pri Petrovi skali
Po okrepčilni malici in počitku pa zopet v hosto. Če smo tukaj, moramo videti čim več. Po zelo strmi poti smo se spustili do naravnega okna.


Medtem, ko smo se mi spuščali proti oknu, nam je Mimi organizirala prevoz naših šoferjev do avtomobilov, tako da smo se v dolino odpeljali z avtomobili. Ker pa nič ne smemo zamuditi, smo se ob cesti navzdol ustavili še pri četrtem slapu Bojavniku. Žal je bila pot precej zametana z nanešenim vejevjem, tako da se je do vznožja prebil samo Rafko, mi pa si bomo slap ogledali na sliki.


Vsem pohodnikom hvala za vztrajnost in in pohod brez negodovanja, kajti tako divjih poti ne prehodimo veliko.

Vodenje in organizacija pohoda: Jerca in Rajko Škrlj