27. julij 2016

Vesele planinke veselo po Pohorju od 22. do 24. 7.

V petek nas je Lovro v zgodnjih jutranjih urah s kombijem pripeljal do Mariborske koče na Mariborskem Pohorju.


Od tu se nas je 6 odpravilo do Ruške koče na Arehu, koče pri Bogotu (Šumik), koče na Klopnem vrhu, do koče na Pesku. Foto material prvega dne je skupaj z aparatom ostal nekje med Klopnim vrhom in Kočo na Pesku, zato samo nekaj podatkov o hoji od Mariborske koče do koče na Pesku povzetih po knjigi Slovenska planinska pot.

Čas hoje: 6 ur in 30 min ut
Razdalja: 23,6 km
Višinska razlika: 870 m
Dolžina vzpona: 15 km
Dolžina spustov: 8,6 km

Na Koči na Pesku nas je prijetni presenetila Silva z že postlanimi posteljami v dveh sobah. 


Drugi dan smo neuporabno prtljago iz nahrbtnikov oddali v Silvin avto, naredili skupinski posnetek pri Koči na Pesku 


in se veselo odpravili proti Lovrenškim jezerom.




Od tu smo nadaljevali proti Ribniški koči. Med potjo je prišel prav vsak hlod


in štor

 za počitek v krasnem gozdu.

Tudi hodili smo po zelo lepem gozdu, skoraj parku poraslim z zanimivo travo imenovano volk. 





Na Jezerskem vrhu stoji visok obelisk padlim med vojno in tudi spominska tabla.




No, pa smo že pri Ribniški koči. Od tu nas je pot vodila preko Črnega vrha, ki je najvišji vrh naše poti z višino 1542 m.

Na vrhu je tudi lep spomenik.


Od tu nas pot vodi po travnatih pobočjih 


do Grmovškega doma pod Veliko Kopo.


Naslednji dan zjutraj je sledil obvezni »ženski čvek« , 


kako je minila noč in poročilo, kako je na Partizanskem domu, ki ga je Mimi obiskala zjutraj, ko smo mi še spali. 




Ivana to ni preveč zanimalo, zato si je privoščil počitek po kratki noči.


Pot čez Pohorje smo zaključili še z eno "gasilsko".


in se odpravili proti domu.

Še podatki od drugega dne:
Čas hoje: 5 ur 50 min
Razdalja: 15,8 km
Višinska razlika: 724 m
Dolžina vzponov: 7,8 km
Dolžina spustov: 8 km

Pot čez Pohorje je bila dolga, ampak bilo je lepo in vredno, da smo se odločili za ta pohod.
Hvala vsem puncam za vzpodbudo, udeležbo, dobro voljo in pomoč. 


Herman Rednak 

17. julij 2016

Na Krniške skale v Karnijskih Alpah



Karnijske Alpe niso ravno blizu, zato je skupinski izlet toliko bolj privlačen. Sredi Julija smo se povzpeli na Krniške skale (Gartnerkofel, 2195 metrov), dvigujejo pa se blizu smučišča Mokrine. Dolga pot po Ziljski dolini in od Šmohorja južno proti italijanski meji do izhodišča nas ni toliko utrudila, da se ne bi s strumnimi koraki začeli dvigovati proti sedlu, od koder se je že videl naš cilj.



Ozirali smo se na drugo stran, kjer so žičniške naprave spominjale na zasnežene bele planjave, kamor tudi Slovenci hodijo smučat. Zrak je bil čist in pogled je segel daleč v italijanske in avstrijske gore. Nekaj oblakov je bilo le za poletno dekoracijo, da nebo ni bilo preveč enolično.




Gosti žvižgi so šinili skozi ozračje in v njih smo prepoznali svizce, kjer je mati, sedeč na skali, opozarjala mladiče na človeka. A nevarnosti, da bi jim kdo kaj »hotel«, kot se reče, ni bilo, saj je bila družinica v varni oddaljenosti. Sicer pa svizci živijo v združbah, svoja domovanja pa izkopljejo v zemljo.



Na desni se nam je odpiral zanimiv prizor. Po tako rekoč popolnoma pokončnih stenah je plezalo nekaj alpinistično razpoloženih hribovcev. Ko so dosegli špičasti vrh, so se po žičnatem mostičku napotili čez prepadno praznino na drugo stran, kjer je bil mostiček vpet. Tam se je adrenalinsko občutje končalo. Možnost za tak prepadni užitek se je tovrstnim pogumnežem ponujala še enkrat, tik pod vrhom skalovja.



Bregovi so bili poletno razcveteni. Vijoličasti prti materine dušice in rumenega planinskega maka so pritegovali naše poglede. Deževje preteklih dni je splaknilo poletno soparo, le pahljačaste meglice so se spreletavale po umitem nebu.




Pa še ena gasilska z vrha. Kar obsežno smo zavzeli vrh, kjer je bilo tudi precej drugih planincev. Na križu pa je poleg letnic prve in druge svetovne vojne tudi datum nesrečnega koroškega plebiscita (10. oktobra 1920). Le zakaj neki?

Organizacija in vodenje pohoda: Ani in Tone Kavčič
Prispevek: Milka Bokal

09. julij 2016

Črna prst

Po nekaj odpadlih pohodih zaradi dežja v zadnjem mesecu smo se v petek,8.7.2016 odpravili na Črno prst. Vsi udeleženci pohoda smo že bili na tej gori, a vedno iz bohinjske strani. Tokrat pa smo izbrali izhodišče v Baški Grapi.
Za izhodišče pohoda smo izbrali pot iz Bače pri Podbrdu. Nekaj časa smo hodili po traktorski poti mimo kmetije Kocenpohar do Povdna, kjer se je začelo zares. Pot je šla od tu naprej samo še navzgor in niti za kakšno minutko strmina ni popustila. Prvi krajši počitek smo si privoščili na Sedlu, kjer se stikajo poti iz Kala, od Trtnika in iz Podbrda.


Pot je lepo speljana, ves čas se enakomerno dviga, gozd pa man je delal senco, da nam ni bilo prevroče. Nad gozdno mejo pa smo vstopili v pravi botanični vrt. 






Kar dolga je bila pot do te smerne table, na kateri je pisalo "koča 15 min", dala pa nam je veliko moči, saj smo kar pospešili proti koči. 


Zaradi vetra in megle na vrhu, smo se na vrh nad kočo povzpeli samo štirje, ostali pa so odšli v kočo. 


Že na poti navzgor nas je pozdravil pri Kocenpoharju gospod "bambi", na poti navzdol pa se nam je pokazala vsa družina.
Preživeli smo sicer naporen, a prelep dan in....kmalu se spet vidimo.