17. julij 2016

Na Krniške skale v Karnijskih Alpah



Karnijske Alpe niso ravno blizu, zato je skupinski izlet toliko bolj privlačen. Sredi Julija smo se povzpeli na Krniške skale (Gartnerkofel, 2195 metrov), dvigujejo pa se blizu smučišča Mokrine. Dolga pot po Ziljski dolini in od Šmohorja južno proti italijanski meji do izhodišča nas ni toliko utrudila, da se ne bi s strumnimi koraki začeli dvigovati proti sedlu, od koder se je že videl naš cilj.



Ozirali smo se na drugo stran, kjer so žičniške naprave spominjale na zasnežene bele planjave, kamor tudi Slovenci hodijo smučat. Zrak je bil čist in pogled je segel daleč v italijanske in avstrijske gore. Nekaj oblakov je bilo le za poletno dekoracijo, da nebo ni bilo preveč enolično.




Gosti žvižgi so šinili skozi ozračje in v njih smo prepoznali svizce, kjer je mati, sedeč na skali, opozarjala mladiče na človeka. A nevarnosti, da bi jim kdo kaj »hotel«, kot se reče, ni bilo, saj je bila družinica v varni oddaljenosti. Sicer pa svizci živijo v združbah, svoja domovanja pa izkopljejo v zemljo.



Na desni se nam je odpiral zanimiv prizor. Po tako rekoč popolnoma pokončnih stenah je plezalo nekaj alpinistično razpoloženih hribovcev. Ko so dosegli špičasti vrh, so se po žičnatem mostičku napotili čez prepadno praznino na drugo stran, kjer je bil mostiček vpet. Tam se je adrenalinsko občutje končalo. Možnost za tak prepadni užitek se je tovrstnim pogumnežem ponujala še enkrat, tik pod vrhom skalovja.



Bregovi so bili poletno razcveteni. Vijoličasti prti materine dušice in rumenega planinskega maka so pritegovali naše poglede. Deževje preteklih dni je splaknilo poletno soparo, le pahljačaste meglice so se spreletavale po umitem nebu.




Pa še ena gasilska z vrha. Kar obsežno smo zavzeli vrh, kjer je bilo tudi precej drugih planincev. Na križu pa je poleg letnic prve in druge svetovne vojne tudi datum nesrečnega koroškega plebiscita (10. oktobra 1920). Le zakaj neki?

Organizacija in vodenje pohoda: Ani in Tone Kavčič
Prispevek: Milka Bokal