21. december 2017

Klobuk (441) in Toško čelo (590 m)

Klobuk  se nahaja zahodno od Ljubljane, točneje nad Stransko vasjo pri Dobrovi. 

Toško čelo je razloženo naselje, ki leži na vzhodnem robu zakrasele planote Ravnik v SV delu Polhograjskega hribovja. Jedro naselja je ob lokalni cesti Podutik - Topol v bližini gostilne »Pri Bitencu«. Nad naseljem je vzpetina Toško čelo, ki slovi po lepem razgledu, zlasti na Kamniško-Savinjske Alpe, ljubljansko kotlino in Krim. Nekaj metrov pod vrhom stoji lovska koča. Vas so 19. marca 1943 požgali Italijani, po vojni pa je bila obnovljena.
Prek Toškega čela je od novembra 1941 do marca 1942 potekala kurirska zveza med Ljubljano in Gorenjsko. Vzdrževala jo je tričlanska oborožena patrulja, ki je pošto prevzemala na javki pod Toškim čelom in jo prenašala na javko na Medenskem hribu na nemški strani meje. Na mestu takratne javke danes  temu v spomin stoji kip »Kurirčka«.

Mi smo s pohodom na Klobuk pričeli v Stranski vasi pri  izletniški kmetiji  »Pri Jurčku«. Takoj za kmetijo se kolovoz vzpne po travnatem pobočju, ki je bilo tokrat malo zasneženo, malo blatno.



Po polurni hoji smo, malo po gozdu, malo po travnatih pobočjih, prispeli do Lovske koče na Klobuku.


Od tam nas je pot, vseskozi po gozdu, pripeljala do prelaza na cesti med Dobrovo in Šentvidom, ki se imenuje Preval (domačini ga imenujejo »Čez Peske«). Glavno cesto smo prečkali, čez kakih tristo metrov pa smo prispeli do mesta, kjer je bila med drugo svetovno vojno javka, na katero spominja kip »Kurirčka«.


Dva naša kurička imata oblečeni bundi in kapi, originalen kurirček na betonskem podstavku je popolnoma nag, naš tretji kurirček pa je sredi mrzle zime, kakor je tudi sicer njegova navada, napol nag.



Ker nam narava sredi zime ne more ponuditi bujnega cvetja, ki ga občudujemo poleti, nas pa vseeno razveseli z ledenimi rožami na tistih rastlinah, ki jim listje še ni odpadlo.


Pot proti Toškemu čelu se je najprej zložno do zmerno vzpenjala vzporedno s cesto, proti koncu pa kar precej postavila pokonci, dokler nismo prišli iz gozda na travnato pobočje, ki je kljub megli dajalo vtis zimske idile.


Pričakovali smo, da bo vsaj višje sijalo sonce, pa je bilo tudi pri koči megleno, kar pa našega vzdušja ni pokvarilo.


Ta pohod je bil naš zadnji v letu 2017, zato smo v ga v Lovskem domu na Toškem čelu zaključili z zares dobrim kosilom - vsa pohvala osebju v koči. Kot vsako leto smo na koncu priredili tudi srečolov.



»Vesele planinke«

Besedilo in slike: Mimi Mlinar

07. december 2017

Ob mednarodnem dnevu gora




VABI

na predavanje dr. Petra Mikše

KRALJ PETER II. V SLOVENSKIH ALPAH

v soboto, 9.12.2017 ob 10.00 v Knjižnico Polhov Gradec v prostorih Polhograjske graščine.

Vljudno vabljeni!



19. november 2017

V neznano

Vsako leto gremo v neznano, pa vendar vedno drugam. Po dveh urah dobi kraj "neznano" tudi pravo ime. Tokrat Maribor z okolico.

Najprej smo občudovali ribe in polže v akvariju,


nato lepe pisane in k sreči za steklom strupene in nenevarne kače,


od tu na ogled mesta z vlakcem in vodičem, ki nam je povedal veliko o zgodovini in znamenitostih Maribora





Potem smo se povzpeli na Piramido in si ogledali Maribor še z višine



Od tu mimo treh ribnikov na kosilo in druženje



Organizacija izleta: Stane Dvanajščak 



17. november 2017

Tamar, Črne vode

Navdušenje ob povabilu na pohod po snegu je bilo prav neverjetno. In to navdušenje ni popustilo do konca dneva. Doživeli smo pravo snežno pravljico, čeprav sonce nikakor ni moglo prodreti skozi oblake.


Za privajanje na sneg je Tamar kar primerna izbira, saj pot ni zahtevna in ne naporna.


Ker je pot do koče kar prehitro minila smo jo podaljšali do Črnih vod. Tukaj smo začutili res pravi sneg, pot se je zožala, snega je bilo več....prava zima



Na poti nazaj smo se ustavili v koči in se ob čajčku pogreli in naredili plan za preostanek dneva,


ki smo ga zaključili v res prijetnem vzdušju v Žirovnici. Slavljenki hvala in vse naj, naj...

Organizacija in vodenje pohoda: Rajko in Jerca Škrlj

11. november 2017

Mini tabor za mlade planince


 Priprave na kres



Že goriiiiii.....



Po prespani noči na skupnih ležiščih v koči, vožnja s suuuuper traktorjem do Štirmoža.





 Od tu pa pohod do naravnega okna pod Toščem,



nato mimo Jelovčnika na Grmado







Organizacija tabora: Stane Dvanajščak in Simona Planinc

05. november 2017

Sv.Jošt nad Kranjem 847m

Za enega zadnjih jesenskih pohodov sta vodnika izbrala za cilj Sv.Jošt nad Kranjem.  Proti vrhu smo se napotili iz vasi Rakovica.


Že kmalu nad vasjo Zabukovje sta si iz oči v oči pogledala krokodil in Marjeta. Seveda je krokodil popustil in namesto ugriza je Marjeto osvežil s hladno studenčnico.



Pot ni bila naporna, in kar hitro smo se mimo kapelice in taborniškega doma Puščava (Rod zelenega Jošta) znašli na Joštu.




Gostišče na Joštu res poskrbi na prijazen način za svoje goste. Tile štruklji, na samo da so bili dobri, imeli svoj pečat.


Stojalo za jedilni list


Mogočna cerkev, ki stoji na vrhu hriba, je prvič omenjena že okrog leta 1600, nato večkrat predelana in obnovljena. V letih 1730-1770 je bil Jošt sloveča božja pot, kasneje pa je slava zamrla. V zvoniku se nahaja bronast zvon s Prešernovimi verzi.



V dolino smo se vračali po poti do Stražišča, kjer smo zaključili naš pohod.

Organizacija in vodenje pohoda: Ana in Tone Kavčič

02. november 2017

Bevkov vrh (1051 m)

Sovodenj (domačini ji pravijo Savudn) je hribovska vasica na skrajnem jugozahodnem delu Poljanske doline ob cesti Škofja Loka - Cerkno. Vas je nastala in po tem tudi dobila ime na sotočju treh potokov: Podjelovščice, Podosojnice in Javorščice, ki se sredi vasi stekajo v Sovodenjščico.
Z okoliškimi zaselki, katerih značilnost  je razgibana konfiguracije terena, danes predstavlja mejo med Gorenjsko in Primorsko, v letih od 1918 do 1947 pa je tu potekala rapalska meja med takratnima kraljevinama Jugoslavijo in Italijo.
Obdajajo jo strma pobočja – na severu se dviguje Ermanovec, na jugu Mrzli vrh, tik nad Sovodnjem pa se dviga najvišji Bevkov vrh, na katerega smo se tokrat mi namenili. Bevkov vrh, ki je tudi ena od točk slovenske planinske poti, se nahaja med Cerknim in Idrijo. Vrh ni razgleden, saj je poraščen z gozdom, le 5 minut hoje z vrha pa pridemo do razglednega grebena, kjer stoji kapelica in vpisna knjiga.


Pot na začetku poteka po cesti in nato po gozdu, ki je v tem času lepo jesensko obarvan, med različnimi drevesi pa je tu opaziti veliko breze.


Ko pot preide iz gozda na obširne travnike, se po teh valovitih gričih prikažejo številni prelepi zaselki s cerkvami.


Kot je za hribovit svet značilno, so kmetije tudi tu lepo urejene in obdelane. Tale kralj kmečkega dvorišča pa ne more skriti svojega ponosa ob dejstvu, da ima stvari poštimane kot se spodobi.


Tale lično urejen studenček bi zelo prav prišel v poletni vročini. Danes je zaradi močnega vetra pač bolj pasal vroč čaj kot mrzla voda.


Le kaj premišljuje naš vodnik Herman, sedeč na štoru. Izgleda tako, kot motiv Mojzesa, ki sedi na gori Nebo, tik preden je svoje izvoljeno ljudstvo popeljal v obljubljeno deželo Kanaan.


Za vzpon smo izbrali daljšo pot in smo na začetku hodili po Gorenjski,  proti koncu  pa po Primorski strani, pa tudi ravno med najhitrejšimi nismo bili, smo bili pa vseeno zadovoljni, ko smo vsi prišli na vrh.


»Lepo nama je tukaj«. Tako idilično sožitje lahko vidimo samo še tam gori nekje – daleč od ponorelega sveta.


Za spust v dolino smo izbrali krajšo pot po grebenu, ki je večino časa potekala po gozdu z mnogo listja pod nogami.



 »Vesele planinke«
Besedilo in slike: Mimi Mlinar