Po Batovški poti

Bajnšice: 25. marec 2017. Potek krožne poti:  vas Bate – vrh Sveti Lovrenc 799m – vas Sveto – vrh Sleme 801m – vas Lohke – vrh Jelenk787m – vas Bate. 

Banjščice so malo znana planota, razprostira se na levi strani toka reke Soče nad Solkanom. Na severu jo omejuje reka Idrijca, na zahodu Soča, na vzhodu in jugu pa Čepovanska dolina. Tja smo se namenili s Planinskim društvom Blagajana na prvi spomladanski izlet. Ko smo parkirali, nas je sicer pozdravilo sonce, a prave moči ni kazalo.  Njegovo toploto je premagovala burja. A nas je z »domačimi« novicami Jerca hitro potolažila. Najprej se bomo povzpeli na Sveti Lovrenc, je rekla. To pa to, smo si bili edini.

Na poti proti vrhu so nas spremljale nenavadno velike skale. Ena je bila zagozdena prav za močnim borom. Bog ve, jo je močno deblo bora, res zavrlo, da ni v sivi davnini zdrknila v dolino ali pa sta se kamnita gmota in drevo slučajno tako srečala? Seveda, ženska radovednost je na poti do novih odkritij. A znanstvena obdelava trenutno še poteka.

Radovedne pozornosti  in občudovanja so bile deležne tudi rože, saj je prvo pisano pomladno cvetje veselo spremljalo našo pot. Marsikaj novega smo o tem tudi izvedeli. Za ime te rože pa bomo podatke poiskali v ustreznih knjigah.

Na vrhu Lovrenca je bila nekoč cerkvica, a je bila v 19.stol. le še ruševina in zdaj le razvaline spominjajo nanjo. Še dobro, da imajo turistični delavci posluh za tovrstno kulturno zgodovino in so podrobnosti o tem napisane na turistični tabli.

Razgled s tega primorskega Lovrenca je bil pa prav razkošen. Pred nami se je belil Kanin, tudi na Krnu je bil še sneg. Na Matajurju so kopnine kazale rjavkasto barvo, le Sveta Gora za nami je bila že v zelenkasti obleki; v njenem meglenem ozadju pa smo slutili morje. Tudi tile dekliči so se veselo razgledovali okoli.

Na tej krožni poti smo se srečevali tudi z vsakdanjimi spremljevalci človeka v teh krajih – z živino. Že z vrha Svetega Lovrenca smo opazovali govedo bele barve in konje. Ko smo jih nekoliko pozneje srečali, je skupina pritegnila poglede; vse brv konji so bili, eden je imel celo bele lise. Ta dva pa sta se prav ponosno postavila na ogled.

Dva velika prta vijoličastih žafranov je pogrnila pomlad na naši poti. Nedaleč narazen sta bila, eden na levi in drugi na desni. Prav pomirjujoča sta bila s svojo nevsiljivo spokojno barvitostjo.

Tudi krave se rade sončijo. Čreda je bila enotna v svojem tuhtanju o zemeljskih rečeh, bolj kot ne, jim je gotovo dišalo po vodi. A v bližini je bila lokev, nevelika mlaka z vodo, ki jih je bilo v preteklosti po tem območju vse polno. V njih so napajali živino.

 

Na Jelenku so davne vode sprale različno močno apnenčasto podlago in najbolj vztrajne kamnine so dandanašnji znamenje, da je tudi v neživi naravi tekmovalnost. Ta odporne so dvigujejo v posameznih trdih skladih, za bolj mehkimi pa so ostale le praznine, imenovane škraplje.

Gasilska slika je res podobna gasilcem po trudapolnem delu. Če bi bila blizu ležišča, bi vsi zaspali kot v pravljici o Trnuljčici. Le dve deklici iz središčne točke slike bi nas med tem veselo opazovali in se prav sladko smejali

Milka Bokal

Organizacija in vodenje pohoda: Jerca in Rajko Škrlj