23. april 2017

Gomila 1026m, Žbevnica 1014m


Danes nas je pot vodila na Hrvaško, v Čičarijo. 
S pohodom smo pričeli v majhni vasi Trstenik, pri cerkvi sv Lucije iz leta 1580


Po kamniti planinski poti smo se počasi vzpenjali proti našemu prvemu cilju - Gomili. Pot se uradno imenuje "Staza božura". Za potonke (božure) smo bili en mesec prezgodaj, vseeno pa nas je vso pot razveseljevalo pomladno cvetje.




 Po slabi uri in pol smo dosegli cilj.


Z vrha Gomile smo si ogledali naš drugi cilj - Žbevnico, Pogled z vrha pa seže v Slovenijo na Slavnik, Snežnik, na Hrvaškem pa mimo Planika do Učke. 


Posušena trava in cvetje kažejo, da tudi tukaj primanjkuje dežja.




Iz Gomile smo se vrnili v Trstenik ter se prepeljali pod pobočje Žbevnice, od koder smo se preko travnatega pobočja povzpeli na vrh Žbevnice



Do avtomobilov smo se vrnili mimo planinske koče, ki pa žal še ni bila odprta. Žal pravim zato, ker nas je toplo sonce in pet ur hoje kar izsušilo.

Organizacija in vodenje pohoda: Jerca in Rajko Škrlj


16. april 2017

Vesele planinke na 1059 m visokem Mokercu

V nedeljo, 2. aprila 2017, smo se odpravili na nam nepoznano področje - tja nekam v bližino Iškega Vintgarja...
Sprejeli so nas zelo gostoljubni domorodci, ki so poznavalci tega področja in vedo povedati vse in še več o Mokercu in njegovi okolici. Te domorodci so naši prijatelji - družina Klobasa, zato je takle pušelj za njih najprimernejši. :)



Na vrhu Mokerca je bilo tudi nekaj prvopristopnikov, zato je najstarejši od naših gostiteljev opravil obvezni krst.


Ker so domačini vedeli, da se italijanski okupatorji bojijo medvedov, ki so gospodarili po Mokercu, so tu ustanovili Šercerjevo brigado in niso bili pregnani do osvoboditve. 


Velika zahvala za ta lep izlet gre celotni družini Klobasa - Igorju, ki nas je počakal na Igu, atu za prevoz prve pomoči in za razlago zgodovine, mami za polno mizo dobrot in ne nazadnje ženi za postrežbo in prijeten klepet.
Imeli smo se lepo. Hvala vsem, Herman Rednak

13. april 2017

Divje babe in Šebrelje

Ena zanimivih znamenitosti, ki so vredne ogleda in niso blizu našim domačim krajem so Divje babe in Šebreljska planota z »glavnim« krajem Šebreljem. Tja smo se namenili planinci PD Blagajana na enem spomladanskih izletov. Dostop do znamenite jame, v kateri so leta 1995 našli najstarejšo piščal na svetu, je mogoč iz dveh smeri. Lažji in dobro zavarovan je dostop od cerkvice sv. Ivana na planoti nad jamo, od koder stopnice vodijo do jame. Kot planincem pa nam je bil bolj po meri dostop iz druge smeri, po ozki in precej strmi stezi na desni strani toka reke Idrijce.


Zagrizli smo se v breg in kmalu dosegli prvo jamo, manjšo, a tudi privlačno. V njej je pravcato malo jezerce, voda je čista in ne preveč mrzla, kot smo se nekateri prepričali.


Jama Divje babe 1 je dolga 15 metrov,  je turistično urejena, osvetljena in varna za obiskovalce. Del z najdišči je pokrit s ponjavami, ker bi voda škodovala zemljini. Znameniti košček stegnenice jamskega medveda je bil najden v delu jame, zaznamovanem z listki, ki označujejo najdišče. Še posebej pa je zanimiva kost, ki štrli iz prsti in nazorno kaže, kako je bila tudi piščal zagozdena vanjo. Poleg kosti jamskega medveda, vodička je povedala, da  je bil rastlinojedec, so našli še kosti drugih živali, število seže čez 60. V gajbicah so shranjeni njihovi najbrž še neraziskani delčki.


Tudi danes jama ni brez živali. Majhne črne vrečke netopirjev so spale, ker je bil dan, le enega je dnevna svetloba zmotila, da se je zaspano premikal.


Iz stropa  izraščajo kapniki, če segajo iz stropa, se imenujejo stalaktiti. Na nekaterih delih pa je strop brez njih, tam voda in kamenine ne sodelujejo pri pestrem oblikovanje narave.


Na vrhu strmega pobočja z več jamami, nad znamenito Divje babe 1 je še jama Divje babe 2, je cerkvica sv. Ivána. Lepo je urejena, obnovljena. Blizu je rov, v katerem j e bilo bivališče vojakov med prvo svetovno vojno.  


Blizu je rov, v katerem je bilo bivališče vojakov med prvo svetovno vojno.  Spominska tabla budi spomin nanje in na tiste težke čase.


Nedaleč stran je prijazen bife, kjer je bilo mesto za gasilsko sliko, potem ko smo se podprli.


7292: Dan je bil sončen, spomladansko spodbuden in čisti pogledi so segli primorsko in gorenjsko stran.



Pot smo nadaljevali po razgibani pokrajini do Šebrelj. Poljane so bile polne rož, tudi nekoliko bolj redke, kot so mračnice, so krasile našo pot. Drevje je cvetelo, kmetje pa so pred časom delali butarice.  Še skok v dolino po drugi strani in sklenili smo pohodniški krog. Ob postanku v gostilni v dolini pa smo izvedeli, da je bil ta lepi, nenaporni izlet za Toneta Kavčiča jubilejni,  da je po poti tiho slavil posebno priložnost.  Krepko smo mu segli v roke . Naj bo varen njegov korak na pohodih in drugod.

Prispevek: Milka Bokal

Organizacija in vodenje pohoda: Ani in Tone Kavčič