Tam daleč na Koroškem, Olševa – Govca
Olševa je našim domačim krajem precej
oddaljena. Ta grebenska gora se dviguje nad Solčavo na Koroškem. Poleg
izhodišča iz Svetega Duha v Podolševi je mogoče še drugo, imenovano Zadnji
travnik, s koroške strani. To smo si sončne poletne nedelje izbrali za pohod na
Govco (1928 m), najvišji vrh Olševe. Pot
je za poletno vročino zelo prijetna. Tako rekoč do sedla poteka po senčni
strani, močno poletno sonce s svojo pripeko tako ne more do živega.
Vzpon se začne
precej zložno. Steza se vije po zavetju gozda, smreke se počasi umikajo
macesnom in po nekaj ovinkih se prav kmalu pokaže samotno privatno bivališče –
lesena bajtica. Gospodar je z nami prijazno izmenjal nekaj besed. Vsako
nedeljo, je rekel, da pride gori. Kočica bo kmalu potrebna popravila. Spominja
pa na bajtico iz pravljice o Janku in Metki.
Med tokratno
planinsko druščino je bila skupina otrok. Svojim letom primerno so se postavili
na čelo. Njihovi hitri koraki so nam bili v spodbudo. Ves čas je mladež bila dobre
volje in prav nič takega se ni slišalo, kar bi odstopilo od tega lepega
razpoloženja. Najmlajši, nekaj čez dve leti star »pohodnik«, je varno sedel v
otroškem nahrbtniku, ki ga je nesel oče.
Drevje se je
redčilo, pozdravilo nas je ruševje, nato pa so se prikazali rdečkasti prti
rododendrona. Bili so v največjem razcvetu. Sem pa tja so se njihovim kupčkom pridružili
rumeni sončki.
Vrh je
travnat in na njem je dosti prostora. Razgled je bil pa jasen in prostran. Pred
nami so se dvigale Kamniško-Savinjske Alpe, v daljavi greben Košute, Triglava
seveda nismo mogli zgrešiti, celo Uršljo goro je bilo moč opaziti. A pogledati
je bilo treba tudi v nahrbtnik. Kočice na poti ni, zato je njegova vsebina
prišla toliko bolj prav.
Gasilska
slika z vrha ne sme umanjkati. Tiste male očke pod rumenim klobukom, ki kukajo
iz nahrbtnika, najbolj privabijo poglede. To bo lep spomin za poznejša leta
malega planinca in njegove nekoliko starejše kolege. Pa za planinske veterane
tudi.
Užitek s poletnim
smučanjem po melišču so si privoščili le najmlajši. Meglica, po domače rečeno
prah, za prvim dekletcem je dokaz, da je
bila »hitrost« kar velika.
Brez
potolčenih kolen je mladina končala podvig, zato je bilo sedenje ob leseni
kočici toliko bolj pomirjujoče.
Izvir reke
Meže je bil zadnja ogledna točka vročega poletnega dne. Treba je bilo pa kar nekaj pohodniške spretnosti,
da smo prišli do njega in si bistro vodo natočili v steklenice. Ivanka je to
zmogla.
To je bil eden prvi pohod vodnika Igorja Dolenca. Želimo mu še veliko takih. Naj bo povsod varen njegov
korak in koraki tistih, ki mu bodo sledili. Srečno še naprej!
Milka Bokal
Komentarji
Objavite komentar