11. julij 2017

Tam daleč na Koroškem, Olševa – Govca

Olševa je našim domačim krajem precej oddaljena. Ta grebenska gora se dviguje nad Solčavo na Koroškem. Poleg izhodišča iz Svetega Duha v Podolševi je mogoče še drugo, imenovano Zadnji travnik, s koroške strani. To smo si sončne poletne nedelje izbrali za pohod na Govco (1928 m), najvišji vrh Olševe.  Pot je za poletno vročino zelo prijetna. Tako rekoč do sedla poteka po senčni strani, močno poletno sonce s svojo pripeko tako ne more do živega.


Vzpon se začne precej zložno. Steza se vije po zavetju gozda, smreke se počasi umikajo macesnom in po nekaj ovinkih se prav kmalu pokaže samotno privatno bivališče – lesena bajtica. Gospodar je z nami prijazno izmenjal nekaj besed. Vsako nedeljo, je rekel, da pride gori. Kočica bo kmalu potrebna popravila. Spominja pa na bajtico iz pravljice o Janku in Metki.


Med tokratno planinsko druščino je bila skupina otrok. Svojim letom primerno so se postavili na čelo. Njihovi hitri koraki so nam bili v spodbudo. Ves čas je mladež bila dobre volje in prav nič takega se ni slišalo, kar bi odstopilo od tega lepega razpoloženja. Najmlajši, nekaj čez dve leti star »pohodnik«, je varno sedel v otroškem nahrbtniku, ki ga je nesel oče.


Drevje se je redčilo, pozdravilo nas je ruševje, nato pa so se prikazali rdečkasti prti rododendrona. Bili so v največjem razcvetu. Sem pa tja so se njihovim kupčkom pridružili rumeni sončki.


Vrh je travnat in na njem je dosti prostora. Razgled je bil pa jasen in prostran. Pred nami so se dvigale Kamniško-Savinjske Alpe, v daljavi greben Košute, Triglava seveda nismo mogli zgrešiti, celo Uršljo goro je bilo moč opaziti. A pogledati je bilo treba tudi v nahrbtnik. Kočice na poti ni, zato je njegova vsebina prišla toliko bolj prav.





Gasilska slika z vrha ne sme umanjkati. Tiste male očke pod rumenim klobukom, ki kukajo iz nahrbtnika, najbolj privabijo poglede. To bo lep spomin za poznejša leta malega planinca in njegove nekoliko starejše kolege. Pa za planinske veterane tudi.


Užitek s poletnim smučanjem po melišču so si privoščili le najmlajši. Meglica, po domače rečeno prah, za prvim  dekletcem je dokaz, da je bila »hitrost« kar velika.


Brez potolčenih kolen je mladina končala podvig, zato je bilo sedenje ob leseni kočici toliko bolj pomirjujoče.


Izvir reke Meže je bil zadnja ogledna točka vročega poletnega dne. Treba  je bilo pa kar nekaj pohodniške spretnosti, da smo prišli do njega in si bistro vodo natočili v steklenice. Ivanka je to zmogla. 


V Solčavi smo se odžejali, otroci pa so si izbrali bolj izviren način hlajenja. Savinja v Solčavi še ni globoka in voda je bila prav osvežilna. Pred tem pa je seveda sladoled tudi imel tak učinek. 

To je bil eden prvi pohod vodnika Igorja Dolenca. Želimo mu še veliko takih. Naj bo povsod varen njegov korak in koraki tistih, ki mu bodo sledili. Srečno še naprej!

Milka Bokal

Ni komentarjev: