19. julij 2017

Triglav 2017

Poletje. In s tem čas za obisk najvišjih vršacev. Tako smo v predvidenem terminu izvedli dvodnevno turo na našega očaka. Turo smo začeli in končali na koncu ceste na Pokljuki, vmes pa je bilo s počitki vred za 20ur hoje, sicer pa za ene 16,17 ur aktivne hoje.




Vremenska napoved se je cel teden pred tem kar bistveno spreminjala, a po zagotovilih dežurnega prognostika naj bi bil vikend zelo primeren za visokogorje. In res je bilo skoraj tako. Razen nekaj kapelj dežja v soboto popoldne, je bilo vreme suho, po večini jasno, res pa se je poznal prehod hladne fronte in s tem kar močnega vetra v nedeljo zjutraj. Ob 4stC in vetru je bil res kar preklemano mrzlo. Smo bili čisto zimsko oblečeni. Brez kape, rokavic, dvojih dolgih rokavov.... bi bil vzpon na vrh misija nemogoče. A mi hribovci smo to imeli. 

In če gremo lepo po vrsti. Začeli smo na koncu ceste na Pokljuki, se hitro povzpeli do planine Konjščica, kjer smo dobili jutranje okrepčilo in rezervirali mlečne izdelke, ki jih bomo kupili ob povratku.


Kmalu smo nadaljevali in čez nekaj trenutkov smo že bili na Jezercih.


Škoda ker nismo imeli nogometne žoge..., smo pa imeli prigirzke in pijačo. Ob pogledu na Studorski preval nas je malo stisnilo, a ne preveč, saj smo ga dosegli prej kot v pol ure. 
In sledil je najbolj monotoni del poti do Vodnikovega doma ( ki se bo ponovil jutri). Res pa smo videli kar veliko gorskega cvetja, med drugim tudi planike in murke. Čudovite rožice.



Po malici iz nahrbtnika na Vodnikovem domu smo krenili preko konjskega sedla do Kredarice,









kamor smo prispeli okrog pol štirih popoldne. Kot rečeno, nas pa je na poti ujela tudi manjša ploha. Po toplem obroku v koči smo se prepustili razvajanju naših oči s prelepimi pogledi na bližnje in daljne vrhove.





Zaradi ugodne vremenske napovedi smo v nedeljo vstali pred sončnim vzhodom, in ni nam bilo žal. Res fenomenalne pogled na ožarjeno ostenje našega očaka.



Do sedmih zjutraj smo se porihtali, in obleki, tako da smo nekaj trenutkov zatem že krenili proti 2864m visokemu vrhu.




Zaradi kar velike gneče, in tudi zaradi sorazmerno velike skupine otrok, se je pot do vrha nekoliko podaljšala od predvidene, a nič za to. Ob veselju, sreči in ganjenosti, ko vidiš vse te otroke in ostale, ki so prvič na vrhu pozabiš na ves čas in trud, ki je bil za to potreben. Nepozabno. Se ne spomnim, če sem še kje do sedaj občutil tako veselje in ganjenost.






















A čakala nas je še pot dolga pot na izhodišče. Po malem okrepčilu, krstu in fotografiranju smo se vrnili nazaj na mali Triglav ter potem do koče na Planiki, kamor smo prispeli že krepko čez poldne. Napolnili smo naše želodce z vsebino iz nahrbtnika, jih segreli z toplim čajem in že smo nekaj pred tretjo popoldne krenili proti Vodnikovem domu in naprej do izhodišča.












In na tej poti  (med Vodnikovim domom in Studorskim prevalom ) so nas prav lepo pozdravili tudi gorski čuvaji - svizci. Lepo jih je bilo videti. Za trenutek smo se ustavili še na planini Konjščica, kjer smo se razkužili z dohtarjem in napolnili prazne rukzake z siri in že smo hiteli proti avtomobilom, kamor smo prispeli nekaj minut pred osmo uro zvečer. 

In za konec - nepozabno. Tako glede vzdušja, čudovitega vremena ( vetra se na sliki ne vidi :) ) in tudi mojih pomočnikov - Rajkota in Toneta ki sta opravila ogromno delo pri samem vzponu na Triglav in spustu do Planike. Hvala.


Zapisal vodnik Uroš Malovrh
Setnik, 18.7.2017

p.s.: Ostale moje slike in verjetno tudi nekaj slik od Igorja Dolenc so na voljo na spodnji povezavi:


Ni komentarjev: