18. avgust 2017

Pogačnikov dom na Kriških podih 2050m

Ko smo ob koncu pohoda na Poludnik imeli analizo o pohodu, je padlo vprašanje:"A bi kdo šou na Kriške pode?" In odgovor: Jaaaaaaaaa...

Pa je Tone najel kombi, Ani ga je napolnila in smo šli. Že drugič ta teden.


Na parkirišču na začetku doline Zadnjice smo pustili kombi in se podali proti koči.  kmalu smo jo videli in ni bilo videti nedosegljivo, kljub temu, da smo vedeli , da je višinska razlika iz izhodišča do koče 1400m.


Skala polna možicev nam je sporočala, da smo na pravi poti


Za vsak slučaj smo tudi mi podprli skalo z nekaj palčkami, da se bomo lahko vrnili v dolino,


Pot je šla malo levo, malo desno, malo navzgor in to se je ponavljalo dobre 4 ure (enim pa je bila pot tako všeč, da smo se na njej zadržali malo dlje)


Dve oranžni pikici na sredini fotografije sta dva junaka, ki sta se z wingsuit-om (posebna obleka za letenje) spustila iz Pihavca (mogoče je bil sosednji vrh) v dolino Zadnjice. Za njima jih je poletelo še pet. Res neverjetno doživetje, ko mimo tebe kot puščica švigne leteči človek...


Veseli pri koči.  Razgledi na Razor, Stenar, Pihavec, Trento....čudovito.



Še v dolino smo morali priti. Ali so koga bolele noge?  Neeeee...saj smo bili sami mladi na pohodu.

Organizacija in vodenje pohoda: Ani in Tone Kavčič

16. avgust 2017

Poludnik 1999m

Zopet smo se odpravili pokukati čez mejo. Peljali smo se mimo Kranjske gore, Trbiža v Avstrijo, ter mimo Vorderberga do Kočiške planine in še malo naprej do parkirišča.
Od tu naprej je vožnja z avtomobili prepovedana, zato smo se peš odpravili na začetku po makadamski cesti nato pa po peš poti najprej do planine Dellacher Alm.





Od tu smo nadaljevali pot proti planini Poludinger Alm. Tu so se nam odprli lepi razgledi na okoliške vrhove. Občudovali smo lepo naselje planšarskih hišic, ki pa so večinoma spremenjene v počitniške hišice.





Čakal nas je še zadnji del poti. Najprej čez travnata pobočja, nato skozi macesnov gozd in že smo bili na vršnem travnatem grebenu in kmalu tudi na vrhu.



Na vrhu smo uživali v razgledih na Julijske in Karnijske alpe, Ziljsko dolino, Dobrač....

 

 

Na poti navzdol smo skoraj iz ptičje perspektive občudovali planine, mimo katerih smo se povzpeli na vrh Poludnika.

Organizacija in vodenje pohoda: Ani in Tone Kavčič

02. avgust 2017

Orožnova koča na Planini za Liscem

Orožnova koča na Planini za Liscem stoji na višini 1338 m. Na tem mestu je nekoč stala naša prva slovenska planinska koča, ki pa je bila kasneje v celoti požgana. Pred nekaj leti je bila pozidana nova. Nahaja se v spodnjih bohinjskih gorah ob poti iz Bohinjske Bistrice proti Črni prsti. Tukaj se že mešata mediteransko in celinsko podnebje, zaradi česar so na planini, tako kot na Črni prsti,  izjemni pogoji za rast planinskega cvetja.
S hojo smo pričeli pri bivši »Koči dr. Janeza Mencingerja«, ki pa je sedaj privatna hiša.


Glede na to, da je bil zelo vroč julijski dan, smo bili izredno zadovoljni, da je pot od začetka do cilja potekala po gozdu.



Malin, ki jih je bilo ob poti na pretek, smo se do sitega najedli.


Smerokaz nas je usmerjal po poti »Po Drči« ali po »Snežni konti«.


Odločili smo se za pot Po Drči, pa nam je bilo kar malo žal, ker je res strma in kamnita, zato smo ob povratku izbrali drugo pot.


Planina za Liscem s Črno prstjo v ozadju


je vsa zakrasela s planinskim cvetjem




Zadovoljni pohodniki pred Orožnovo kočo.


»Vesele planinke«
Besedilo in slike: Mimi Mlinar