16. december 2018

Ključ (623 m) in Sveti Urh (420 m)


V sončnem in mrzlem nedeljskem  jutru smo se zbrali v Dolenji vasi, da bi opravili po programu še naš zadnji pohod v letošnjem letu – pohod v neznano. Čeprav smo hodili po domačem terenu, smo na koncu ugotovili, da je bilo za nas res v neznano, saj smo na Ključu sicer vsi že bili, vendar ne po poti iz Dolenje vasi (»pr Pjeter«), na Sv. Urhu pa nas je velika večina tokrat stala prvič.


 Pot je bila ravno toliko zasnežena, da je lepo škripalo pod nogami.


Ob poti je bil na drevesu napis, da hodimo po območju divjega petelina. Ker se nasvetov o tišini nismo držali, za kazen tudi videli nismo nobenega. 
Nobenih figuric nismo imeli s seboj, da bi  jih postavili v mah. Je pa za to poskrbela narava s svojimi ledenimi kristalčki.

 Rož v tem času seveda ni, smo pa opazili ogromno bulo na, žal, bolnem drevesu.

Sprva ni bil naš namen, da bi naredili ovinek do Partizanskega doma na Ključu, vendar se v mrzlem dnevu nismo mogli upreti vročemu čaju, ki ga je v koči postreglo prijazno osebje.

Hojo po strmi poti proti vrhu nam je zelo olajšalo napol pomrznjeno mehko listje.
S Ključa smo pot nadaljevali proti Sv. Urhu. Ostalin podrtih dreves, kot posledica žledoloma, je tudi tukaj še vedno na pretek.

Na Sv. Urhu stoji prekrasna cerkev, posvečena omenjenemu svetniku. Ta je res nekaj posebnega, saj je obkrožena s taborskim obzidjem in več obrambnimi stolpi, okolica pa je na novo tlakovana in res lepo urejena. Pomislili smo, kolikokrat smo jo gledali s poti Dolenja vas – Zaklanec, pa niti vedeli nismo, kakšen biser se skriva tam gori.



 Tukaj so se nam pridružile še preostale planinke, ki so do tu prehodile krajšo pot iz Podolnice. Zdaj smo bili pa že skoraj kompletni.

Rož v gozdu res ni bilo nobenih, zato pa smo po prihodu v dolino ob poti zagledali ljubek cvetoč grmiček, ki mu očitno tudi hud mraz ne more do živega. Res pa je, da nobeden od nas imena te rastline ni poznal.


V Podolnici pa nas je čakalo veliko presenečenje. Ko smo se zbrali za kosilo, se nam je pridružil tudi naš Janez Križaj, ki smo se ga res  zelo razveselili. Ob tej priliki se lepo zahvaljujemo Hermanu in Silvi za brezhibno izpeljano logistiko, ki je bila za to potrebna. 

Naš zadnji pohod v letošnjem letu smo zaključili s srečelovom, katerega zaščitni znak je že dolgo let naša Tončka.



 »Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar

06. november 2018

Izlet v neznano 2018


Križna jama – Križna gora – Bloško jezero
Letošnji izlet v neznano našega društva je bil svojevrstno zaznamovan. V nekaj več kot dvajsetletnem predsednikovanju Staneta Dvanajščaka (pri čemer ima nedvomno precejšen delež žena Marica) je bil drugi po številu udeležencev. Vprašanja o krajih izleta so bila tudi tokrat zelo zagonetna. Še posebej je buril duhove otoček sredi jezera, o katerem ni bilo nobenega dvoma, kje to je. Končno smo le izvedeli, kam gremo. Obiskali bomo Križno jamo, Križno goro in Bloško jezero. A otoček? Počakajmo. Vse pride na dan, prej kot čez sedem let.


V križni jami so v sivi davnini zimo prespali jamski medvedi. Ta del se imenuje Medvedji rov. Težke  šape so dodobra zlizale nekatere skale, da so še danes čisto gladke. V zemljo vkopane kosti smo videli na oglednem primerku. Na sliki sta lepo vidni manjša lobanja današnjega medveda in jamskega medveda iz časa življenja v Križni jami. V njej zdaj prezimujejo netopirji, majhne črne vrečice so visele po stenah nizko nad tlemi.


Nekateri kapniki so prav zanimivih oblik, skoraj so podobni tistim v Postojnski jami. A Križna jama je ohranila svojo prvobitnost, v njej ni elektrike ne betonskih ploščadi za hojo. Voda prav mogočno buči. Tema je pa res kot v rovu; to smo se prepričali ob trenutni ugasnitvi svetilk.


Pred vhodom v Križno jamo so nas opremili z gumijastimi škornji in osebno svetilko, kot se za jamo, kakršna je Križna, spodobi. Hodili smo po spolzkih poteh, a škornji so varno zadrževali zdrse, in po številnih stopnicah, čez manjše lužice in ob deroči vodi prišli do prvega jezera. Plovba po njem je bila svojevrstno doživetje. Prvo jezero je le eno od 45 jezer, kolikor so jih odkrili v jami, za ogled jih je pripravljenih 22.


Mladino je jama s trdo temo umirila , le mali David je kazal svojo živahnost v naročju nekoliko starejših vrstnikov.


Da bi spet dosegli povprečje nadmorske višine, smo se nato iz podzemlja povzpeli na Križno goro. Pot se vije v okljukih, z mahom porasle skale so se belile med že golimi drevesi. Gaženje po šelestečem listju je dajalo pravo jesensko razpoloženje. Korak je bil čvrst, prav planinski. Gneča je bila na posameznih mestih popolna.


Na vrhu je cerkev sv. Ane, na njenem zvoniku pa različni oddajniki. Zanimiv sklop preteklosti in sedanjosti. Kaj bi rekla o taki kombinaciji umetnostna zgodovina? A praktični vidik je bil pri odločitvah čemu dajati prednost gotovo v ospredju.


Cerkniško jezero se sicer ni tako bleščeče kot kdaj odražalo pod nami, a njegove vodne obrise smo si zlahka predstavljali. Vse kaže, da je letos vode v njem veliko, tudi iz Križne jame se steka tja. Kaj vse skriva ta votli notranjski kraški svet!?


Gasilska slika ne sme manjkati. Res nas je bilo veliko. Pa prav veseli zgledamo. Očitno nas vzpon ni utrudil. Ravno pravšnji za naša »mlada« leta. Mladež nam je seveda omilila  povprečje.


Nedaleč od vrha ob stezi navzdol so ruševine precej velike stavbe. Dimnik še najbolj trdno kljubuje času. Debele kamnite stene pričajo o starodavnosti in mogočnosti poslopja. Le kdo se je v preteklosti umaknil na te višine?! Po vsej verjetnosti je bil imovite rodbine, da si je lahko privoščil zidan dom, za navadne ljudi so bili takrat leseni.


Ob Bloškem jezeru tokrat ni bilo sonca, a otroke to ni oviralo, da ne bi preizkusili vseh vrst igral, ki se jim tu ponujajo na vsakem koraku. Številne upodobitve medvedov in raznovrstna igrala so jih popolnoma zaposlila. Drugi pa smo potešili radovednost z ogledom brbotalnika v naravnem okolju. Pod tem imenom bi kdo v umetnih bazenih prepoznal jakuzzi, tu pa je bil v obliki velike okrogle kadi, polne vode, pod katero je bilo še moč opaziti kurišče. V poletnem času torej to pritegne obiskovalce. Majhne hiške, kjer je mogoče prenočiti, pa so zaposlile misli o morebitnih tukajšnjih dopustih.


Preden smo se ustavili tam, kjer Bog ven roko moli, kot se reče, in se dobro  podprli, smo razkrili še skrivnost otočka sredi jezera. V bližini jezera je namreč ob privatni hiši zelo majhno jezerce z otočkom in miniaturno cerkvico na njem. Tako smo se prepričali, da so bile vse točke tega veselega izleta na prostranih jesensko obarvanih Blokah v skladu z resničnostjo. Tako pa seveda tudi mora biti.

Milka Bokal

Organizacija in vodenje izleta:Stane Dvanajščak




02. november 2018

Predavanje v planinskem domu na Ravneku - vabilo

Planinsko društvo Blagajana Polhov Gradec vabi v planinski dom na Ravneku  v petek,30.novembra 2018 ob 18 uri, na predavanje o prvopristopnikih na Triglav. Predaval bo g. dr. Peter Mikša.

Vabljeni!

PD Blagajana Polhov Gradec

21. oktober 2018

Po Pavletovi spominski poti


V nedeljo 21.10.2018 je potekal že 10 leto tradicionalen pohod v spomin Pavleta Kozjeka. Kljub deževnemu vremenu, se je zbralo 80 pohodnikov.
Med njimi je bilo kar lepo število otrok, nekaj pohodnikov je prišlo tudi iz Metlike. 




Pohod je potekal od osnovne šole Polhov Gradec mimo Pavletove domačije, kjer so nas prav lepo sprejeli, postregli s pecivom in pijačo. Njegova sestra in stric sta nam ponudila tudi nekaj besed o njegovem otroštvu, in začetku njegovega alpinističnega življenja.





Od tu naprej nas je pot vodila do kmetije Jelovčan, naprej  po lovski poti do cerkve Svete Uršule na Setnici.
Tam je župnik daroval mašo v spomin Pavletu Kozjeku. Tu se je naš pohod tudi končal.



Organizacija in vodenje pohoda: Stane Dvanajščak in Igor Dolenc

14. oktober 2018

Tridnevno prečenja Pohorja

Povzetek:
od petka popoldne do nedelje zvečer
Prehojenih 65km v 21h hoje
2.100m višinskih metrov vzpona, 
cca 100.000 korakov
Vreme: Čudovito 🌞🌞🌞🌞
Osvojenih skoraj 8 kontrolnih točk na slovenski planinki poti



Pisalo se je 12 oktobra. Malo pred drugo uro popoldne nekoliko nervozen pričakujem vse prijavljene udeležence za tri dnevni pohod po Pohorju na zbirališču v PG. Ob dogovorjenem času smo krenili proti izhodišču v Maribor.

Z gondolo smo se povzpeli do vrha Mariborskega Pohorja 1.040m nad morjem, in ob pol petih popoldan pričeli s pohodom mimo Mariborske koče do Ruške koče. Že v skorajšnji temi smo prispeli do Ruške koče kjer smo prenočili.





Pri Ruški koči
V soboto po zgodnjem vstajanju ob sedmih krenili proti slapu Šumik. Nekaj minut naprej od prečkanja vode smo v lično na novo urejeni Gozdarski hiši imeli malico iz nahrbtnika ter odličen čaj in kavo.




Pot smo nadaljevali proti koči na Pesku kamor smo prispeli okoli pol druge ure. Po kosilu iz nahrbtnika smo se odpravili proti Lovrenškim jezerom. Kljub utrujenosti smo bili še vedno hitrejši od normiranega časa.



  
Čeprav je že 6 ur hoje za nami, se otroci podijo za listjem, ki ga veter nosi po zraku
  







Po kratkem počitku smo nadaljevali proti Ribniški koči. Proti večeru smo prispeli do koče, kjer pa nas je čakalo majhno razočaranje saj je spremljevalno vozilo obtičalo v zastoju in smo tako morali nadaljevati še 4 km do koče Pesnik. A dobra volja oskrbnika in dobra postrežba ter topla voda je hitro vrnila veselje na naša usta.



Koča Pesnik 1101m
V nedeljo nas je spremljevalec zvozil nazaj do Ribniške koče kjer smo začeli pot proti Kremžarjevem vrhu. Ob poti smo osvojili najvišji vrh Pohorja- Črni Vrh 1543m, prečkali prostrane pašnike Velike in Male Kope, se veliko spustili in malo dvignili do koče pod Kremžarjevim vrhom. 






Partizanski planinski dom


Pri koči pod Kremžerevim vrhom
Tu nas je čakalo spremljevalno vozilo, ki je šoferje odpeljalo na izhodišče po avtomobile. Večina se je nekoliko spočila in okrepčala ter se z novimi močmi spustila v Slovenj Gradec. 

Kljub časovno zahtevni turi in bolečim nogam smo turo po planu zadovoljno končali. K temu je pripomoglo tudi vreme, saj nas je vse tri dni grelo sonce. 


Zapisal vodnik Uroš Malovrh
Polhov Gradec 14 oktober 2018