14. oktober 2018

Tridnevno prečenja Pohorja

Povzetek:
od petka popoldne do nedelje zvečer
Prehojenih 65km v 21h hoje
2.100m višinskih metrov vzpona, 
cca 100.000 korakov
Vreme: Čudovito 🌞🌞🌞🌞
Osvojenih skoraj 8 kontrolnih točk na slovenski planinki poti



Pisalo se je 12 oktobra. Malo pred drugo uro popoldne nekoliko nervozen pričakujem vse prijavljene udeležence za tri dnevni pohod po Pohorju na zbirališču v PG. Ob dogovorjenem času smo krenili proti izhodišču v Maribor.

Z gondolo smo se povzpeli do vrha Mariborskega Pohorja 1.040m nad morjem, in ob pol petih popoldan pričeli s pohodom mimo Mariborske koče do Ruške koče. Že v skorajšnji temi smo prispeli do Ruške koče kjer smo prenočili.





Pri Ruški koči
V soboto po zgodnjem vstajanju ob sedmih krenili proti slapu Šumik. Nekaj minut naprej od prečkanja vode smo v lično na novo urejeni Gozdarski hiši imeli malico iz nahrbtnika ter odličen čaj in kavo.




Pot smo nadaljevali proti koči na Pesku kamor smo prispeli okoli pol druge ure. Po kosilu iz nahrbtnika smo se odpravili proti Lovrenškim jezerom. Kljub utrujenosti smo bili še vedno hitrejši od normiranega časa.



  
Čeprav je že 6 ur hoje za nami, se otroci podijo za listjem, ki ga veter nosi po zraku
  







Po kratkem počitku smo nadaljevali proti Ribniški koči. Proti večeru smo prispeli do koče, kjer pa nas je čakalo majhno razočaranje saj je spremljevalno vozilo obtičalo v zastoju in smo tako morali nadaljevati še 4 km do koče Pesnik. A dobra volja oskrbnika in dobra postrežba ter topla voda je hitro vrnila veselje na naša usta.



Koča Pesnik 1101m
V nedeljo nas je spremljevalec zvozil nazaj do Ribniške koče kjer smo začeli pot proti Kremžarjevem vrhu. Ob poti smo osvojili najvišji vrh Pohorja- Črni Vrh 1543m, prečkali prostrane pašnike Velike in Male Kope, se veliko spustili in malo dvignili do koče pod Kremžarjevim vrhom. 






Partizanski planinski dom


Pri koči pod Kremžerevim vrhom
Tu nas je čakalo spremljevalno vozilo, ki je šoferje odpeljalo na izhodišče po avtomobile. Večina se je nekoliko spočila in okrepčala ter se z novimi močmi spustila v Slovenj Gradec. 

Kljub časovno zahtevni turi in bolečim nogam smo turo po planu zadovoljno končali. K temu je pripomoglo tudi vreme, saj nas je vse tri dni grelo sonce. 


Zapisal vodnik Uroš Malovrh

Polhov Gradec 14 oktober 2018



30. september 2018

Soriška planina in vrhovi nad njo


Soriško planino obkroža venec vrhov – če gledamo od leve proti desni:  Dravh (1547 m), Lajnar (1549 m), Slatnik (1609 m) in Možic (1603 m), malce oddaljen pa tudi Šavnik (1574 m). Zaradi lege na robu Julijskih Alp je razgled z vseh soriških vrhov kljub razmeroma nizki višini zelo obširen, zato je idealen za razgledno pohajanje. Na tej poti nas pričaka mreža starih vojaških poti in bunkerjev kot ostanek nekdanje Rapalske meje oz. Rupnikove linije.
Na Soriško planino smo prispeli v jutranjih urah, kjer nas je pričakalo krasno sončno vreme – vremenoslovec je prejšnji večer napovedal »idealen dan za hribolazenje«.


Pohod smo pričeli pri Litostrojski koči na Bohinjskem sedlu.


Nekaj časa je pot proti našemu prvemu vrhu Možicu še prizanašala s strmino,


potem pa je bilo milosti konec, nam pa se je v glavi porajala misel »a mi je tega res treba«.


Ob pogledu na lepote Sorške planine z Ratitovcem v ozadju in naprej proti nadaljnji poti, smo trenutek šibkosti kmalu premagali.



Na vršni planoti je bila pot lažja, saj je potekala malo gor, malo dol in že smo prišli na vrh Možica.



Kupola nad vrhom bunkerja na Možicu je edini vrh, kjer se Bohinjsko in Blejsko jezero vidita obe hkrati.


Saj ne da bi nas ostaline človeške norosti, ki izhajajo iz vojnih časov toliko zanimale, smo si pa vseeno ogledali enega od bunkerjev, iz katerega je bil edini pogled vojakov v svetlobo in zunanji svet strelna lina.


Ob poti proti Slatniku stoji opuščena kasarna, ki v poletnem času sedaj služi kot staja za ovce.


Edino na Malem Slatniku nismo opazili, da bi bil prepreden s podzemnimi rovi, zato se je Herman tudi upal takole mirno stati na vrhu.


Na vrhu Velikega Slatnika pa spet ostaline…..


 Ko smo se že nahajali v teh koncih, seveda nismo spregledali tudi nekaj »Cvetja v jeseni«.




Do Lajnarja in s tem vrha smučišča Soriške planine ni bilo več tako daleč.


Na tem vrhu je smerna tabla malo drugačna kot smo jih vajeni – pokončna, lesena – tudi ne kaže ravno čisto prave smeri, je pa zato toliko bolj izvirna.


Pogled z Lajnarja v dolino pa kot iz pravljice – vas Sorica, ki ji zaradi jaslične oblike postavitve hiš mnogi pravijo,da je med najlepšimi vasmi v Sloveniji. Mi temu sicer ne oporekamo, poznamo pa še eno tako, nam bolj domačo vas, za katero mislimo, da se lahko kosa z njo.



Na vsej poti nam res ni manjkalo razgledov na vse strani, da jih v eni sliki nikakor ni mogoče zaobjeti – tukaj Triglav, Rž in Rjavina.


Ker na vsej poti zaradi jeseni in s tem konca pašne sezone nismo videli nobene domače živali, nas je pa na koncu pozdravila tale ogromna pokončna mrcina, ki v rokah drži lesene smučke in s tem naznanja, da se bo tukaj z začetkom zime pričelo drugačno življenje.  


»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar