23. april 2018

Srečanje planincev MDO Notranjske

Vabilo

Vabimo vas na srečanje planincev notranjskega MDO-ja v Polhov Gradec dne 20,maja 2018.
Zbor planincev bo v Polhograjski graščini ob 8,30h. Sledi pohod po Polhograjskem hribovju.
Ob 13h bo kratek pozdrav pohodnikov ter druženje.
Parkiranje je  pri "Konstrukcije Schwarzmann" ob 8.0h.
Prijave obvezne do četrtka, 17.maja. 

Veselimo se srečanja z vami.

Planinski pozdrav                             UO PD Blagajana
                                                          Stane Dvanajščak

22. april 2018

Mrzli vrh – zeleni griči v našem sosedstvu


V nedeljo 22. aprila smo se planinci iz Planinskega društva Blagajana Polhov Gradec namenili v našo soseščino, na žirovsko stran, kjer je pred tremi leti žirovsko planinsko društvo postavilo novo kočo na Mrzlem vrhu. Nekdaj je na tem mestu stala obmejna stražnica, zdaj pa koča vabi na gorenjsko, primorsko in notranjsko stran hiteče izletnike, ki si želijo sproščene varne hoje skozi gozdove in številne domačije med njimi.



S tega parkirišča za mostom na Ledinici pri Žireh vodi h koči na Mrzliku več poti. Ena od njih gre mimo cerkve sv. Ane in naprej po grebenu do planotastega vrha, kjer po položnih poteh dosežemo kočo. Večina tokratnih pohodnikov jo je ubrala po tej smeri. Pri izbiri si lahko izletniki pomagajo z zemljevidom, kdor pa želi, pa lahko občuduje tudi raznovrstne gozdne oblike.



Gozdovi so žal tudi na žirovskem koncu zredčeni zaradi žleda 2014. leta in poznejših napadov lubadarja. Tele suhe smreke gotovo ne bodo več dolgo zrle v nebo. Vetrovne vihre ali pa človeške roke bodo izčistile gozd. A upajmo, da je narava zadosti trdoživa, da bodo prazne gozdne zaplate v doglednem času spet polne zelenečega drevja.



Steza se vije večinoma po gozdu in je pri vzponu dajala senco na kar vroč pomladni dan.


Do koče na Mrzliku, kot se uradno imenuje griček, kjer tiči, je precejšen klanec, ki kar upeha človeka, bolj položna steza pa vodi po lepem gozdičku in doseže cilj še ob sprotnih lepih razgledih proti poljanskih hribom.



Pogled od daleč na kočo, ki je bila cilj izleta, razkriva tipično slovensko pokrajino z gozdovi, kozolcem, ki je slovenska posebnost, a izgublja svojo vlogo pri spravilu sena, in gorami v ozadju. Osamljenih domačij je veliko na Žirovskem, tako kot tudi na Polhograjskem in sploh v predalpskem hribovju.



Med zelenimi travniki se je skrival regrat. Gotovo bi ga tukaj na višini okrog 1000 metrov upravičeno imenovali bio. Nekaterim je bilo žal, da nimajo s seboj vseh »priprav« za nabiranje.



Del tokratne odprave je zaradi njenih izrednih razmer dosegel kočo po drugi poti in je glavnino veselo pričakal na razglednem balkončku koče.



Pogled nazaj na Erjavcovo domačijo in s Sivko v ozadju, kot se imenuje vrh Mrzlega vrha, je izkazoval pravo pomladno lepoto. Šopi gozda na vrhu dajejo planotastemu hribu poseben čar in je njegovo prepoznavno znamenje iz Žirovske kotline. Tu čez je pred drug svetovno vojno potekala meja med Italijo in Jugoslavijo in Žirovcem dajala možnosti za kontrabantanje, kot so tedaj imenovali tihotapstvo.



Gasilska slika nam ne sme umanjkati. Prijazna gostiteljica je svojo pripravljenost na naše ovekovečenje izrazila v pristni žirovski govorici. Stik z domačini v njihovi govorici je na naših izletih vselej zanimiv in živo dokazuje, da ima slovenščina veliko narečij, kar je naše dragoceno jezikovno bogastvo.


Kratko predavanje na Ledinici je dopolnjeval predavateljičin mož, a po mnenju obeh so ga prisotni z zanimanjem poslušali. Po drugi strani pa je bilo prijetno sedeti v hladni senčici na klopci med zelenečimi drevesi.



Ob povratku smo si ogledali še žirovsko znamenitost – Mršotno jamo, ki je dokaz tukajšnjega kraškega sveta in buri žirovsko domišljijo. Na koncu jame vas namreč čaka skrinja zlata in če boste odgnali zelenega psa, ki varuje zaklad, bo ta vaš. Malce bolj oprijemljivo dejstvo pa je to, da vodi podzemeljski rov do oltarja v cerkvi sv. Ane, ki je v bližini. In tudi to, da je v jami pred stoletji živela Šinkovcova Maruša, nekoliko uboga ženska, in se je njeno ime oklestilo v današnjo Mršotno jamo.

Milka Bokal

Organizacija in vodenje pohoda: Tone in Ani Kavčič

21. april 2018

Spoznavni pohod in začetek planinskega krožka na O.Š.Dobrova

Dne 21.aprila 2018 se je pri Dobnikarju na Topolu zbralo večje število otrok osnovne šole Dobrova. Bil je to spoznavni dan za bodoče planinske radovedneže. Spoznali smo se, otroci so dobili napotke kaj in kako v nahrbtnik, kako se obnašamo na pohodih. Nato smo se odpravili proti Grmadi. Vmes so bili postanki in malica.
Na Grmadi so si udeleženci odtisnili žige ter se odpravili do planinskega doma na Ravneku.
Planinsko društvo Blagajana je vsem pohodnikom posladkalo zaključek pohoda s palačinkami in čajem.
Zahvaljujemo se ravnatelju  O.Š.Dobrova g.Viliju Kovačiču ter ga. Valeriji Božič za pomoč pri organizaciji spoznavnega pohoda.

Stane Dvanajščak

15. april 2018

Po sledeh dinozavrskih stopinj v naravnem parku Kamenjak pri Puli

Kamenjak je zaščiteni naravni park na skrajnem koncu polotoka Istra blizu Premanture pri Puli. Tja smo se planinci Planinskega društva Blagajana iz Polhovega Gradca namenili sredi aprila. Lahkotna steza se vije ob morju skozi borove gozdiče, kjer pomladno zelena trava še ni bila izsušena od poletnega žara. Obala, pred katero so raztreseni otočki, je razjedena od morskih valov in ponuja tudi taka presenečenja, kot je pogled skozi tla v kristalno čisto morje. Otroci se ne morejo načuditi odtisom dinozavrskih stopinj iz sive davnine. Tudi sicer so ob stezah postavljene obvestilne table, ki v več jezikih bolj znanja željnim sporočajo strokovne podatke o rastlinstvu in favni tega območja. Ta dan je bilo mirno, tako rekoč brez sprehajalcev. Čez poletje pa ti kraji postanejo pisano človeško mravljišče. Bližina morja pa je že zdaj budila želje po kopanju v čisti mirni vodi.


Višinske metre bi tokrat lahko zmerili na prste nekaj rok, uradno je bila višinska razlika le okrog 40 metrov. Tale fotografija »vzpona« pa kaže še lepo zložene zemeljske plasti, ki jih na več mestih ponuja razčlenjena obala, pa pisano druščino planincev seveda. Da je bil to kljub pičli nadmorski višini pravi planinski izlet, pa kaže varovalna vrv na vrhu slike;  ob stezi obali je namreč kar nekaj prepadov.


Saj ni treba vse dokazovati z znanstveno natančnostjo; včasih lahko zadošča že obris dinozavrskih stopinj na skalah pa si človek domišlja, kako velike so bile živali v davni preteklosti in kako poln neodkritih skrivnosti je še današnji svet. Za popestritev otroški domišljiji pa so ob poti postavljene tudi slikovite podobe teh izumrlih plazilcev.


Tako rekoč nikjer človeka. Le ladjice so zametek poletnega vrveža, zadaj pa borov gozdič, pred njim mirno morje. Tu se človek odpočije.


Smaragdno čista voda, belina skal, zeleno vejevje borov, pomirjujoč blag pogled na skladnost žive in nežive narave. Kar tu bi ostali.


Tri gracije na lesenih konjičih v Safari baru. Pa naj dekletom, ki mogoče še ne vedo, kaj pomeni beseda gracija, za razumevanje prikličemo pomoč iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Gracije so bile v rimski mitologiji tri boginje lepote, ljubkosti, miline.


A ne samo gracije, tudi drugi otroci so hitro našli pripravne pripomočke, da so lahko ustregli svojim željam po gibanju in veseli družbi svojih vrstnikov.


Tako čiste morske vode človek zlepa ne najde! Skladi skal in razčlenjena obala pa kažejo na čisto svojevrstno kamenino (mogoče je to kakšne posebne vrste apnenec), ki jo morska voda skozi stoletja po svoje oblikuje.


Čisto natančno nismo vedeli za ime te rože. Lepa se je zdela pa vsem. Pa iz kakšnih skal jo je vzbudila pomladna sila življenja! Mogoče v bližini kukajo na dan tudi poganjki špargljev, ki so prav okusno sveži in primerni za zaužitje »kar tako«, kar je povedala ena od pohodnic.


Pa še ena gasilska. Nekateri sicer manjkajo. Spredaj mladina, na levi pa med drugimi pohodniki tudi tokratni vodja Rajko, ki je skupaj z Jerco organiziral izlet. Gotovo se je med več pohodniki kdaj porodila misel, da tako množico ljudi ni tako preprosto premikati po poteh, ki so bile na nekaterih mestih tudi malce nevarne. Zadaj pa je svetilnik, postavljen v bližino najjužnejšega dela istrskega polotoka.  


Na poti proti izhodišču nam je nasproti prišla velika čreda ovc. Med samicami so skakali ljubki črni in beli mladički pa tudi kakšen oven. Ko so nas zagledale, so skrenile na stransko obhodno pot. »Pametnejši odneha,« se je zaslišalo iz družbe planincev.


Premantura je bila končni cilj lepega in veselega pomladnega sprehoda. Tu nas je počakal avtobus. Še malce okrepčila v bližnjem bifeju in čez približno dve uri so nas spet pozdravili domači kraji. Spomini na lepo obmorsko pokrajino, ko je še vsa zelena, in prijetno družbo pa še dolgo ne bodo zbledeli.
Milka Bokal

Organizacija in vodenje pohoda: Rajko Škrlj

07. april 2018

Srečanje planincev PD Blagajana

Po programu društva je prva sobota v aprilu rezervirana za srečanje naših planincev. Tudi letos se nas je zbralo lepo število, več kot 40 članov.
V prvem delu smo izvedli čistilno akcijo po naših planinskih poteh na Grmado (iz 5 smeri) in Polhograjsko goro. Markacisti so pomarkirali in uredili del poti, ostali udeleženci so urejali planinski dom in njegovo okolico. Vse to je bilo opravljeno do kosila, ki so nam ga pripravile naše planinke Mici, Alenka in Mateja.




Po kosilu je do večera je sledilo druženje v veselem vzdušju ob pikadu in družabnih igrah.
Velika zahvala vsem udeležencem.

Stane Dvanajščak

02. april 2018

Ajdna in Valvazorjev dom

Utrinki iz pohoda












Organizacija in vodenje: Uroš Malovrh in Igor Dolenc

08. marec 2018

Po Slovenski Istri

V Nedeljo, 4. marca je bil v letnem planu predviden pohod na Trdinov vrh. A zaradi obilice snega, sem bil primoran poiskati rezervni cilj. Izbral sem si Slovensko Istro. Od Hrastovelj do Črnega Kala smo jo mahnili.

Hrastovlje so že za nami
Vsi prijavljeni smo točni kot švicarska ura krenili iz avtobusne postaje v Polhovem Gradcu proti Hrastovljam. Po dobri uri vožnje smo parkirali neposredno pod obzidjem cerkvice sv. Trojice. Vreme pa čisto nasprotno domačemu. Medtem ko je bilo doma več kot pol metra snega, oblačno, megleno in nekaj stopinj pod nulo, je na primorskem lepo svetilo sonce in temperature vse do 10° plusa. 

Pot nas je večino časa vodila po obhodnici Pot gradov. Prvi cilj je bila cerkev sv. Štefana, izpred katere je lep razgled na Hrastoveljsko dolino.

Cerkev sv.Štefana iz XIII stoletja
Sledil je spust do vasi Podpeč ter  vzpon na Kraški Greben, po katerem smo potem nadaljevali vse do Črnega Kala. Vmes smo si vzeli še čas za prigrizek iz nahrbtnika ter ogled ene izmed številnih podezmnih jam, ki so bile ob poti.
Počitek

Kraški rob
Kapniki v podzemni jami
Tudi plezarija je bila. Tu so najbolj uživali najmlajši
Črnokalski grad
Še gasilska za spomin

 

Po slabih petih urah hoje smo prispeli do Črnega Kala, kjer nas je že čakal avtomobil, s katerim smo se šoferji vrnili na izhodišča. Vsi zadovoljni smo se vrnili v mrzlo, temačno in sivo notranjost Slovenije. 



Zapisal vodnik, Uroš Malovrh, 8.3.2018


30. januar 2018

Tamar (1108 m)

Ko smo se zjutraj peljali iz Ljubljane proti Gorenjski nas je spremljalo turobno megleno vreme, nič kaj obetavno za pohode. Tolažili smo se s tem, da vsaj dežja pa vremenoslovci za danes niso napovedali. V dolini pod Poncami pa nas je pričakalo krasno sončno vreme brez vetra in z nekaj stopinjami pod ničlo.

Manjše skakalnice v Planici je danes preizkušalo kar nekaj mladine in otrok, letalnica pa je na pol kopna počivala. Če samo pomislimo, kakšen vrvež bo tukaj čez slaba dva meseca.

Že ko »velikanko« z vsem spoštovanjem gledamo od odspodaj, požene strah v kosti, kako se šele počutijo mladi fantje, ko stojijo na zaletnem mestu na vrhu letalnice. Pred vsakim, ki se po njej požene v ta prepad – kapo dol.


Na ne preveč zahtevnem pohodu proti Tamarju, s krajšimi in lažjimi vzponi ter spusti, smo občudovali lepoto narave ter okoliške vrhove.




Tamar je slikovita alpska dolina, ki se s severa zajeda med vrhove in grebene Julijskih Alp. Obkrožajo jo stene Mojstrovke z leve in Ponc z desne strani, zaključuje pa jo ponosni Jalovec. Tik pod stenami se skriva zelena oaza, nekdaj imenovana "Zelja", s planinskim domom Tamar na mestu, kjer je bila včasih pastirska koča, sirarna in tamar (staja) za drobnico.
Nedaleč od koče privre izpod sten v grebenu Ponc izvir Nadiže, ki na svoji kratki poti ustvari zanimivo slapišče in po nekaj 100 metrih ponikne v produ. Na plano pride zopet v Zelencih, kot izvir Save Dolinke. Danes so se po pobočju videle samo pomrznjene sledi potočka.



Kakor je za nas že značilno, veliko časa posvetimo tudi kulinariki.


Bili smo enotnega mnenja, tudi tisti, ki snega nimajo prav radi, da v Tamarju je pa res lepo tudi pozimi in v snegu.


Na poti smo srečali neverjetno veliko ljudi, nekateri z otroškimi vozički pred seboj, nekateri so po svoji progi tekli na smučeh, spet drugi so s seboj vodili pse, otrokom na sankah pa smo se komaj sproti umikali. 500 m pred planinskim domom pa so celo priredili lokalno tekmovanje v teku.

 »Vesele planinke«

Besedilo: Mimi Mlinar

Slike: Andreja Pečar