26. januar 2018

Praproče – Antonov dan

Praproče so majhna vasica, ki leži zahodno od naselja Polhov Gradec. Ime kraja izhaja iz besede praprot, ki jo je tod okoli na pretek, včasih pa so jo kmetje kosili in v kozolcih posušili za nastil živini. Domačini so že včasih radi rekli, da so Praproče zaradi izredne sončne lege, ki je omogočala zgodnjo pomladno setev vrtnin, kot »mala Vipava«.
Cerkev na Prapročah stoji tik ob vznožju Polhograjske gore, na prevalu iz pograjske doline v Zalog. V cerkvi so trije oltarji. Glavni oltar je posvečen sv. Juriju, levi oltar je posvečen Mariji Magdaleni, desni oltar pa sv. Antonu Puščavniku. Za nekatere od nas je bil v otroštvu to kraj, kamor smo iz vasic Setnika, Smolnika in Praproč  na Velikonočno soboto v to podružnično cerkev nosili jedi k žegnu. Slednje seveda za ljudi, ki živijo v teh vaseh, danes še vedno velja.
Na Prapročah pa v zadnjih letih prav na poseben način častijo patrona iz stranskega oltarja - Antona puščavnika. Vsako leto januarja pripravijo Antonovo mašo z blagoslovom mesnin, letos že 19. leto zapored.

Mi smo se na pot odpravili izpred trgovine Mercator v Polhovem Gradcu, šli najprej po »Blagajevi poti« in nato po cesti na Praproče.


Eno od naših planink je lepo sončno vreme brez vetra premamilo do te mere, da je pri Blagajevem spomeniku zavila na desno in jo mahnila na Praproče kar čez Sv. Lovrenc.


Nekaj metrov stran od cerkve za ta praznik vsako leto postavijo šotor. Ker je popoldne močan veter grozil, da bo šotor dvignil in odpihnil, so ga domačini s svojimi traktorji dobesedno »zadelali«. Že ob prihodu v šotor pa vsak obiskovalec takoj dojame, zakaj se ta dan imenuje »prašičkov«.


Predvsem ženski del obiskovalcev se ni mogel odločiti, ali bi gledale gospodarja ali dobrote, ki so nastale izpod njegovih rok. Oboje je izgledalo lepo.


Šotora  ni odneslo, obiskovalci smo se v njem počutili zelo dobro, še posebno ob okušanju domačih dobrot. Če odmislimo suhe mesnine, ki so že same po sebi zelo dobre, nas vsako leto preseneti izredno dober kruh z raznimi dodatki (kurkuma, ocvirki, razna zelišča, itd…). Vse smo pospravili tako hitro, da na mizi razen krožnikov in košaric ni ostalo nič.


Po že tako lepem dnevu smo se po prihodu v dolino ustavili še pri naši Mici in ga še lepše zaključili. Hvaležni smo ji za lep sprejem in za pogostitev.

»Vesele planinke«



Besedilo in slike: Mimi Mlinar