Mrzli vrh – zeleni griči v našem sosedstvu

V nedeljo 22. aprila smo se planinci iz Planinskega društva Blagajana Polhov Gradec namenili v našo soseščino, na žirovsko stran, kjer je pred tremi leti žirovsko planinsko društvo postavilo novo kočo na Mrzlem vrhu. Nekdaj je na tem mestu stala obmejna stražnica, zdaj pa koča vabi na gorenjsko, primorsko in notranjsko stran hiteče izletnike, ki si želijo sproščene varne hoje skozi gozdove in številne domačije med njimi.

S tega parkirišča za mostom na Ledinici pri Žireh vodi h koči na Mrzliku več poti. Ena od njih gre mimo cerkve sv. Ane in naprej po grebenu do planotastega vrha, kjer po položnih poteh dosežemo kočo. Večina tokratnih pohodnikov jo je ubrala po tej smeri. Pri izbiri si lahko izletniki pomagajo z zemljevidom, kdor pa želi, pa lahko občuduje tudi raznovrstne gozdne oblike.

Gozdovi so žal tudi na žirovskem koncu zredčeni zaradi žleda 2014. leta in poznejših napadov lubadarja. Tele suhe smreke gotovo ne bodo več dolgo zrle v nebo. Vetrovne vihre ali pa človeške roke bodo izčistile gozd. A upajmo, da je narava zadosti trdoživa, da bodo prazne gozdne zaplate v doglednem času spet polne zelenečega drevja.

Steza se vije večinoma po gozdu in je pri vzponu dajala senco na kar vroč pomladni dan.

Do koče na Mrzliku, kot se uradno imenuje griček, kjer tiči, je precejšen klanec, ki kar upeha človeka, bolj položna steza pa vodi po lepem gozdičku in doseže cilj še ob sprotnih lepih razgledih proti poljanskih hribom.

Pogled od daleč na kočo, ki je bila cilj izleta, razkriva tipično slovensko pokrajino z gozdovi, kozolcem, ki je slovenska posebnost, a izgublja svojo vlogo pri spravilu sena, in gorami v ozadju. Osamljenih domačij je veliko na Žirovskem, tako kot tudi na Polhograjskem in sploh v predalpskem hribovju.

Med zelenimi travniki se je skrival regrat. Gotovo bi ga tukaj na višini okrog 1000 metrov upravičeno imenovali bio. Nekaterim je bilo žal, da nimajo s seboj vseh »priprav« za nabiranje.

Del tokratne odprave je zaradi njenih izrednih razmer dosegel kočo po drugi poti in je glavnino veselo pričakal na razglednem balkončku koče.

Pogled nazaj na Erjavcovo domačijo in s Sivko v ozadju, kot se imenuje vrh Mrzlega vrha, je izkazoval pravo pomladno lepoto. Šopi gozda na vrhu dajejo planotastemu hribu poseben čar in je njegovo prepoznavno znamenje iz Žirovske kotline. Tu čez je pred drug svetovno vojno potekala meja med Italijo in Jugoslavijo in Žirovcem dajala možnosti za kontrabantanje, kot so tedaj imenovali tihotapstvo.

Gasilska slika nam ne sme umanjkati. Prijazna gostiteljica je svojo pripravljenost na naše ovekovečenje izrazila v pristni žirovski govorici. Stik z domačini v njihovi govorici je na naših izletih vselej zanimiv in živo dokazuje, da ima slovenščina veliko narečij, kar je naše dragoceno jezikovno bogastvo.

Kratko predavanje na Ledinici je dopolnjeval predavateljičin mož, a po mnenju obeh so ga prisotni z zanimanjem poslušali. Po drugi strani pa je bilo prijetno sedeti v hladni senčici na klopci med zelenečimi drevesi.

Ob povratku smo si ogledali še žirovsko znamenitost – Mršotno jamo, ki je dokaz tukajšnjega kraškega sveta in buri žirovsko domišljijo. Na koncu jame vas namreč čaka skrinja zlata in če boste odgnali zelenega psa, ki varuje zaklad, bo ta vaš. Malce bolj oprijemljivo dejstvo pa je to, da vodi podzemeljski rov do oltarja v cerkvi sv. Ane, ki je v bližini. In tudi to, da je v jami pred stoletji živela Šinkovcova Maruša, nekoliko uboga ženska, in se je njeno ime oklestilo v današnjo Mršotno jamo.

Milka Bokal

Organizacija in vodenje pohoda: Tone in Ani Kavčič