21. julij 2018

Kranjska koča na Ledinah (1700 m)


Kranjska koča na Ledinah stoji na planoti Vadine nad zatrepom Ravenske Kočne tik pod ledenikom pod Skuto. Po pripovedovanju mladega in zagnanega oskrbnika koče domačini za to planoto sploh ne uporabljajo, tako kot mi, imena Ledine ampak samo Vadine, v zadnjem času pa celo Vodine, vse kot posledica čedalje hitrejšega taljenja in s tem zmanjševanja ledenika pod Skuto. Na eni od skal, ki na Slovenski poti usmerja proti koči, je to ime celo napisano v treh »jezikih«: Ledine, Vadine, Vodine.

Pohod smo pričeli v Ravenski Kočni in se namenili po Slovenski poti.


Sprva smo hodili skozi gozd, potem pa nas je pot pripeljala na travnat teren, ki je delno poraščen z rušjem, kasneje pa pot pelje po melišču.



Po dobri uri hoje od izhodišča smo prispeli do stene, ki jo je bilo potrebno preplezati.


 Pri našem domačem planinskem društvu smo si predhodno izposodili čelade, ki smo si jih pred plezalnim delom poti nadeli, prav tako tudi samovarovalne komplete, ki pa jih zaradi na gosto nadelanih klinov, skob in jeklenic ter suhih skal, nismo potrebovali.


Malo vzpodbude od domačega planinskega društva na poti  - veseli smo je bili.


Med poplezavanjem se nam je odprl prekrasen pogled proti Češki koči na Spodnjih Ravneh.


Še tole smo morali preplezati, potem pa smo prišli iz stene ven na široko planoto. Vreme nam je bilo zelo naklonjeno, posledično je bila tudi skala suha, zato nam ta zahtevni del poti ni povzročal prav nikakršnih problemov. Ravno nasprotno, kar malo žal nam je bilo, da ni bilo takega dela poti še malo več.


Ali se nam samo zdi, ali je letos v gorah res še več rož in da še bujneje cvetijo kot sicer?




Pri stičišču poti »Slovenska pot« in »Pot skozi žrelo« stoji na idilični majhni planoti miza s klopcama. Tako prisrčno lepih počivališč ni veliko.


Na celotni poti od izhodišča do vrha nas je spremljal pogled na Veliko Babo in Ledinski vrh.


Malica pri koči in prijeten klepet z mladim oskrbnikom, oboje nam je dobro delo. Naš vodnik pa je bil nad prehojeno potjo vidno zadovoljen.



Potem pa spust v dolino po Lovski poti. Po tej poti smo nazadnje  hodili eni pred 15, drugi pred 20 in več leti in smo jo imeli v spominu kot da je »grda«.  Prepričali smo se, da je pot sedaj zelo lepo vzdrževana in obnovljena ter na ključnih mestih opremljena ne samo z jeklenicami, ampak, kjer je to potrebno, tudi z lestvami in nadelanimi lesenimi stopnicami, zato smo se strinjali, da je kljub svoji strmini sedaj pa »kar lepa«.


Udeleženke pohoda se vodniku zahvaljujemo za  brezhibno organizacijo in vodenje pohoda ter izkazano zaupanje, pri čemer ni podvomil v naše gorniške sposobnosti.


»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar


08. julij 2018

Lanževica

Lanževica je 2003m visok vrh nad Bogatinskim sedlom. Z vrha je lep razgled na Julijske Alpe, vidi pa se tja do Jadranskega morja. Na vrhu so še ostanki Rapalske meje.
Mi smo si vzeli dva dni časa, da ne hitimo, zato smo že do koče na Komni naredili kar nekaj ovinkov, pa ne tistih oštevilčenih.
Od doma Pri Savici smo odšli pod Komarčo in že na prvem odcepu levo proti elektrarni Savica. Naslednji odcep levo nas je pripeljal nad slap. Potem pa strmo naprej do Črnega jezera.

Počitek pri Črnem jezeru
 

Od tu naprej nas je pot vodila proti Komni. Med potjo so se nam odpirali lepi pogledi na Bohinjsko jezero.


Prespali smo na Komni. Bili smo veseli prijaznosti osebja v koči in po vrnitvi iz Lanževice smo kočo na Komni še enkrat obiskali in si nabrali moči za v dolino.
Drugi dan smo že zgodaj odšli proti našemu clju Lanževica. 


Pot skozi dolino Lepa Komna nas je očarala. Levo in desno samo cvetje vseh barv. Nobena fotografija ne more pokazati lepote, ki smo jo doživljali med potjo.


Pogled nazaj na kočo Pod Bogatinom

Te rožice so  nam pa znane iz Polhograjske Grmade





 Od vrha nad Gracijo naprej pa tole....


Na vrhu Lanževice


 

Dan se je začel prevešati v popodne in morali smo proti domu. Vračali smo se preko Bogatinskega sedla, mimo Komne do doline.


Dišeči klinčki  so nas spremljali do Komne
Po prelepem dnevu tudi serpentine v dolino niso bile tako ubijajoče kot običajno. Hvala udeležencem za dva prelepa dneva v naravi.

Organizacija in vodenje pohoda: Rajko Škrlj

01. julij 2018

Srednji vrh – zeleni vrh nad izvirom Završnice


V nedeljo 1. julija je bilo za poletje nenavadno hladno vreme, zato nas je ogrela šele hoja, ko smo se začeli dvigati od parkirišča na Ljubelju. Namenili smo se na Srednji vrh, za katerega na spletu piše, da nanj vodi lahka označena pot. O tem smo se prepričali, zato je zlasti ženski del planinske druščine ob povratku z veseljem dopolnil pohodniško dejavnost z nabiranjem zelišč, dišeče materine dušice, plahtice, ranjaka, le za šentjanževko je bilo previsoko, smo slišali iz neke družbe po dejavnosti podobnih namenov. To je pa tudi nekaj in se ne dogodi na vsakem izletu. Dokazuje, da se skrb pohodnikov za zdravje širi tudi na tiste, ki ostanejo doma. Zelene planinske trate na Zelenici in pri Koči ob izviru Završnice so namreč tako lepe in pripravne in to nedeljo so bile prav prelestno cvetoče. Pa naša skupina ni bila edina, ki se je »pasla« po njih.


Zadnja leta je nepogrešljiva družba polhograjskih planincev skupinica otrok. Tako je prav. Skrbeti je treba za našo prihodnost, kot se v preneseni rabi reče mladini, še posebej, če je hitra in poskočna, kdo bi rekel – nerazvajena. Kot po navadi so se postavili na čelo pohodnikov. 


Drugi smo bili malce bolj zmerni. Hlodi so prišli prav, da smo počili na kamniti poti, ki pelje proti Zelenici.


Od Koče na Zelenici se kmalu pokazal Srednji vrh. Zemljepisnih imen s pridevnikom srednji je v Sloveniji veliko. Tudi Srednji vrh ima dvojnika. Eden od njih je Srednji Vrh nad Gozdom Martuljkom. Za razliko od našega Srednjega vrha je to zaselek, od koder je lep razgled na Špikovo skupino. Pa ne smemo pozabiti na našo ljubo Srednjo vas v Polhograjski dolini, še posebej tisti, ki imamo tu svoj dom.


Pod Vrtačo se je pot vila tudi po ožji stezi. Blaž in Rok sta bila na čelu otroške ženske druščine, kateremu je sledila preostala pohodniška skupina. Tako se spodobi. Bosta sledila očetu vodniku? Upajmo.  


Na vrhu pa malica, saj jo je po prehojenem vzponu človek kar potreben. Pa to ni običajna malica. Malce vznesenega občutja je vselej zraven, ko se oziraš okrog in si dvignjen nad dolino, ki je globoko pod teboj. Grižljaji imajo večjo slast.


Tabla na vrhu z imenom jasno označuje goro. Kdo bi sicer sitno dodal, da zraven številke 1796 manjka oznaka »m« (metri), a to za planince ni niti tako pomembno, saj vsak ve, da se nadmorska višina meri v metrih. 


Povratek v dolino je bil hiter, zato je skupini na sliki ostalo še veliko moči za plezanje po zavarovani plezalni poti, kot se z domačo besedo nadomesti tujka ferata. Spodnji plot ji je ime. Preizkus plezalnih spretnosti je bil opravljen z oceno odlično. To so dokazovali veseli obrazi skupine in tudi tistih, ki smo jih pričakali ob koči. Nika je nadomestila »zamujen« Srednji vrh, zato je imela vso pravico, da se je postavila čisto na vrh.


Pa še skupinska slika pri obnovljeni koči na Zelenici, povratek po senčni mehki stezi v dolino in lep izlet se bo pridružil številnim pohodom s Planinskim društvom Blagajana Polhov Gradec. Vodil ga je vodnik Igor Dolenc.

Prispevek: Milka Bokal