14. avgust 2018

Ogradi (2087 m)

Gora Ogradi, ta razglednik miru in tišine, se dviguje nad tremi Fužinskimi planinami - Planino v Lazu, Krstenico in opustelo Planino Jezerce.
Mi smo se proti temu cilju odpravili v nedeljo že ob petih zjutraj, zato smo na parkirišču na Planini Blato tudi hitro dobili prostor za parkiranje. 




Naš prvi cilj je bila Planina v Lazu.



Pred časom je to območje zajel vetrolom, zato smo hodili malo pod podrtimi drevesi



malo nad podrtimi drevesi



večinoma pa brez večjih težav.



Približno na pol poti proti Planini v Lazu nas je začela dohitevati četica pohodnikov iz pobratenega MDO Cerknica. Njihov vodnik Miro Mlinar je našemu Hermanu v svojem značilnem slogu že od daleč oponesel : »A vi pa kar tkole pred nami, kot pravi ona pjesma – S kljunčkom mi bo pot kazaala….«



Od tu naprej  jim poti nismo več kazali mi, saj je bila njihova precej daljša in zahtevnejša – s Planine v Lazu proti Debelemu vrhu, Kanjavcu in Prehodavcem, zato so hitro odbrzeli naprej.


Nas pa je pot od Planine v Lazu vodila pod Ogradi najprej strmo, potem pa v okljukih mimo barvite skalne stene.


Le od česa v sami suhi skalni razpoki živi ta znana rožica? Kot je razvidno iz zgornjega desnega kota slike, jo po očeh, nosu in ustih sodeč skrbno čuva dobri duh.


Nad ruševinami nekdanjega planšarskega stana se je steza pričela vzpenjati prečno po travnatem pobočju.


Dišeče cvetoča travnata preproga je kar nekaj udeležencev pohoda zvabila, da so tukaj svoj pohod proti vrhu tudi zaključili. Seveda pa trava po njihovem daljšem počitku ni več stala tako pokonci, ampak si bo pa kmalu opomogla. Dve udeleženki pa sva pot nadaljevali proti vrhu.



Pod predvrhom Ogradov se je na pobočju večje kotanje pasla čreda koz. Misel na to, da bi jih slikali malo od bližje je bila opuščena takoj ob pogledu na markantnega kozla, ki je z vso resnostjo nakazoval, da v njegovo kraljestvo, kjer je obdan s svojimi lepoticami, že ne bo nihče posegal.


V nobeni še tako razkošni hiši, vrtu ali vazi ne bi bile te travniške rože tako lepe. Ravno nasprotno, tam bi ves svoj čar in lepoto celo izgubile.


Bolj ko se bližamo vrhu gore, več je cvetja, med njimi seveda ne manjka kraljica našega visokogorja.


Končno na vrhu. Bilo je malo naporno, ampak lepo.


Našega očaka se z Vrha Ogradov sicer zaradi megle ni videlo, zato pa je bil toliko lepši pogled na Adama in Evo v ospredju, v ozadju pa na Tosc in Vernar ter v sredini na Vodnikovo kočo na Velem polju.


Pogled proti Debelemu vrhu je razkrival, da se tudi naši Cerkničani ravno vzpenjajo proti vrhu – žal se na sliki tega ne vidi. 

Po spustu se je malo pred Planino v Lazu naša ekipa spet združila. Na tej planini smo se založili s skuto in sirom, da so bili naši nahrbtniki ja še malo težji.



Da se na planini ostankov od predelave mleka ter ostalih ostankov iz kuhinje ne zavrže, poskrbijo tale vedno lačna usta. Samooskrbni tok planine se tako zaokroži.


Pot na Planino pri Jezeru se je pa že kar malo vlekla.



Kmalu po prihodu na planino smo opazili, da v jezeru nekdo plava. Pa menda ja ni to eden od naših. Voda je bila baje čisto pretopla – »da se še ohladit ne moreš«. Je bila pa pijača res hladna in osvežujoča.


Še poslovitev od oskrbnika Iva in njegovega osebja potem pa v dolino in proti domu.




»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar

04. avgust 2018

Šitna glava 2087m, Mala Mojstrovka 2332m

Napoved visokih temperatur in popoldanskih neviht nas je prisililo, da smo se na pot odpravili (za nas penzioniste) že sredi noči. A na Vršiču presenečenje. Skoraj vsa parkirišča že polna. Torej so bili nekateri še bolj pridni. A nič zato.
Pot, po kateri sta nas popeljala Tone in Ani je bila cilj le redkih pohodnikov. Tako smo proti Šitni glavi hodili skoraj sami.

Najprej proti Vratcem, nato pod steno ostro desno

Pot čez melišča, rahlo poraščena z borovjem in cvetjem, smo hitro premagovali
in v eni uri in 15 minut prispeli na vrh

Tu smo si zaslužili kratek počitek


Pogled na glavni cilj, Mojstrovko. Žal v megli.

Pot iz Šitne glave proti Mali Mojstrovki je nekoliko bolj zahtevna, predvsem tam, kjer se priključi na Hanzovo pot. Počasi in previdno pa smo jo premagali .







Pa smo na vrhu. 

 
Kdo bi si mislil, da bo pot navzdol veliko bolj teževna kot navzgor
Najbolj zoprni del poti je ožina pod Vratci. 
K sreči smo kljub nekaj padcem vsi prišli celi in zadovoljni do Vršiča in našega avta. Vso pot pa smo imeli prijetno spremstvo - gorsko cvetje.




Organizacija in vodenje pohoda:Tone in Ani Kavčič


01. avgust 2018

Brunarica pri Ingotu na Planini Jasenje (930 m) in Krnica pod Srcem (1424 m)



Pred vsakim pohodom radi malo pobrskamo po spletu, da pridobimo podatke o načrtovani poti. Ko smo tokrat iskali planino Jasenje, sta se takoj pojavili dve imeni – Jasenje, še večkrat pa Jesenje. Da imena ne bi napačno navajali, smo o njegovi pravilni pisavi povprašali kar v Ingotovi koči in dobili natančen odgovor: »Pa kaj vam tle ni jasen, nam domačinom je pa vse čist  jasen«, torej: planina Jasenje.
Pot smo pričeli v Gozd Martuljku, kraju, ki ima za veliko večino ljudi najlepšo gorsko panoramo Vzhodnih Julijcev.


Po  nekaj minutni hoji smo si lahko v živo ogledali predstavitev  zanimivega načina predelave lesa - oglarjenje.  V kope zložena drva, najboljša so menda tista iz leske, oglarji pokrijejo z zemljo in potem se v kopah od 10 do 14 dni kuha oglje.


Pot smo nadaljevali do Potoka Martuljek, kjer se po prečkanju mostička prične slikovita 400 m dolga in ozka, v apnenec izoblikovana Martuljkova soteska. 


Že tako se nismo imeli namena izgubiti, ob tako dobro markirani poti, ki je posejana s kamnitimi možici, se pa tudi mogli nismo. Takšnih prizorov »markiranja« poti v  zadnjih letih tudi pri nas vidimo čedalje več.


Pod navpičnimi kamnitimi stenami smo preko stopnic in lesenih mostičev prispeli do Spodnjega Martuljškega slapa, ki pada v manjšo kotanjo.


Čar Martuljških slapov ni samo v količini vode, ampak tudi v njeni barvi. Tukaj teče voda čez bele apnenčaste kamnine, kar ustvarja barvo safirno modrega kristala.



Brunarica pri Ingotu je zaradi kratkega dostopa, lepe lege in gostoljubnega osebja vedno dobro obiskana.


Ni čudno, da je kislo mleko na tej planini tako dobro, saj je pakirano v najboljšem »tetrapaku«, brez dodane vrednosti stresnih situacij živali.


Večina udeležencev pohoda si je ob lepem sončnem in vročem dnevu vzela čas  za počitek in prijetno druženje ter naknadno ogled Finžgarjeve kapelice ter Spomenika ponesrečenim planincem, manjšina pa je pot podaljšala do Krnice pod Srcem.

Tudi proti Krnici pod Srcem so pot usmerjali izvirni smerokazi, najprej  velik balvan v obliki ježka,  kasneje pa kar ležeči možic v obliki srca.



Po dobri uri hoje, najprej dokaj ravno po gozdu, potem preko nekaj hudourniških strug, na koncu pa po zelo strmem pobočju pot v številnih serpentinah pripelje ven iz gozda na prostrano krnico.


Krnica pod Srcem je dobila ime po skalni razpoki v steni Špika, kjer je razvidna oblika srca. Za nekatere kraje radi rečemo, da so raj na zemlji. Ta kraj je zaradi svoje prvinske lepote, mogočne severne stene Špika, ki ga ne moremo zajeti z enim pogledom in se nam zdi da sega do neba, vsekakor eden izmed njih.


Kako ne bi bila zadovoljna, ko pa stoji ravno pod Špikovim srcem.


Ponavadi nas naslednji dan po pohodu malo bolijo noge, tokrat bo verjetno bolj bolel vrat.  



Na vzpetini, ki se dviga kakšnih 20 m nad krnico, stoji popolnoma skrit v macesnovem gozdu Bivak pod Špikom. Ta je za razliko od sosednjega pločevinastega bivaka Za Akom, zgrajen iz lesa, z mizo in nekaj klopcami v ospredju, namenjen pa je alpinistom za priprave pred zahtevnimi vzponi. Prav od tukaj se je naš, žal že pokojni, rojak in alpinist Pavle Kozjek večkrat odpravil na zahtevno alpinistično turo v Široki Peči.



»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar