Ogradi (2087 m)

Gora Ogradi, ta razglednik miru in tišine, se dviguje nad tremi Fužinskimi planinami - Planino v Lazu, Krstenico in opustelo Planino Jezerce.

Mi smo se proti temu cilju odpravili v nedeljo že ob petih zjutraj, zato smo na parkirišču na Planini Blato tudi hitro dobili prostor za parkiranje. 

Naš prvi cilj je bila Planina v Lazu.

Pred časom je to območje zajel vetrolom, zato smo hodili malo pod podrtimi drevesi

malo nad podrtimi drevesi

večinoma pa brez večjih težav.

Približno na pol poti proti Planini v Lazu nas je začela dohitevati četica pohodnikov iz pobratenega MDO Cerknica. Njihov vodnik Miro Mlinar je našemu Hermanu v svojem značilnem slogu že od daleč oponesel : »A vi pa kar tkole pred nami, kot pravi ona pjesma – S kljunčkom mi bo pot kazaala….«

Od tu naprej  jim poti nismo več kazali mi, saj je bila njihova precej daljša in zahtevnejša – s Planine v Lazu proti Debelemu vrhu, Kanjavcu in Prehodavcem, zato so hitro odbrzeli naprej.

Nas pa je pot od Planine v Lazu vodila pod Ogradi najprej strmo, potem pa v okljukih mimo barvite skalne stene.

Le od česa v sami suhi skalni razpoki živi ta znana rožica? Kot je razvidno iz zgornjega desnega kota slike, jo po očeh, nosu in ustih sodeč skrbno čuva dobri duh.

Nad ruševinami nekdanjega planšarskega stana se je steza pričela vzpenjati prečno po travnatem pobočju.

Dišeče cvetoča travnata preproga je kar nekaj udeležencev pohoda zvabila, da so tukaj svoj pohod proti vrhu tudi zaključili. Seveda pa trava po njihovem daljšem počitku ni več stala tako pokonci, ampak si bo pa kmalu opomogla. Dve udeleženki pa sva pot nadaljevali proti vrhu.

Pod predvrhom Ogradov se je na pobočju večje kotanje pasla čreda koz. Misel na to, da bi jih slikali malo od bližje je bila opuščena takoj ob pogledu na markantnega kozla, ki je z vso resnostjo nakazoval, da v njegovo kraljestvo, kjer je obdan s svojimi lepoticami, že ne bo nihče posegal.

V nobeni še tako razkošni hiši, vrtu ali vazi ne bi bile te travniške rože tako lepe. Ravno nasprotno, tam bi ves svoj čar in lepoto celo izgubile.

Bolj ko se bližamo vrhu gore, več je cvetja, med njimi seveda ne manjka kraljica našega visokogorja.

Končno na vrhu. Bilo je malo naporno, ampak lepo.

Našega očaka se z Vrha Ogradov sicer zaradi megle ni videlo, zato pa je bil toliko lepši pogled na Adama in Evo v ospredju, v ozadju pa na Tosc in Vernar ter v sredini na Vodnikovo kočo na Velem polju.

Pogled proti Debelemu vrhu je razkrival, da se tudi naši Cerkničani ravno vzpenjajo proti vrhu – žal se na sliki tega ne vidi. 

Po spustu se je malo pred Planino v Lazu naša ekipa spet združila. Na tej planini smo se založili s skuto in sirom, da so bili naši nahrbtniki ja še malo težji.

Da se na planini ostankov od predelave mleka ter ostalih ostankov iz kuhinje ne zavrže, poskrbijo tale vedno lačna usta. Samooskrbni tok planine se tako zaokroži.

Pot na Planino pri Jezeru se je pa že kar malo vlekla.

Kmalu po prihodu na planino smo opazili, da v jezeru nekdo plava. Pa menda ja ni to eden od naših. Voda je bila baje čisto pretopla – »da se še ohladit ne moreš«. Je bila pa pijača res hladna in osvežujoča.

Še poslovitev od oskrbnika Iva in njegovega osebja potem pa v dolino in proti domu.

»Vesele planinke«

Vodnik: Herman Rednak

Besedilo in slike: Mimi Mlinar