30. september 2018

Soriška planina in vrhovi nad njo


Soriško planino obkroža venec vrhov – če gledamo od leve proti desni:  Dravh (1547 m), Lajnar (1549 m), Slatnik (1609 m) in Možic (1603 m), malce oddaljen pa tudi Šavnik (1574 m). Zaradi lege na robu Julijskih Alp je razgled z vseh soriških vrhov kljub razmeroma nizki višini zelo obširen, zato je idealen za razgledno pohajanje. Na tej poti nas pričaka mreža starih vojaških poti in bunkerjev kot ostanek nekdanje Rapalske meje oz. Rupnikove linije.
Na Soriško planino smo prispeli v jutranjih urah, kjer nas je pričakalo krasno sončno vreme – vremenoslovec je prejšnji večer napovedal »idealen dan za hribolazenje«.


Pohod smo pričeli pri Litostrojski koči na Bohinjskem sedlu.


Nekaj časa je pot proti našemu prvemu vrhu Možicu še prizanašala s strmino,


potem pa je bilo milosti konec, nam pa se je v glavi porajala misel »a mi je tega res treba«.


Ob pogledu na lepote Sorške planine z Ratitovcem v ozadju in naprej proti nadaljnji poti, smo trenutek šibkosti kmalu premagali.



Na vršni planoti je bila pot lažja, saj je potekala malo gor, malo dol in že smo prišli na vrh Možica.



Kupola nad vrhom bunkerja na Možicu je edini vrh, kjer se Bohinjsko in Blejsko jezero vidita obe hkrati.


Saj ne da bi nas ostaline človeške norosti, ki izhajajo iz vojnih časov toliko zanimale, smo si pa vseeno ogledali enega od bunkerjev, iz katerega je bil edini pogled vojakov v svetlobo in zunanji svet strelna lina.


Ob poti proti Slatniku stoji opuščena kasarna, ki v poletnem času sedaj služi kot staja za ovce.


Edino na Malem Slatniku nismo opazili, da bi bil prepreden s podzemnimi rovi, zato se je Herman tudi upal takole mirno stati na vrhu.


Na vrhu Velikega Slatnika pa spet ostaline…..


 Ko smo se že nahajali v teh koncih, seveda nismo spregledali tudi nekaj »Cvetja v jeseni«.




Do Lajnarja in s tem vrha smučišča Soriške planine ni bilo več tako daleč.


Na tem vrhu je smerna tabla malo drugačna kot smo jih vajeni – pokončna, lesena – tudi ne kaže ravno čisto prave smeri, je pa zato toliko bolj izvirna.


Pogled z Lajnarja v dolino pa kot iz pravljice – vas Sorica, ki ji zaradi jaslične oblike postavitve hiš mnogi pravijo,da je med najlepšimi vasmi v Sloveniji. Mi temu sicer ne oporekamo, poznamo pa še eno tako, nam bolj domačo vas, za katero mislimo, da se lahko kosa z njo.





Ker na vsej poti zaradi jeseni in s tem konca pašne sezone nismo videli nobene domače živali, nas je pa na koncu pozdravila tale ogromna pokončna mrcina, ki v rokah drži lesene smučke in s tem naznanja, da se bo tukaj z začetkom zime pričelo drugačno življenje.  


»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar



24. september 2018

Vabilo na 10. pohod po spominski poti Pavleta Kozjeka



Planinsko društvo Blagajana Polhov Gradec, vabi na 10. pohod po spominski poti Pavleta Kozjeka dne, 21. oktobra 2018. Zbor pohodnikov bo ob 9 uri pri Osnovni Šoli v Polhovem Gradcu. Pohod se zaključi pri cerkvi sv. Uršule na Setnici.

Dodatne informacije:
Stane Dvanajščak 041 514 397

16. september 2018

Hlam 461m, Diviška 471m - otok Krk

Na otok Krk tokrat nismo šli prvič. Vendar vsakokrat znova pohodnike pritegne divja, siva, kamnita pokrajina in na koncu pohoda uživanje v kristalno čistem morju.


Sprva asfaltirana cesta nas je popeljala do pokopališča in cerkve sv.Ivana

Pismenka glagolice.  Srečujemo jih v okolici Baške
Tukaj nam je Rajko opisal pot, ki nas čaka
Pogled na Baško
Po lepo urejeni poti proti Mesečevem platoju
Klopce so za to, da se jih izkoristi....

Naprej proti Hlamu


Pot je vedno bolj podobna lunini površini


Na vrhu Hlama.

A na Lunu tudi srčke rišejo???

Lokev na poti iz Hlama na Diviško


Takle pa je pogled na vrh Diviške


Pa smo osvojili še drugi vrh. Vročina nas je močno zdelela. Na poti smo imeli žal tudi nesrečo, ko je pohodnica padla in si zlomila roko. Korajžno je prenesla poškodbo in brez komplikacij sama prišla v dolino.

Pogled iz Diviške na celino


Slikovita lokev Diviška služi ovcam in divjadi za napajališče. Lokev je slatkovodna, z redko in ogroženo vodno favno. Posebna je po tem, da se v njej stikajo kilometrski suho zidani zidovi - gromače, ki delijo planoto na pastirska področja


Ob poti nazaj smo šli mimo dobro ohranjenega mrgara. Mrgari so večprostorne ovčje staje v obliki cveta, značilne za otok Krk.


Iz Diviške v dolino nas je kar vleklo, kljub vročini, saj smo vsi čakali samo še na skok v morje.

Organizatorja pohoda se zahvaljujeva vsem, ki so med potjo pomagali reševati teževe pohodnikom zaradi vročine, pa tudi tistim, ki so z dobro voljo prispevali k dobremu vzdušju na pohodu in med vožnjo z avtobusom.

Organizacija in vodenje pohoda: Rajko in Jerca Škrlj

09. september 2018

Krniška glavica 1889m (Jof do Somdogna)

Krniška glavica je lep razgledni vrh nad Kugyjevo dolino ali dolino Zajzera, med prvo svetovno vojno pa razgledna utrdba, ki je še danes spomenik neke ne tako davne človeške norosti.


S hojo smo pričeli na parkirišču, ki je vstopna točka za vzpon na okoliške vršace in se mimo kapelice začeli vzpenjati proti našemu cilju.


Po uri hoje smo že osvojili naš prvi cilj kočo Rifugio Grego



Od koče je pot sprva nekoliko položnejša, potem pa samo še navzgor, pa navzgor.... 


Tole pa je naš cilj, vendar vzpon do vrha ne popusti in ni tako blizu, kot se vidi.


Ostanki vojaških objektov


Z vrha so lepi razgledi na Višarje, Kamnitega lovca, Veliki Nabojs, Viš, Montaž, Poldašnjo špico, videlo pa se je tudi do Jalovca, Mangarta in celo Triglava.
Kljub veliki višini, ki smo jo premagali, so naši mladi planinci vso pot vodili našo kolono pohodnikov in bili prvi na vrhu. (Kot vedno, seveda....) 


Po počitku smo se po krožni poti v smeri bivaka Stuparich vračali v dolino Zajzera.


Ostenje Montaža, ker se vidi obraz mladenke....tako pravijo
Naša četica koraka.....čez snežišče
Po strugi hudournika...

Še nekaj metrov, pa smo zašpilili "klobaso".

Organizacija in vodenje pohoda: Tone in Ani Kavčič