16. december 2018

Ključ (623 m) in Sveti Urh (420 m)


V sončnem in mrzlem nedeljskem  jutru smo se zbrali v Dolenji vasi, da bi opravili po programu še naš zadnji pohod v letošnjem letu – pohod v neznano. Čeprav smo hodili po domačem terenu, smo na koncu ugotovili, da je bilo za nas res v neznano, saj smo na Ključu sicer vsi že bili, vendar ne po poti iz Dolenje vasi (»pr Pjeter«), na Sv. Urhu pa nas je velika večina tokrat stala prvič.


 Pot je bila ravno toliko zasnežena, da je lepo škripalo pod nogami.


Ob poti je bil na drevesu napis, da hodimo po območju divjega petelina. Ker se nasvetov o tišini nismo držali, za kazen tudi videli nismo nobenega. 
Nobenih figuric nismo imeli s seboj, da bi  jih postavili v mah. Je pa za to poskrbela narava s svojimi ledenimi kristalčki.

 Rož v tem času seveda ni, smo pa opazili ogromno bulo na, žal, bolnem drevesu.

Sprva ni bil naš namen, da bi naredili ovinek do Partizanskega doma na Ključu, vendar se v mrzlem dnevu nismo mogli upreti vročemu čaju, ki ga je v koči postreglo prijazno osebje.

Hojo po strmi poti proti vrhu nam je zelo olajšalo napol pomrznjeno mehko listje.
S Ključa smo pot nadaljevali proti Sv. Urhu. Ostalin podrtih dreves, kot posledica žledoloma, je tudi tukaj še vedno na pretek.

Na Sv. Urhu stoji prekrasna cerkev, posvečena omenjenemu svetniku. Ta je res nekaj posebnega, saj je obkrožena s taborskim obzidjem in več obrambnimi stolpi, okolica pa je na novo tlakovana in res lepo urejena. Pomislili smo, kolikokrat smo jo gledali s poti Dolenja vas – Zaklanec, pa niti vedeli nismo, kakšen biser se skriva tam gori.



 Tukaj so se nam pridružile še preostale planinke, ki so do tu prehodile krajšo pot iz Podolnice. Zdaj smo bili pa že skoraj kompletni.

Rož v gozdu res ni bilo nobenih, zato pa smo po prihodu v dolino ob poti zagledali ljubek cvetoč grmiček, ki mu očitno tudi hud mraz ne more do živega. Res pa je, da nobeden od nas imena te rastline ni poznal.


V Podolnici pa nas je čakalo veliko presenečenje. Ko smo se zbrali za kosilo, se nam je pridružil tudi naš Janez Križaj, ki smo se ga res  zelo razveselili. Ob tej priliki se lepo zahvaljujemo Hermanu in Silvi za brezhibno izpeljano logistiko, ki je bila za to potrebna. 

Naš zadnji pohod v letošnjem letu smo zaključili s srečelovom, katerega zaščitni znak je že dolgo let naša Tončka.



 »Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar

Ni komentarjev: