Štefanja gora (748 m)

Ko nam je pred časom naš vodnik omenil, da imamo za nedeljo 17. marca planiran pohod na Štefanjo goro, smo se spogledali: »Ja, kje pa je to?« Ob omembi, da se ta gora nahaja nad vasjo Adergas pa smo se spet spogledali, nekateri so celo podvomili, da je to v Sloveniji. Res premalo poznamo Slovenijo. Zapeljali smo se torej do Cerkelj na Gorenjskem in nadaljevali do vasi Adergas, kjer smo pred nekdanjim ženskim dominikanskim samostanom Velesovo in njemu pripadajočo župnijsko cerkvijo, pustili svoje avtomobile.

Nekaj časa smo hodili po asfaltni cesti ob levi strani obzidja samostana, potem pa po pešpoti prišli v gozd in tu smo se kar strmo vzpenjali.

Sveti Dominik, po katerem je samostan Velesovo dobil svoje ime, je bil velik Marijin častilec, zato ni bilo nič nenavadnega, da je predstavljala velesovska cerkev več stoletij božjo pot za romarje iz cele Gorenjske pa tudi drugih pokrajin. Menda je veljal celo rek, da kdor zaradi oddaljenosti ne more romati na Svete Višarje, naj pa roma k Mariji v Velesovo.

Ob poti na Štefanjo goro pa je tudi danes veliko verskih znamenj.

Po približno polovici prehojene poti smo prišli na razpotje dveh poti, leva pot naprej se imenuje »Mimo šterne«, desna pa »Mimo klopc«. Ob razpotju stoji manjša kapelica, na drevesu pa je obešen zvonec želja, na katerega smo pozvonili….., verjetno smo v mislih imeli vsi enako željo: da bi še dolgo skupaj lahko hodili v hribe.

Mi smo nadaljevali po desni strani in kmalu prispeli do treh zaporednih klopc, po katerih se pot imenuje. Tončka in Ivan sta za počitek izbrala srednjo klopco, s katere je bil menda najlepši pogled na Gorenjsko pokrajino in prostrana polja pod seboj.

Ko pot preide iz gozda na prostran travnik, se pred nami odpre lep pogled na Štefanjo goro s cerkvijo, do katere ni bilo več daleč.

Čeprav z ne prav visoko nadmorsko višino je Štefanja gora imeniten razglednik po celotni Gorenjski in še veliko dlje. Mi se bomo po lep razgled morali vrniti ob kakšnem bolj jasnem dnevu, danes so na nebu pač prevladovali oblaki. Glede na to, kar je omenjeno na začetku tega zapisa, nam bo pa malo boljše poznavanje teh in okoliških krajev samo koristilo.

»Vesele planinke«

Vodnik: Herman Rednak

Besedilo in slike: Mimi Mlinar