28. april 2019

Po Rimski cesti nad dolino Krke

Tokrat smo se odpravili v Suho krajino na Dolenjskem po nekdanji Rimski cesti, ki pelje od Ivančne gorice do vasi Dvor pri Žužemberku. Celotna trasa poti meri 25 km, to je toliko, kot so v starih časih rimski trgovci, vojaki, pridigarji, igralci, gladiatorji ali izletniki prepešačili v enem dnevu. Za nas bi bila taka pot predolga, zato smo jo skrajšali že v začetnem delu in pohod pričeli na Kitnem vrhu, zaključili pa v Šmihelu na Dolenjskem. Za organizacijo in vodenje pohoda je tokrat v celoti poskrbel naš Ivan, za kar smo mu zelo hvaležni. To pokrajino res dobro pozna, saj je iz teh krajev doma.


Ko smo na Kitnem vrhu šele dobro stopili iz avtomobila, si kar nismo mogli napasti oči nad urejenostjo kraja in dobrovoljnostjo domačinov. Sredi vasi stoji domačija «Andrejkatovi«. Komaj nas je gospodar zagledal, je skupaj s svojo ženo nemudoma prinesel tekoče okrepčilo, rekoč: »da vam bo pot po naših krajih lažja in prijetnejša!«



Ko smo pri sosednji hiši in še pri naslednji vprašali, če dovolijo slikati njihove lepo urejene vrtičke za objavo na naši spletni strani, smo dobili jasen odgovor: »Vi kar slikajte in objavite – pa čim več objavite, da bodo ljudje videli, kako lepi kraji so tukaj in da nismo mi eni zahojenci«. Škoda, da na slikah ne moremo prikazati tudi njihove prvinske dobrosrčnosti. Ja, tukaj čas res drugače teče, tako je tudi prav.



Tudi za etnološko dediščino so poskrbeli.


Dokaj hitro smo ugotovili, da bomo ob tako intenzivnem prejemanju njihovega gostoljubja pohod končali veliko prej kot smo načrtovali. V nadaljevanju smo resno vzeli pot pod noge in mimo vasi Bojanji vrh, Kobiljek in še nekaterih prispeli v Valično vas. Tukaj stoji velikanska lipa iz 14. stoletja. Le kdo, če ne Inge, je pod njo našla prijeten kotiček za počitek in malico.



Da je Ivan v teh krajih zelo priljubljen, smo lahko videli v vsaki vasi. Z gospo, ki je stala pred neko hišo, sta kaj hitro ugotovila, da v žlahti sicer nista, sta pa bila njena mama in on včasih skoraj soseda.


Pot smo nadaljevali proti vasi Sveta Marjeta. Kar nismo se mogli nagledati valovite zelene pokrajine, tako značilne za Dolenjsko. Tudi nekateri travniki so tukaj še taki, kot smo jih bili vajeni nekoč.



Purana pa prej res že dolgo nismo videli.


»A me boš ti sam božala, al mi boš dala tud kej za jest?«


Če smo na celotni poti hodili nad dolino Krke, smo se na koncu spustili do nje in pohod zaključili v vasi Šmihel na Dolenjskem v gostilni ob reki Krki, kjer je bil nekoč mlin.


Pred odhodom domov smo stopili še do brega naše lepe, v sodobnem času imenovane »Reke ljubezni«.


Ime Suha krajina je kar malo zavajajoče. Ko smo se zjutraj peljali v te kraje smo si predstavljali, da bomo hodili po nekoliko pustih in neobljudenih poteh. Mogoče je za tako mišljenje kriva ne tako davna zgodovina, ki jih je zaradi napačne usmerjenosti prebivalcev teh vasi med vojno, v kasnejšem (povojnem) času pri napredku namenoma zapostavljala. Še dobro, da kleni Suhokranjci niso klonili pod pritiskom napačne politike in so njihovi kraji danes takšni kot so:  napredni, urejeni - enostavno taki, da jih je za pogledat. 

»Vesele planinke«
Vodenje pohoda: Ivan Struna
Besedilo in slike: Mimi Mlinar 

26. april 2019

Mladi planinci na aprilskem izletu


Začetek aprila je bil muhast in deževen, kot se seveda za april spodobi. A po deževnem tednu je končno prišla vremensko bolj ugodna sobota, 13. 4. 2019. Ta dan smo imeli planinci rezerviran za izlet z vlakom, zato smo se lepšega vremena zelo razveselili.


Zbrali smo se vsi: otroci iz Vrtca pri OŠ Polhov Gradec z mentorico Petro, učenci iz OŠ Polhov Gradec z mentoricama Barbaro in Lucijo, starši in nekateri stari starši otrok planincev ter vodnik Stane iz Planinskega društva Blagajana. Skupno 56 planincev se je dobilo ob 7.15 na železniški postaji v Ljubljani. Z vlakom smo se odpeljali v slabo uro oddaljeno Ivančno Gorico. Nekateri so se z vlakom peljali prvič. Ti so se izleta najbolj veselili. Z železniške postaje v Ivančni Gorici smo se peš odpravili do Lavričeve koče na Gradišču. Posebno doživetje je bila precej blatna pot skozi gozd, ki je bila še posebej všeč otrokom. Pri planinski koči smo imeli postanek za malico, druženje in igro na lesenih igralih. Otroci so si z veseljem odtisnili žig v svoje planinske knjižice. Ob povratku smo se v Ivančni Gorici posladkali še z odličnim sladoledom in se nato z vlakom odpeljali nazaj proti Ljubljani.

Organizatorji izleta smo bili veseli vseh pohodnikov in se vam za dobro voljo zahvaljujemo.  Veselimo se vseh nadaljnjih podvigov.


Lucija Peklaj







16. april 2019

Dolina Glinščice

V nedeljo smo se odpravili na pohod po dolini Glinščice. Kar lepo število se nas je zbralo.
Skupina starejših se je odpravila po lažji, ˝penzionistični˝ poti, mlajši pa so si zaželeli plezanja.

Ferata,katere so se lotili naši planinci je speljana pod kraškim robom in ponuja različne teževnostne stopnje plezanja.
Po navodilih vodnika Uroša so si vsi nadeli plezalno opremo ter previdno, korak po koraku preplezali zahtevno steno.







Pa še skok do slapu, katerega seveda ne smeš zamuditi. 




Starejši smo pričeli s pohodom v Boljuncu in se po poti na levem bregu Glinščice sprehodili do Botača. Med potjo smo občudovali kanjon, ki ga je naredila rečica.





Med potjo smo se povzpeli do cervice Sv.Marije na Pečeh iz 16.stol.


V kanjonu je več slapov, največji pa je slap Supet, višine 36m. Mi smo ga opazovali od zgoraj.



Vas Botač in meja med Slovenijo in Italijo. Nihče ni od nas zahteval dokumentov.

Iz vasi Botač smo se povzpeli na desni breg Glinščice na pot, ki poteka po trasi nekdanje ozkotirne železnice Trst-Hrpelje iz leta 1959, zdaj urejene kot pešpot in kolesarska po. Od tu pa počasi  proti izhodišču v Boljuncu.




Pogled čez dolino na cerkvico, ki smo jo obiskali na poti navzgor.

luč na koncu tunela....😉
Morje je že blizu... 
Še zadnji pogled iz razgledišča na kanjon Glinščice..

Prijetno snidenje obeh skupin je bilo pri planinski koči v Boljuncu, od koder smo se veseli, da smo zopet preživeli lep dan, odpravili proti domu.

Vodenje starejših: Ana in Tone Kavčič
Vodenje plezalcev: Uroš Malovrh in Igor Dolenc

10. april 2019

Lovranska Draga


Lovranska Draga je razgledno naselje nad Lovranom, od koder je lepo viden Kvarnerski zaliv z Reko. Hribovskim Slovencem tudi morje očitno nekaj pomeni, saj se nas je zbralo poln avtobus. V nedeljo, 7. aprila (2019), nas je tako velika večina letos šla prvič na morje.


Pot navzgor je bila kamnita, nekaj je bilo tudi malo težjih vzponov, a počasi se daleč pride, smo rekli. Nebo je bilo nekam sivkasto oblačno, tudi vetrovi so počivali. Burja se je utrudila od pretekle zime, jugo pa še ni imel moči.


Kot naša Banjška planota tudi ti kraji ne kažejo veliko življenja, več hiš je praznih in kažejo pestro zunanjo  podobo. Nedaleč od križišča s cesto se je z naše steze odcepila opuščena pot, ki je vodila čez most. »Bila sva mlada oba, ko preko mosta sva šla …« Besedilo Avsenikove pesmi se je zaslišalo iz skupine polhograjskih pohodnikov.


No, tole je pa prav zanimiva fotografija. Voda teče fantiču na lase, on pa nič, tako lepo se smeje. Pa drugi tudi. Očitno je ta prha nekaj posebnega.


Slap v bližini morja. Tega nismo vajeni. Zato ni čudno, da smo ga vključili v enega naših izletov. V slapu ni bilo veliko vode, stena pa je mogočna. Čisto blizu smo lahko prišli, pa nismo bili nič mokri.


Vračali smo se po drugi poti, tako da smo lahko videli tudi središče zaselka. Menda se tu enkrat v letu zbere množica od blizu in daleč, ki se poveseli ob svojem prazniku. Tako je povedal Ivan, ki že dolgo pozna te kraje in je tudi poznavalec teh stezá. Ob vračanju pa še posnetek cele pohodniške ekipe na vrhu hriba, ta seveda ne sme izostati.


Tole pa ni bilo prav nič spodobno. Lahko bi še malo počakalo tisto rosenje in ploha izpod neba. Pa še velika sreča, da smo vsi prišli do morja. Nekateri so skočili pomočiti roke vanj. Kaj več tokrat še ni prišlo v poštev.


Lepotica pa taka, en sam cvet! Kako bodo dobre češnje! Iz cvetov se pa ne vidi, ali bodo rdeči ali črni plodovi. Zadnji imajo v pesmih prednost, vsaj tako se sliši v tisti iz nekdanjih časov: rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši …


Demokratično je bilo določeno, da slapa pri Ilirski Bistrici ne izpustimo. Pa je res lep. Voda z veliko silo priteka iz zemlje, tako da je belo peneča, okolica pa je poraščena z nežno zelenim mahom, vse daje vtis mehkobe; zelenje mahu in belina vode, kombinacija, ki je pri slapovih zlepa ne vidimo, bolj smo navajeni skalnate ostre okolice.


Sušec se imenuje potok, ki dela ta slap. Tokrat je bil kar vodnat, a po imenu sodeč, ne bo dolgo tak. Zagotovo ob suši presahne, saj smo vendar na Notranjskem. Vodno »podlago« imajo tudi nekatere hiše v Ilirski Bistrici, kar skozi temelje zgradb teče.
Kdor veliko hodi, naleti na razne, tudi mokre pohodniške okoliščine. Rajko, vodja tokratnega izleta, je temu primerno rekel: Bogovi so nam bili naklonjeni. Samo pogumno naprej je treba, mar ne?

Prispevek: Milka Bokal
Organizacija in vodenje Pohoda: Rajko Škrlj



01. april 2019

Ledenik, Mestni vrh in grad Fridrihstain

Bila je lepa sončna nedelja 24 3. 2019,  ko smo se odpravili proti Kočevju, da osvojimo kar tri vrhove nad omenjenim naseljem.
Te so Ledenik, Mestni vrh in grad Fridrihstain.

Iz parkirišča, smo po nekaj metrih alsfaltne poti, krenili na gozdno stezo, ki se  nam je postavila kar precej pokonci. Toda že po dobri uri smo prispeli na križišče, kjer so nas table usmerile desno proti Ledeniku ( 1072 mnv).


Ker na tem vrhu ni razgleda smo se po kratki pavzi in po osvežilnih bombonih odpravili že proti , prej omenjenemu  križišču, od tam pa proti  Mestnem  vrhu, kjer nas je pričakal prečudovit razgled  iz ploščadi na celotno Kočevje. Lahko smo opazili tudi višje vrhove, sicer bolj v meglici.


Od tu nas je še le nekaj metrov ločilo do vrha  Mestnega vrha (1035 mnv). Zopet smo se vrnili na križišče, in že smo veselo korakali  proti koči Jelenovem studencu, kjer smo si z dobro malico nabrali moči, otroci so pa izkoristili počitek kar na igralih. Seveda ni smel a manjkati tudi gasilska slikca.




Čakal nas je še zadnji vzpon proti gradu Fridrihstainu ( 970 mnv), ki je bil zgrajen v 15. Stoletju, od njega so ostale le še ruševine, kjer smo imeli zopet lep razgled. Lahko smo se odpočili na Veronikenemu stolu. Po sliki sodeč že rahlo utrujen deklič.


In po vseh teh lepih pogledih je sledila še lepa hoja navzdol, kjer smo lahko priliko izkoristili za  prijeten pogovor.
In tako se je zaključil naš spomladanski pohod, ko nas je malce zaznamovala pomladna utrujenostin tudi nekaj sončnih žarkov je ostalo na naši koži. 

Pripravil  in vodil Igor Dolenc