10. april 2019

Lovranska Draga


Lovranska Draga je razgledno naselje nad Lovranom, od koder je lepo viden Kvarnerski zaliv z Reko. Hribovskim Slovencem tudi morje očitno nekaj pomeni, saj se nas je zbralo poln avtobus. V nedeljo, 7. aprila (2019), nas je tako velika večina letos šla prvič na morje.


Pot navzgor je bila kamnita, nekaj je bilo tudi malo težjih vzponov, a počasi se daleč pride, smo rekli. Nebo je bilo nekam sivkasto oblačno, tudi vetrovi so počivali. Burja se je utrudila od pretekle zime, jugo pa še ni imel moči.


Kot naša Banjška planota tudi ti kraji ne kažejo veliko življenja, več hiš je praznih in kažejo pestro zunanjo  podobo. Nedaleč od križišča s cesto se je z naše steze odcepila opuščena pot, ki je vodila čez most. »Bila sva mlada oba, ko preko mosta sva šla …« Besedilo Avsenikove pesmi se je zaslišalo iz skupine polhograjskih pohodnikov.


No, tole je pa prav zanimiva fotografija. Voda teče fantiču na lase, on pa nič, tako lepo se smeje. Pa drugi tudi. Očitno je ta prha nekaj posebnega.


Slap v bližini morja. Tega nismo vajeni. Zato ni čudno, da smo ga vključili v enega naših izletov. V slapu ni bilo veliko vode, stena pa je mogočna. Čisto blizu smo lahko prišli, pa nismo bili nič mokri.


Vračali smo se po drugi poti, tako da smo lahko videli tudi središče zaselka. Menda se tu enkrat v letu zbere množica od blizu in daleč, ki se poveseli ob svojem prazniku. Tako je povedal Ivan, ki že dolgo pozna te kraje in je tudi poznavalec teh stezá. Ob vračanju pa še posnetek cele pohodniške ekipe na vrhu hriba, ta seveda ne sme izostati.


Tole pa ni bilo prav nič spodobno. Lahko bi še malo počakalo tisto rosenje in ploha izpod neba. Pa še velika sreča, da smo vsi prišli do morja. Nekateri so skočili pomočiti roke vanj. Kaj več tokrat še ni prišlo v poštev.


Lepotica pa taka, en sam cvet! Kako bodo dobre češnje! Iz cvetov se pa ne vidi, ali bodo rdeči ali črni plodovi. Zadnji imajo v pesmih prednost, vsaj tako se sliši v tisti iz nekdanjih časov: rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši …


Demokratično je bilo določeno, da slapa pri Ilirski Bistrici ne izpustimo. Pa je res lep. Voda z veliko silo priteka iz zemlje, tako da je belo peneča, okolica pa je poraščena z nežno zelenim mahom, vse daje vtis mehkobe; zelenje mahu in belina vode, kombinacija, ki je pri slapovih zlepa ne vidimo, bolj smo navajeni skalnate ostre okolice.


Sušec se imenuje potok, ki dela ta slap. Tokrat je bil kar vodnat, a po imenu sodeč, ne bo dolgo tak. Zagotovo ob suši presahne, saj smo vendar na Notranjskem. Vodno »podlago« imajo tudi nekatere hiše v Ilirski Bistrici, kar skozi temelje zgradb teče.
Kdor veliko hodi, naleti na razne, tudi mokre pohodniške okoliščine. Rajko, vodja tokratnega izleta, je temu primerno rekel: Bogovi so nam bili naklonjeni. Samo pogumno naprej je treba, mar ne?

Prispevek: Milka Bokal
Organizacija in vodenje Pohoda: Rajko Škrlj