30. junij 2019

Donačka gora (884 m n.v.)


Že nekaj let smo se vesele planinke odpravljale na Donačko goro, v nedeljo 30. junija 2019 nam je pa to tudi uspelo. Naše izhodišče je bilo  Rudijev dom na višini 590 m n.v.


Po nekaj minutah hoje smo stopili v gozd, kjer smo opazili tablo, ki nas je seznanila s posebno znamenitostjo Donačke gore – velik naravni rezervat, ki je kot bukov pragozd zavarovan že vrsto let.

 

Po zahodnem delu tega pragozda nas je lepo urejena pot vodila na greben gore proti zahodnemu vrhu. Naše počutje je bilo še toliko boljše, ker sta se nam po nekaj mesečni odsotnosti  spet pridružila tudi Silva in Herman, ki sta nekaj čas okrevala in hodila po bolj ravnih poteh.


Ob poti smo opazili spominsko ploščo, ki je bila postavljena v spomin dr. Ernestu Froelichu, ki je tukaj zastavil prvo označeno planinsko pot v Sloveniji, takrat namenjeno predvsem okrevancem iz Zdravilišča Rogaška Slatina.


Po dobri uri hoje smo prispeli na zahodni vrh Donačke gore.


Najlepši pogled smo imeli proti Boču.


Odpočili smo se na »klopci ljubezni« z značilnim srčkom v sredini. Takih klopc je na naših hribih čedalje več, ena od njih je v tej okolici tudi na Boču, pri nas pa na Polhograjski Grmadi.


Silva je bila res vesela in mi z njo, da je bila ponovno z nami, in po dolgem času spet osvojila malo višji vrh.


Proti 20 minut oddaljenem vzhodnem vrhu je bila pot malo bolj zahtevna, vendar brez posebnosti.



Tudi plezalni del poti z vzhodnega vrha nazaj proti Rudijevemu domu je bil dokaj hitro premagan. Marija pa že tako in tako samo čaka, kdaj bo lahko spet plezala.


Da hodimo po območju bukovega pragozda so vseskozi naznanjali tudi lovilci mrčesa, ki so viseli s številnih dreves.


»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar

29. junij 2019

Krn in potep po zelenih stezah planin pod njim

Po zelenih stezah planin pod Krnom


Sobotno jutro 30. junija je bilo brez oblaka; obetal se je lep poletni dan. 29 planincev PD Blagajana je tako v dveh kombijih in osebnih avtomobilih z velikim pohodniškim pričakovanjem hitelo proti Primorski. Del se jih je namenil na Krn, to so bili predstavniki mlajše generacije, drugi, ne več rosno mladi pa so se namenili pohajati po planinah pod Krnom in goram desno od njega. Prvi del je imel izkušene vodnike, drugi pa se je opiral na spomine Mire in Maksa s te poti izpred nekaj let. Ko smo se po vožnji čez Kladje, Cerkno in po Soški dolini pri Kobaridu začeli dvigovati proti Vrsnemu, rojstnemu kraju pesnika Simona Gregorčiča, smo se že prepričali, da je prav, da govorimo »sončna Primorska«. Sonce je sveže grelo tudi na izhodišču pohoda pri koči na planini Kuhinja nad vasjo Krn.


Koča na planini Kuhinja je skromna, a razpoloženje gostiteljev je prijetno domače. Tiči v zavetju lipe, leseno pročelje pa spominja na planinski dom na Ravneku.


Pogled proti Krnu in planinam je oživil gorske želje. Vsi smo se vsaj v mislih igrali, da bi se povzpeli nanj, saj se je kazal kot podolgovata položna gora, v drobnem izrastku pod vrhom pa smo zlahka prepoznali Gomiščakovo zavetišče. A planine pod njim so bile tako prelestno zelene, v tisočerih odtenkih je zelenje planinskih travnikov in grmičkov belega in rdečega šipka ponujalo očem dobrohoten počitek. Tako smo se nekdanji mladostniki odločili za »spodnjo« pot.


Od koče na planini Kuhinja so lepo vidna slemena hišic, s pločevino obrobljene strehe vabijo kot morebitni mali apartmaji za planin želne goste. A kot je povedal Maks, ki so ga ob prvem obisku planine tudi zaposlovale take misli, so to res apartmajčki, a le za štirinožne živali, za tiste, ki rečejo mu mu.


Na njihove izdelke je opozarjala tudi tabla. To smo opazovali tudi drugod po teh planinah. Izkoristili smo priložnost in nekaj mlečnih darov odnesli tudi domov in to v dobri veri, da so stoprocentno bio.


Krave imajo tu res sončno pašo. Sonca je na teh bregovih veliko. Ali k temu pripomorejo daljnosežni vplivi morja? V daljavi smo ga slutili. Paša traja od maja do oktobra, je povedal sirar v domači prodajalnici. Pota so ponekod, zlasti na ovinkih, utrjena z asfaltu podobno prevleko. To ni zaradi zmrzali, ampak zaradi poletnih nalivov. Sprali bi pesek in naredili globoke grabne.


Široka pot se je začela počasi vzpenjati in lepo se je bilo ozirati okrog, sedeti v travi pa tudi. Rož je bilo veliko, med njimi so bile tudi take, ki jim nismo vedeli imena. Od časa do časa pa smo opazovali našo četico, ki se je vila po strminah proti vrhu Krna. Z zanimanjem smo sledili, kako so bili ob vsakem ponovnem pogledu nekoliko višje.


Vse te planine so na višini nekoliko nad tisoč metrov. Prva se imenuje Kašina, na drugi strani, bliže Krnu pa se je videla peščica hiš na planini Zaslap in niže Slapnik. Iz kočice na Leskovci se je prav lepo kadilo, a hiteli smo naprej.


Steza se je začela spet spuščati in na sedlu smo zagledali skupino hišk, od koder je vodila dokaj široka pot. Od kje neki je tu gor prilomastil celo avtomobil? Počasi se je spuščal proti dolini. V dolini pod nami so stanovalci pokazali celo znamenito cerkev iz prve svetovne vojne na Javorci. S kratkim postankom smo okrepili svoje fizične moči in se po mehkih sončnih poteh vračali na izhodišče. Drevesa različnih, tudi zelo divjih oblik so nam dajala sosedstvo. Samotno je tu gori nad vasico Krn. V zavetju gozda je celo tabla z napisom, da si je v tem gozdnatem varstvu našel bivališče »Majdičev« iz Krna. Pravi puščavnik je moral biti.  
Pa še zapis v živo ob koncu pohoda: Ko smo spet videli kočico na Kuhinji, je Mira, ki je z Maksom kazala pot, rekla: – »Takrat« se mi pa ni zdelo tako daleč. Maks pa: ­- Ja, pa to je bilo »takrat«.  In vsi okoli stoječi smo se nasmejali temu časovnemu premiku iz preteklosti v sedanjost. Saj se ve, kaj pomeni ta »takrat«, a ne?
Milka Bokal

Vzpon na Krn



Mladi planinci so se pogumno pognali v hrib.


Za njimi pa se potijo odrasli


Krajši počitek na poti proti vrhu


Huraaaa. Na vrhu smo!!!


Pogled na drugo stran proti Krnskemu jezeru



Še ena skupinska slika vseh, ki so osvojili vrh





Lepotice (cvetlice) ob poti


Nagrada za vztrajnost pri osvajanju Krna - kopanje v Nadiži

Vodenje in organizacija pohoda: Igor Dolenc



26. junij 2019

Kum Kum, le pogum ali Kdor ne riskira, ne profitira

 
V nedeljo, 23. junija, je bilo napovedano spremenljivo oblačno vreme z občasnimi padavinami. A to vnetosti planincev PD Blagajana ni odvrnilo od napovedanega izleta na Nebeško goro (960 m), najvišji hrib v občini Radeče, in na Kum (1220 m), najvišji vrh Zasavskega hribovja,  upravičeno mu rečejo tudi Zasavski Triglav. Tako smo se odpeljali proti Zasavju, kjer je pa vremenska napoved popolnoma odpovedala, saj nas je spremljajo le deževje, deževje in še enkrat deževje. Občasnost v vremenski napovedi se je pa bolj nanašala na veter, ki je pometal z deževnimi curki. A vsaj iz kombija si poglejmo izhodišče našega izleta, saj smo lepo na suhem, je bil sklep pohodnikov. Tako nas je Ani kar iz kombija seznanila, kje sta s Tonetom v veliko lepšem vremenu raziskovala hrib daleč od našega doma in s tako privlačnim imenom. V sončnem  vremenu mora biti v teh krajih zares lepo, sicer si ta gora ne bi nadela imena po samih nebesih. Marjan se je pozanimal pri domačinih in tako je Tone po njegovih zanesljivih napotkih spretno nadaljeval vožnjo po dokaj ostrih ovinkih nad dolino Spodnje Save skozi občasne meglene zavese. Najbrž si je še iz časa otroštva dajal korajžo s tisto otroško pesmico: Kum, K/k/um le pogum … in nas srečno pripeljal prav na vrh Kuma. Planinski dom je čisto blizu parkirišča in oskrbniki so nas bili zelo veseli. Še posebej zato, ker je čez nekaj časa v organizaciji Turistično informativnega centra Hrastnik in Prosvetnega društva Čeče v njihovem domu potekala pravcata ljudska burka izpred nekaj desetletij, ko še ni bilo pralnih strojev in so si perice ob pranju perila pri mrzlih potokih olajšale dušo z odkritimi pogovori o zakonskem in vaškem življenju. Njihovo povabilo na ogled smo seveda sprejeli.
No, tokrat je bila pa v ospredju kultura in ne hoja, smo rekli, sedeč za mizo. To pa tudi pride prav za nas Kranjce, saj pravijo, da nas je kultura združila kot narod in nato v državo. Kdor riskira, pa kulturno profitira, je bil soglasen sklep tega izleta.
Celotna pesmica Kum K/k/um namiguje na žabjo mlako, kjer žabe težko čakajo deževja, mi smo pa težko čakali, da bi prenehalo. Gre pa tako:
Kum kum, le pogum,
sliši se od juga šum,
kvak kvak glej oblak,
glej oblakov sivih vlak.

Spodaj pa še nekaj fotografskih utrinkov:

Tale fotografija je nastala v prav lepem vremenu in dokazuje, da so vsi podatki zgoraj resnični. 


Na poti k vrhu Kuma nas je pozdravila množica palčkov, velikih in malih, nasmejanih in v delovnem zanosu. Pravcata paša za oči, tudi iz kombija lepo vidna. 



Oddajnik in cerkev sv. Neže: Oddajnik je bil komaj viden, velika cerkev sv. Neže pa se je prav tako skrivala v meglenem vodenem ozračju pa smo bili čisto blizu. 


Plakat za vaško burko z uprizoritvijo pranja perila na starem ribežnu je bil pa toliko bolj jasen in je obetal veliko.


Tem gospem smo se prav po domače smejali ob prizorih iz vsakdanjega življenja; zraven je pa voditeljica, ki je na koncu organizirala celo žrebanje srečnežev, ki so dobili majico. Jerca je bila ena od njih.

Prispevek: Milka Bokal
Organizacija in vodenje: Ana in Tone Kavčič

15. junij 2019

Pristovški Storžič

Pravijo, da v tretje gre rado. In res je tako. Po dveh prestavitvah smo v tretje planirani obisk Pristovške-ga Storžiča izvedli po planu. Ker hoje do vrha ni pretirano veliko, smo se šele ob 8h zbrali na AP v Polhovem Gradcu. Hitro smo se odpravili proti izhodišču na MP Jezerski vrh. Po začetnih opravkih na izhodišču smo se v ravni vrsti odpravili proti cilju. Nekateri najmlajši udeleženci so nam uhajali naprej, kar je imelo za posledico nekaj nepotrebnih višincev, a nič ne de. Smo pa zato imeli priliko videti čisto pravega modrasa. Bil je kar malo strašljiv. Po slabi uri in pol smo dosegli 1759 metrov visok vrh. Po malici iz nahrbtnika smo se po drugi, malo daljši, poti vrnili nazaj na izhodišče. No ja, skoraj. Nekje v zadnji tretjini sva z pomočnikom odhitela naprej po avtomobile, da smo preostalim olajšail zadnjih nekaj vročih asflatnih kilometrov. 





Takole se je najmlajši pohodnik spoprijel z zadnjo strmino na poti do vrha




 





Organizacija in vodenje pohoda: Uroš Malovrh