24. julij 2019

Triglav


Po dveh letih smo ponovno načrtovali planinsko turo na našega očaka. Prvič zato, ker je bilo kar veliko zanimanja, in drugič zato, da smo videli, kako so obnovili Aljažev stolp. 8 moramo jih pohvaliti, zgleda skoraj kot nov). Izbrali smo si poletni mesec, in to tudi tokrat ni bila napaka. Res da je na stezi nekoliko več srečevanja, a tudi to ima svoj čar.


Uradno smo turi začeli ob 5.30 v Polhovem Gradcu, neuradno pa ob 7.10 pred Aljaževim domom v Vratih. Vremenska napoved je bila za soboto odlična za julij, zato se nam ni nikamor mudilo. Hitro ( ali pa tudi ne, kakor za koga) smo pridobivali višino po Tominškovi poti in že smo si nase nadeli plezalne pasove in čelade. Če je bilo med hojo po gozdu morda nekoliko stokanja, ( pa ne veliko), je v varovanem delu potekalo brez težav. No skoraj. Na našo veliko srečo in hitre reflekse Marjana, je Rudi odnesel brez praske, sicer pa bi kamen, ki ga je nad nami sprožil gams naredil velike težave....In to je slučajno video dokumentirala tudi Mojca. Na vrhu plezalnega dela smo imeli malico, nakar je bil še mučnih 500 višincev, kajti sonce je neusmiljeno pripekalo. A kljub temu smo nekaj čez tretjo popoldne dosegli Kredarico.  Po okrepčilu je sledilo veselo druženje in .....zgodnje spanje.

















Po zgodnjem nedeljskem vstajanju in zajtrku je večina odhitela proti vrhu. Žal se dva pohodnika zaradi zdravstvenih težav nista pridružila, zraven pa sta ostala še dva spremljevalca, tako da nas je vrh po 2h doseglo 15 pohodnikov, od tega 8 prvič v življenju. Je bilo kar naporno vse to krstiti. :)
Nekaj pred enajsto smo se vrnili na Kredarico, pomalicali iz nahrbtnika, obnovili zalogo vode in krenili po poti čez prag nazaj v dolino Vrat. Na poti ni bilo večjih posebnosti, razen, da je bilo kar zamudno varno spraviti vse udeležence čez zahtevne dele varovane poti samo s klini brez jeklenice, žal pa nas je kako uro pred izstopom iz stene ujel dež. In to ne malo. Če je sprva kazalo samo na majhno plohico, je bila naslednja pošiljka kar obilna. In je na cilju dobesedno teklo od nas. K sreči ni bilo nevihte in vetra, tako da smo jo odnesli brez posledic

Če zaključim - bilo je naporno, tako za udeležence kot za vodnika in pomočnika, a lepo. In čez dve leti bomo ponovili.

zapisal vodnik Uroš Malovrh                                         Setnik, 23.7.2019

14. julij 2019

Debela peč 2014m, Brda 2008m, Lipanski vrh 1974m, Mrežce 1965m

Kar lepo število pohodnikov se nas je zbralo v nedeljo, 14.7.2019 na parkirišču Pri Rupah ob spomeniku padlim borcem NOB.
Zaradi zelo različne kondicijske pripravljenosti smo se že tukaj razdelili v tri skupine. Najmočnejšo (najmlajšo) je prevzel Igor. Drugo, tudi najmočnejšo (po številu) je prevzel Rajko, tretjo seveda tudi najmočnejšo (po številu rekonvalescentov) pa Herman.



Pri Blejski koči smo se vse tri skupine srečale in si zaželele srečno pot naprej.


 Tudi narava je pokazala, da je srce motor življenja. (jezerca v obliki srčka)

Prva skupina se je odpravila Na Debelo peč, od tu pa čez Brda do prelaza Lipanski vrh in do Blejske koče.




Druga skupina se je od Blejske koče povzpela na Lipanski vrh in preko Mrežce do Blejske koče.




Na Lipanskem vrhu


Na Mrežcah



Tretja skupina se je sprehodila po planini Lipanca.

Vse tri skupine smo se skupaj od Blejske koče vrnile v dolino.

Organizacija: Rajko Škrlj
Vodniki: Rajko Škrlj, Igor Dolenc, Herman Rednak