29. junij 2019

Krn in potep po zelenih stezah planin pod njim

Po zelenih stezah planin pod Krnom


Sobotno jutro 30. junija je bilo brez oblaka; obetal se je lep poletni dan. 29 planincev PD Blagajana je tako v dveh kombijih in osebnih avtomobilih z velikim pohodniškim pričakovanjem hitelo proti Primorski. Del se jih je namenil na Krn, to so bili predstavniki mlajše generacije, drugi, ne več rosno mladi pa so se namenili pohajati po planinah pod Krnom in goram desno od njega. Prvi del je imel izkušene vodnike, drugi pa se je opiral na spomine Mire in Maksa s te poti izpred nekaj let. Ko smo se po vožnji čez Kladje, Cerkno in po Soški dolini pri Kobaridu začeli dvigovati proti Vrsnemu, rojstnemu kraju pesnika Simona Gregorčiča, smo se že prepričali, da je prav, da govorimo »sončna Primorska«. Sonce je sveže grelo tudi na izhodišču pohoda pri koči na planini Kuhinja nad vasjo Krn.


Koča na planini Kuhinja je skromna, a razpoloženje gostiteljev je prijetno domače. Tiči v zavetju lipe, leseno pročelje pa spominja na planinski dom na Ravneku.


Pogled proti Krnu in planinam je oživil gorske želje. Vsi smo se vsaj v mislih igrali, da bi se povzpeli nanj, saj se je kazal kot podolgovata položna gora, v drobnem izrastku pod vrhom pa smo zlahka prepoznali Gomiščakovo zavetišče. A planine pod njim so bile tako prelestno zelene, v tisočerih odtenkih je zelenje planinskih travnikov in grmičkov belega in rdečega šipka ponujalo očem dobrohoten počitek. Tako smo se nekdanji mladostniki odločili za »spodnjo« pot.


Od koče na planini Kuhinja so lepo vidna slemena hišic, s pločevino obrobljene strehe vabijo kot morebitni mali apartmaji za planin želne goste. A kot je povedal Maks, ki so ga ob prvem obisku planine tudi zaposlovale take misli, so to res apartmajčki, a le za štirinožne živali, za tiste, ki rečejo mu mu.


Na njihove izdelke je opozarjala tudi tabla. To smo opazovali tudi drugod po teh planinah. Izkoristili smo priložnost in nekaj mlečnih darov odnesli tudi domov in to v dobri veri, da so stoprocentno bio.


Krave imajo tu res sončno pašo. Sonca je na teh bregovih veliko. Ali k temu pripomorejo daljnosežni vplivi morja? V daljavi smo ga slutili. Paša traja od maja do oktobra, je povedal sirar v domači prodajalnici. Pota so ponekod, zlasti na ovinkih, utrjena z asfaltu podobno prevleko. To ni zaradi zmrzali, ampak zaradi poletnih nalivov. Sprali bi pesek in naredili globoke grabne.


Široka pot se je začela počasi vzpenjati in lepo se je bilo ozirati okrog, sedeti v travi pa tudi. Rož je bilo veliko, med njimi so bile tudi take, ki jim nismo vedeli imena. Od časa do časa pa smo opazovali našo četico, ki se je vila po strminah proti vrhu Krna. Z zanimanjem smo sledili, kako so bili ob vsakem ponovnem pogledu nekoliko višje.


Vse te planine so na višini nekoliko nad tisoč metrov. Prva se imenuje Kašina, na drugi strani, bliže Krnu pa se je videla peščica hiš na planini Zaslap in niže Slapnik. Iz kočice na Leskovci se je prav lepo kadilo, a hiteli smo naprej.


Steza se je začela spet spuščati in na sedlu smo zagledali skupino hišk, od koder je vodila dokaj široka pot. Od kje neki je tu gor prilomastil celo avtomobil? Počasi se je spuščal proti dolini. V dolini pod nami so stanovalci pokazali celo znamenito cerkev iz prve svetovne vojne na Javorci. S kratkim postankom smo okrepili svoje fizične moči in se po mehkih sončnih poteh vračali na izhodišče. Drevesa različnih, tudi zelo divjih oblik so nam dajala sosedstvo. Samotno je tu gori nad vasico Krn. V zavetju gozda je celo tabla z napisom, da si je v tem gozdnatem varstvu našel bivališče »Majdičev« iz Krna. Pravi puščavnik je moral biti.  
Pa še zapis v živo ob koncu pohoda: Ko smo spet videli kočico na Kuhinji, je Mira, ki je z Maksom kazala pot, rekla: – »Takrat« se mi pa ni zdelo tako daleč. Maks pa: ­- Ja, pa to je bilo »takrat«.  In vsi okoli stoječi smo se nasmejali temu časovnemu premiku iz preteklosti v sedanjost. Saj se ve, kaj pomeni ta »takrat«, a ne?
Milka Bokal

Vzpon na Krn



Mladi planinci so se pogumno pognali v hrib.


Za njimi pa se potijo odrasli


Krajši počitek na poti proti vrhu


Huraaaa. Na vrhu smo!!!


Pogled na drugo stran proti Krnskemu jezeru



Še ena skupinska slika vseh, ki so osvojili vrh





Lepotice (cvetlice) ob poti


Nagrada za vztrajnost pri osvajanju Krna - kopanje v Nadiži

Vodenje in organizacija pohoda: Igor Dolenc



Ni komentarjev: