17. februar 2020

Socerb - Slavnik - Skadanščina




Tretjo nedeljo v februarju smo nadaljevali lansko leto začeto turo po slovenski planinski poti, ki smo jo končali na Socerbu. Tako smo se ob 8h zbrali na AP v Polhovem Gradcu ter kmalu po 9h uri dopoldne krenili iz Socerba proti vasi Skadanščina, ki je onkraj primorskega Triglava - Slavnika.  Najprej smo 2h obirali kraška polja, da smo prispeli do vasi Prešnica, kjer se je začel nekoliko bolj strm vzpon da Tumove koče na Slavniku, do katere smo potrebovali še  2h. Ker je bila pot do vrha predloga, smo si nekje na polovici vzeli čas za malico. Vrh je bil sicer sončen in topel, a je veter pokvaril idilično vzdušje, zato smo se kar hitro podali proti cilju do vasi Skadanščina, kjer je voznike že čakal "taksi", da jih je zapeljal do izhodišča po avtomobile.  Izlet smo zaključili z analizo ob štirih popoldne pred lovsko kočo.


Podrobnosti pa povejo slike.

















Zapisal vodnik Uroš Malovrh. 16.2.2020

08. februar 2020

Lavričeva koča na Gradišču (510 m n.v.)

Lep in topel zimski dan smo v nedeljo 02.02.2020 izkoristili za hojo po delu dolenjskega hribovja – iz Ivančne Gorice do Lavričeve koče na Gradišču. Pohod smo pričeli pri Šolskem centru v Ivančni Gorici.


Skozi vas Vir pri Stični smo prispeli do Cistercijanskega samostana v Stični, ki je najstarejši samostan na današnjem slovenskem ozemlju in hkrati edini Cistercijanski samostan, ki pri nas še deluje.




Predno smo prišli v gozd, smo ob poti videli veliko domačih živali, ki so zaradi mile zime letos  ostale kar na prostem.




Pot po gozdu je bila pa kar strma.


Da je letos zima izredno mila in spominja že skoraj na pomlad, kaže tudi teloh, ki bo na nekaterih mestih kmalu že odcvetel.


Tudi leska, tale stoji sicer čisto na samem ob neki domačiji, je bila že v polnem razcvetu. Malo stran od nje stoji lesena skulptura, kot spomin na nam še dobro znane čase. Gospodar je povedal, da jo je dal postaviti v spomin na strica, ki je med drugo svetovno vojno v brigadi padel.



Mi vsi smo bili tukaj prvič, zato nas je pogled na prelepo kočo, ki je na več mestih okrašena z lesenimi skulpturami, fasada pa je narejena kar iz raznovrstnih kamnov in kot taka tako lepo vpeta v naravo, res lepo presenetil.



Čudovit se nam je zdel tale izsek iz fasade koče, kjer je obložena s samimi preluknjanimi skalami. Nekatere imajo že same po sebi posebno obliko. Kar sama po sebi se je porodila slika iz preteklosti, ko smo se v šoli učili o »Ćeli kuli« v Nišu, ki je bila v 18. stoletju zgrajena kot opomin na poraz Srbov proti Turkom, v fasado pa so bile na žalost vzidane drugačne »skale«. Na našo srečo pa je Lavričeva koča obložena samo s pravimi kamni.


Tudi okolica koče je lepo urejena, ob njej so razna igrala za otroke, veliko je miz in klopi, izdelanih iz razpolovljenih hlodov, nad kočo je tudi park, povsod pa še veliko takšnih in drugačnih lepo naravno oblikovanih skal.




Za povratek smo ubrali drugo pot, na katero so nas usmerili domačini. Ob panjih lepega čebelnjaka je brenčalo veliko število čebelic – je to prezgodnja pomlad? – verjetno se bodo letošnjo zimo v panje morale še vrniti.




»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar