26. avgust 2007

Kepa 2143m

Še en lep dan je za nami. Tokrat smo se povzpeli na Kepo. Kepa je eden najpomembnejših vrhov v Karavankah - za Stolom in Vrtačo tretji najvišji. Kljub temu pa ni bilo prenaporeno, ni pa bilo čisto enostaveno. Res pa smo se z avtomobili povzpeli nekoliko višje, saj smo pri rampi vsi zamižali, tako da je nismo videli. S tem smo si pot skrajšali za skoraj eno uro.

Kepa je zaradi svoje lepe, pravilne piramidaste oblike zaščitni znak Avstrijske Koroške. Nekoliko drugačna je s slovenske strani, od koder je skrita za nižjimi hribi, ki stojijo pred njo. Lepo se jo vidi le z ravnine pri Bledu in iz ovinka pri Belci. Seveda, če se povzpnemo nekoliko višje, na primer po pobočjih Julijcev, bomo Kepo tudi s slovenske strani videli kot lepo, visoko goro.

Razgled s Kepe je fantastičen. Onkraj doline Save so Julijci kot na paradi, na zahodnem obzorju pogled nese do Dolomitov, Grossglocknerja in soseščine, na severu do Dachsteina, na jugovzhodu pa je pod nami velik del hribovite Slovenije.

Pogled na naš cilj Kepa 2143m

Krajši postanek za ogled hribovja nam nasproti: Triglav, Špik, Jalovec, Mangart.....

pogled na naše gore

še zadnji vzpon, in gora bo premagana

zasluženo malico na vrhu smo si delili z gorskimi kavkami

gasilska na slovenskem vrhu Kepe

in še čez mejo....

potem pa previdno navzdol

mimo prekrasnega cvetja.

05. avgust 2007

Mala 2332m in Velika Mojstrovka , 2366m

V nedeljo, 5. avgusta smo se podali na dve Mojstrovki: na Malo in Veliko. Tudi na Zadnjo Mojstrovko smo upirali oči, a bila je le malo predaleč. Sicer pa so se pogledi z vrha Male veselo sprehajali po vsemogočnem, ta dan jasno izrisanem gorskem kraljestvu. Še najbolj od vseh so počivali na Jalovcu, ki je bil resnično blizu, a tudi pogled na obzorje je bil lep: nekateri od vrhov v Visokih Turah so se bleščali v snegu. Skratka: dan v hribih, da je malo takih. Nanj so čakali mnogi, saj je na gladkih skalnatih ploščah pod vrhom Male Mojstrovke kar mrgolelo planincev. Vreme nas ni priganjalo, vroče tudi ni bilo preveč - pravi dan med poletnim dopustovanjem, da si nabereš moči za meglene jesenske dni.

Gasilska slika na vrhu Male Mojstrovke.

Skalnata plamenica Jalovca, simbola Planinske zveze Slovenije, sili v poletno nebo.

Mostrovke so tri: Mala, Velika in Zadnja Mojstrovka. Pogled z Velike na Malo.

Razgled je bil čudovit. Pogled proti slovenski Koroški, v ozadju stolp na Dobraču.

Planinske kavke so bile nadvse domače. Tale se z jasnine neba približuje našim ponujenim dlanem.

Melita v ugledni druščini, seveda najvišja.

Francka je premagala vse fizikalne zakone in šla najvišje, na nebo. Le palice jo še držijo na zemljo.

Peščeno sončno morje nas ni utrudilo. Skoraj ni verjeti, da bi kdo pomislil na tisto slano ...

Na sedlu se pot prevesi in spodaj čaka variantna pot po melišču, tako hitra, da so nekateri namesto malo več kot polurnega obiranja skal na stezi Vršič dosegli v desetih minutah.

Prispevek:Milka Bokal

Fotografije:Brane Novak

02. avgust 2007

Po planinah Bolgarije

V okviru organizacije MDO Notranjske sva se dva člana PD Blagajana - Rajko in Jerca udeležila dopustovanja po planinah Bolgarije med 16. in 28.7.2007. Že iz prejšnjih let sva vedela, da to ne bo dopust, zato sva se na to kondicijsko pripravila. In zmagala sva. Osvojila sva vse načrtovane vrhove.
Poleg planinarjenja smo imeli mnogo ogledov zgodovinskih spomenikov, kopanje v Črnem morju, ter seznanjanja z dejanskim sedanjim življenjem v Bolgariji. Tu lahko samo ugotovim, da sem srečna, ker živim v Sloveniji.

Prvi dan smo se ustavili v Vratsih (Vraca), kjer smo si po dolgi vožnji pretegnili noge tako, da smo se sprehodili po kanjonu, ob katerem so levo in desno v stenah speljane plezalne smeri. Verjetno te stene šprtni plezalci zelo dobro poznajo.

Naša prva planinska tura pa nas je vodila na pogorje Stari Balkan na vrh Botev 2376m. Višina vrha sicer ni zavidljivo visoka, vendar je tura trajala 13 ur, zato nam je kar prav prišlo, da smo od tu odšli proti Črnemu morju.

Po namakanju v morju je bil naslednji vzpon v Rodopih na Goljami Perelik 2188m, vendar zaradi prisotnosti vojske na samem vrhu smo se zadovoljili z ogledom vrha od daleč.

Tu pa je šlo že zares. Prvič smo bili višje od Triglava. V gorskem masivu Pirin smo se zavihteli na vrh Vihren 2914m.

Naslednji podvig je bil vrh Maljovica 2726m v narodnem parku Rila. Kljub temu, da to ni bil niti najdaljši niti višinsko najvišji pohod pa je bil zame najtežji. Temperature med 30 in 40 stopinjami na celem pohodu so nas kar močno izčrpale. Žal nas je ta vrh osvojilo samo 12, ostali so želeli vrh naskočiti iz druge smeri, pa se jim časovno ni izšlo. Bil pa je to najlepši pohod, saj je bil spust proti koči Maljowitza po dolini jezer nepozaben.

In še vrh, ki smo ga vsi komaj čakali - Musala 2925m

Takole je izgledal krst na najvišjem vrhu Balkana

Splezati na ta vrh smo si vsi želeli. Prvi dan nam zaradi vetra to ni uspelo (žičnica ni delala). Drugi dan pa so se tudi tisti, ki se prejšnjih pohodov niso udeleževali, potrudili, in povzpeli na vrh.
Še zadnji pohod in to na pogorje Vitoša nad Sofijo na Černi vrh 2290m. To je bil bolj sprehod, vendar v taki vročini in po tolikih pohodih si kaj višjega niti želeli nismo.

Iz Vitoše pa v Sofijo na ogled zgodovinskih spomenikov

Če bi se tu vsedli na klopco, bi tukaj tudi ostali, kot ta dva možaka, ki tu sedita že mnogo let. Raje smo se spokali v avtobus in se odpravili proti domu v Slovenijo.

naš avion

Velikokrat se na koncu prispevka ali pa na začetku napišejo zahvale za...
HVALA:
Marku Goršiču- za organizacijo dopustovanja
Renatu Ribiču- za izvedbo dopustovanja
Srečku-šoferju- da je uspešno in varno pilotiral in pripilotiral naš avion-avtobus domov
soncu - da nas je vse dni spremljalo (o, ko bi si kdaj vzelo prosto)
vetrčku - da bi se nam večkrat pridružil na pohodih
oblački - premalo vas je bilo
vsem udeležencem za dobro družbo!!!!