Objave

Prikaz objav, dodanih na avgust, 2008

Kompotela 1989 m...

Slika
Kompotela je travnat vrh na vzhodni strani doline Kamniške Bistrice. Lepo je vidna iz začetka doline in od Doma v Kamniški Bistrici, v srednjem delu doline pa pogled nanjo zakriva nekoliko nižja Mokrica. S svojimi 1989 m čepi kot gnilo jajce sredi dvotisočakov: Grintovca (2558 m), Skute (2532 m), Ojstrice (2350 m) in Raduhe (2062m). Družbo ji delajo še Mokrica (1853m), Planina Koren (1675m), Planina Košutna (1778 m) in Vrh Korena (1999 m). Več na naslednji povezavi: Vandrouček Fotogalerija: Organizacija in vodenje pohoda: Jerca in Rajko Škrlj

Veliki vrh 2114m

Slika
Ko sredi avgusta ob 6. uri zjutraj pomolim nos iz stanovanja, me strese nič več in nič manj kot 11°C. "Zebe me, ne zebe me, zebe me, ne zebe me" sem sama pri sebi ponavljala do Toneta in Ančke in na koncu ugotovila, da me pa vseeno ZEBE. Tone je s svojo očetovsko skrbnostjo poskrbel zame, me posadil v avto in "zalaufal" svojo mašino. V ritmu Opel Astre smo šibali skozi Polhograjsko dolino do Trzina, pobrali še Braneta in se po kamniških ovinkih prebili do izhodišča na Planini Ravne. Ko smo med pripravami pri avtomobilih jamrali, ker nam nobena duša na poti "ni hotela" skuhati kafeta, nas je Ančka pocrkljala še z jutranjo kavo, ki smo jo popili v družbi dveh štirinožnih kolegic. Tako zbrani in pripravljeni na nov podvig smo sledili naši vodnici Ančki, ki je svojo četico popeljala proti Velikemu vrhu. Pot je bila nadvse prijetna. Najprej se je vila skozi gozd po travnati potki, ki se je bleščala v jutranji rosi in se mehkobno vdajala našim korakom. Med klepe

Montaž (Jof di Montasio) 2754m

Slika
Že dolgo smo si želeli povzpeti na drugi najvišji vrh Julijskih Alp. Vendar nas je vedno motila državna meja, čeravno to ni bila nikakršna ovira. Verjetno smo si oviro ustvarili v glavi mi sami. A želja je bila dovolj velika. In smo šli: Tone, Ani, Rajko, Brane, še en Rajko in Jerca. znaki ob poti so bili, volja tudi, torej korajžno naprej.... zjutaj je bil vrh nekoliko v megli, vendar prav daleč pa vse skupaj ni izgledalo.... Vendar smo rabili skoraj dve uri, da smo prišli do tega melišča, kjer pa se začne "zares". V knjigah in na kažipotih je pisalo, da je od parkirišča do vrha Montaža 3 do 3ure in pol. Mislim, da nismo tako zelo slabi hodci, a smo za pot porabili precej več. više ko smo bili, več jih je bilo...... tisti gospod Pipan, ki si je izmislil tole lestev, je pa zares naredil veliko uslugo pohodnikom....brez plezalne opreme pa nikomur ne priporočam vzpona..... ni problem lestev in višina, problem so kozorogi, ki te vso pot spremljajo, opazujejo iz vseh strani, ter

Pristovški Storžič 1759m

Slika
Pohod na Pristovški Storžič smo imeli previden 27.7.08. Žal smo zaradi slabega vremena ostali doma. Ampak želja je ostala. Zato se nas je zbralo pet "penzionistov in učiteljica", ter v petek, 1.8.08 povzpelo a vrh. Zapeljali smo se do mejnega prehoda Jezerski vrh, nato pa čez mejo in cilju naproti. naš cilj v daljavi mi pa veselo proti njemu..... še malo.... jeklenice so nam pomagale pri vzponu čez skalna grebenska pobočja... brez rožic ne gre... in že smo na vrhu... Pogled z vrha je bil lep : videli smo strma slemena Košute, strmi Virnikov Grintovec, Olševo, Peco, Uršljo Goro...... Kljub temu, da je vrh v Avstriji, nam ime vrha pove, kako slovenska je ta zemlja, saj je bila krščena po kmetiji slovenskega imena, ki je zrasla in še vedno živi v severnih nedrjih naše gore - po Pristovniku. O križu sem nekje prebrala tole: I n potem je na vrhu naše gore mogočen kovinski križ z nekim napisom na svojem prečniku, ki spominja na davne dni grenkega spomina, na avstrijski plebiscitn