Planinsko društvo Blagajana

Planinsko društvo Blagajana Polhov Gradec želi vsem članom društva in drugim občanom obilo zdravja ter sreče v letu 2008, vsem pohodnikom pa varen korak.

Vse planince PD Blagajana Polhov Gradec vabimo na srečanje 1.1.2008 ob 12uri na Lovrencu, kjer bomo skupaj nazdravili Novemu letu. Druženje bomo potem nadaljevali na "parceli". Se vidimo!! PD Blagajana

Do sobote zvečer so padala vprašanja. Bo dež? Bo sneg? Bomo šli? Od domačina iz Sela pri Žirovnici smo izvedeli, da snega do višine cca 1100m ni, od vremenarjev pa, da bo dež šele popoldan. Torej gremo. Vseh 10 pohodnikov nas je imelo za seboj težko soboto, zato smo nujno rabili sprostitev v hribih. Zapeljali smo se do pregrade na akomulacijskem jezeru Završnica, potem pa veselo v hrib. Najprej smo se povzpeli do Malega vrha 863m, nato preko celotnega grebena dolgega približno 3 km do Smokuškega vrha 1122m. Greben je podoben desetgrbi kameli. Ko prideš na en vrh, se nekoliko spustiš, tako da je vzpon na drugi vrh nekoliko višji, in spet na tretjega..... korenine bukev so spletle pravi makrame z živo zelenim mahom prekrita tla na začetku grebena so pot omehčala a smo doma, al kaj Vendar greben ni ves čas tako položen. Večkrat se pot postavi prav pokonci. Za nekatere še premalo. Smo Hermana komaj sneli s stene, in ga spravili na nekoliko položnejšo pot. pogled nazaj na že prehojeno pot .

Planinci PD Blagajana smo znani ljubitelji narave, vseh njenih lepot, živali in rastlin ter naravnih zakonitosti, zato smo pustili živeti življenje purmanom in gosem in se odločili za martinovanje brez pečene goske, rdečega zelja, kostanjevega in krompirjevega pireja in mlincev, za martinovanje malo drugače. Veliko naših planincev in drugih pohodnikov pozna izlet v februarju, imenovan Pohod med Vrhpoljskimi vinogradi , še bolj pa poznajo zaključek tega pohoda. O, kako hitro mine čas od svečana do jeseni in kaj vse stori ta čudežna rastlina – TRTA v tem kratkem času. Najprej počaka do Valentina, ki ima ključ od korenin, potem hiti in hiti, nato ozeleni in dokaj neugledno cveti in nazadnje obrodi to čudovito GROZDJE. Sonce, ki na te griče greje močno in dolgo, ga osladka, burja, ki je znana v teh krajih, mu da značilno kislost in aromo. Mmmm, kako je okusno! In že je tu trgatev. Pridne roke vrhpoljskih vinogradnikov so letos trgale kar dobre tri tedne prej kot običajno. Sledi prešan

V soboto, 24. 11. 2007, smo s člani planinskega krožka opravili predvideno planinsko turo Mačkov graben – Gonte – Gabrše. Zbrali smo se v oblačnem in skoraj deževnem jutru v Mačkovem grabnu ob pol devetih. Planinske ture se je udeležilo 15 najbolj korajžnih planincev, ki jih niso prestrašili temni oblaki in slaba vremenska napoved. Tokrat so bili v večini mladi planinci mlajše skupine. Del poti smo hodili po cesti po Mačkovem grabnu, kmalu pa smo se odcepili na stezo in pot nadaljevali po gozdu. Naš prvi cilj – Gonte, smo dosegli kar hitro. Na Gontah smo napolnili prazne želodčke in si tako nabrali moči za nadaljevanje, pa še nahrbtniki so bili malo lažji. Dobre volje smo nadaljevali pot proti Gabršam, kjer so nas pričakali lovci in nas »častili« s pijačo. Vreme nam je bilo celo pot naklonjeno, tako da nismo potrebovali dežnikov in pelerin. Veseli, da smo pod streho spravili novembrski pohod, smo nato odšli domov. Mentorica Simona Planinc

Že skoraj tri tedne nismo bili na planinskem pohodu, ampak v društvu pa se nam vseeno dogaja. Paparaci so bili na "parceli", ko naj bi ta pridni delali. In kaj smo našli? Res, da notranjost hišice z neverjetno hitrostjo dobiva končno podobo, ampak kako, če delavci sedijo in se "bašejo"? (fotoreporter je bil eden izmed ta pridnih-ko je delal ni fotografiral, ko pa je fotografiral, ni delal) Ko pa je dela na parceli dovolj, se skoraj iste slike ponovijo na drugi lokaciji - le igralcev je več, niso videti utrujeni in bolj so zgovorni Privoščili smo si krvavice na kmečkem turizmu na Belem. Saj smo imeli namem odpešačiti do tja, ampak nam je dež pomagal, da smo riti premaknili samo iz domačega kavča v avto, in pri tem nismo imeli čisto nič slabe vesti. Bomo pa drugič hodili.

MALO MLAJŠI IN MALO STAREJŠI PLANINCI PRVIČ NA VLAKU… Zgodnje sobotno jutro na ljubljanski železniški postaji. Malo manjši in malo večji "zaspančki" se zbirajo na dogovorjenem mestu. Več jih je, živahnejši postajajo. Ko se pomešam med njimi, zaznavam navdušenje nad prihajajočim doživetjem. Nekateri med njimi se bodo prvič peljali z VLAKOM… Malo pred sedmo uro se podamo na vlak za Bohinjsko Belo. Po preštevanju nadobudnih planincev smo mentorice sklepčne, da jih je, nič manj in nič več kot 59. In če dodamo še devet odraslih spremljevalcev… Tako smo se predali dnevu, ki nas je za začetek popeljal čez Jesenice do Bohinjske Bele. Na poti pa, ne boste verjeli, prve snežinke. Po vlaku so se slišali glasni vzkliki navdušenja in otroci so že kovali plane o kepanju in sankanju. Navdušenje je hitro pojenjalo, ko nas je ob izstopu z vlaka čakalo sonce. Krenili smo proti Široki Peči in že na začetku poti smo otroke presenetili, saj se je bilo potrebno preizkusiti v plezanju

Pa nam je zopet enkrat ratalo-vreme namreč. Po hladnem meglenem jutru smo prišli na vrh Galetovca v lepem sončnem dnevu. Tudi razgled je bil prekrasen. Iz železniške postaje v Bohinjski Beli, kjer smo parkirali, smo se po cesti odpravili do slapa nad vasjo V prepadnih pečinah Iglice, tik nad Bohinjsko Belo, se skriva 24 m visok slap potoka Suhe. V sušnem obdobju rad presahne, večinoma pa je aktiven. V neposredni bližini slapa se nahaja plezališče Bohinjska Bela, mi pa smo se po dobro varovani poti, opremljeni z lestvami in jeklenicami povzpeli nad plezališče do razgledne terase. Preko travnikov...... skozi gozd, čez podrto drevje.... mimo spomenika...... smo prišli do vrha. Tu nas je čakalo sonce in prelep razgled. Mislim, da smo bili kljub tri urni hoji vsi dobre volje. Galetovec je neizrazit vrh v visoki planoti Pokljuke, ki pa je zaradi svoje 500 m visoke prepadne stene in ne nevarnega dostopa ter čudovitega razgleda vreden, da smo ga obiskali. Razgled se odpre nenadoma, in seže

vV nedeljo, 28. oktobra, se je avtobus članov polhograjskega planinskega društva podalo na izlet v neznano. Vodstvo izleta se je spretno izognilo slabemu vremenu, ki se je od deževnega dopoldneva preobrnilo v oblačno popoldne. Tradicionalno ugibanje, kam gremo, je bilo letos poenostavljeno v skupinsko poizvedovanje, pri čemer je bilo omenjeno skrajno obrobje Karavank, kralj, ki ni kralj in vožnja s plovilom, ki ni ladja. Ni trajalo dolgo, ko smo ugotovili, da gremo v opuščeni rudnik svinca in cinka Mežica in da se nas bo večina prvič peljala s splavom po Dravi . Opis težkega dela, ki ga je z rahlo zastrtim otožnim občutkom, da je vse preteklost, pripovedoval vodič, ki je bil delavec v njem, je na vse napravil močan vtis. Nepoučenemu je težko dojeti, kako je mogoče delati v takem prahu, da človeka ne vidiš in da je njegovo prisotnost mogoče zaznavati le skozi motno luč rudarske svetilke. Ob posameznih postajah smo poslušali tudi zvočne posnetke dela, seveda na precej manjši ja